Piše Maja Megla
Kot verjetno mnogi med vami že veste, je Delo, naše največje medijsko podjetje, v preteklem letu in pol množično odpuščalo zaposlene novinarje. Razporedili so nas po tednih, mesecih in letih, da so se izognili zakonskim določilom, po katerih bi morali v primeru množičnega odpuščanja pripraviti načrt in kriterije zanj, t.i. program razreševanja presežnih delavcev. Po nas so streljali, kot so ostrostrelci nekdaj na naključne mimoidoče v obleganem Sarajevu. Kakšnih petdeset se nas je nabralo. Morda celo več. Vendar, da se razumemo, dobro vemo, da nismo edini. Pohlepni in brezvestni lastniki mesarijo po mnogih slovenskih podjetjih. Zato tudi ta zapis.
Maja Megla se tigric ne boji, vse fotografije iz osebnega arhiva
Marsikateri od odpuščenih novinarjev se je ob odpustu pogodil za skromno odškodnino in se podal v novo življenje. Povsem jih razumem. Pravdanje na sodišču je naporno, negotovo in izčrpavajoče. Nekaj nas pa se je vanj podalo. Iz različnih razlogov: za vrnitev in t.i. reintegracijo, za odškodnino, zoper krvoločnost kapitalizma. Sama se vrniti ne želim, odškodnine bi bila vesela, a kar me res žene, so predvsem odgovori na številna vprašanja.
Kako je v naši državi mogoče, da podjetje, ki konča leto z 1, 1 milijona evrov dobička (izpričano pod prisego na sodišču), štirinajst dni pred tem iz poslovnih razlogov odpusti ljudi? Kakšni poslovni razlogi so to, da ob dobičku odpuščajo ljudi? Po kakšnih etičnih in pravnih standardih lahko izberejo osebo, ki je na dan odpovedi dva meseca in pol na bolniški, ob tem pa se podjetje kiti z dobičkom? Saj si bolniških ne moremo izmišljevati: zdravstvena dokumentacija gre v roke komisije, ki o tem odloča. Poleg tega bolniške, ki presegajo mesec dni, za lastnika sploh niso strošek. Krije jih Zavod za zdravstveno zavarovanje. So poslovni razlogi sveti gral s čudežno močjo, s katero je mogoče kadarkoli storiti karkoli?
Vsaj sama nočem in ne bom pristala na etične standarde, po katerih lahko podjetje z dobičkom odpušča ljudi na bolniški. Ne želim, da se kaj takega ponovi kadarkoli komurkoli v kateremkoli podjetju. Naj o tem odločijo najvišji državni organi. Naj postavijo etična merila in standarde!
Maja Megla na arhitekturnem bienalu v Benetkah leta 2006
V IMENU POSLOVNIH RAZLOGOV
Iz poslovnih razlogov so naju s kolegico Jelko Šutej Adamič odpustili 15. 12. 2015 in kot pravijo, so natanko tisti dan, nič prej, ugotovili, da sva dve zaposleni na medijskem Titaniku, ki se potaplja, preveč. Panika je bilo očitno tolikšna, da naju je bilo treba nemudoma vreči s palube. Navajam pričevanje Irme Gubanec, direktorice Dela, časopisno založniškega podjetja d. o. o, z zaslišanja 22. 11. 2016:
»V konkretnem primeru je bil pregledan obseg zaposlenih v kulturni redakciji, ki je zaključena organizacijska enota, ki jo vodi ena oseba – urednik. Glede na pričakovanja za to redakcijo in glede na obseg vsebin, ki bodo potrebne v prihodnje in odgovornega urednika, smo se odločili, da bi lahko zmanjšali število zaposlenih v tej enoti, delo pa iz organizacijskega razloga prerazporedili na tiste, ki bodo ostali v tej enoti. V tej redakciji se je število zaposlenih zmanjšalo za dve delavki, delo pa se je razporedilo na druge. V tem času nismo zaposlili nobene nove osebe, zlasti ne v tej redakciji, prav tako pa nismo povečali obsega honorarnega dela za potrebe kulturne redakcije. To se je zgodilo decembra 2015 oziroma 15. 12. 2015 je bila ta odločitev sprejeta.«
Prokuristka Dela d.o.o. Nataša Luša (na Delo je prišla z novimi lastniki le nekaj mesecev pred najino odpovedjo) temu pritrjuje (na istem zaslišanju 22. 11. 2016):
»Ta odločitev se je sprejemala v času odpovedi, po stanju, ki je veljalo decembra 2015. Tožnica je dobila odpoved 15. 12. 2015 in tudi okoliščine so se presojale glede na ta datum.«
Zakaj se tako vztrajno oklepajo tega datuma, 15. 12. 2015, in odločitve, ki naj bi bila sprejeta natanko na ta dan in nič prej, se boste morda vprašali.
Maja Megla s kolegicami v nemškem Kasslu na slavni razstavi Documenta leta 2007
IZIGRAVANJE ZAKONOV
V mesecih pred najinim odpustom in v mesecih po njem je namreč podjetje, kljub temu, da je končalo leto z 1, 1 milijona dobička, odpustilo maso novinarjev in drugih zaposlenih, vsaj kakšnih petdeset. Razporedili so nas po tednih, mesecih in letih zato, da so se izognili zakonu, ki v takih primerih zahteva, da podjetje pripravi program razreševanja presežnih delavcev. Za takšen program bi moral imeti lastnik vizijo razvoja, ki je ni imel, kakor tudi kriterije za odpuste, ki jih ni bilo. Če bi kriteriji bili, bi lahko nastale zadrege: lastnik ne bi mogel zadržati tiste, ki si jih je želel, in odpustiti tiste, ki so mu moteči. Skratka, ne bi mogel poljubno odstreljevati. Kakovost dela pri tem ni bila pomembna. Že mesec dni pred najino odpovedjo (16. 11. 2015) je zato IO Aktiva novinarjev Dela na upravo Dela naslovil apel, v katerem piše:
»Zaradi kadrovskih potez uprave družbe Delo d.o.o., ki se v zadnjem času vrstijo v uredništvu, smo v uredništvu Dela vse bolj zaskrbljeni. V IO Aktiva se zavedamo, da je zaradi padanja naklade in zmanjšanja oglasnih prihodkov (žal) potrebno tudi krčenje stroškov, vendar vztrajamo, da mora to potekati po vnaprej znanih merilih oziroma pojasnjenih ciljih in v soglasju z uredništvom. Sporadična izbira individualnih »žrtev«, kot se to dogaja zdaj, vnaša negotovost v novinarski kolektiv, hkrati pa redakcije ob kadrovskih rezih vse težje zagotavljajo kakovostne vsebine medija. Od uprave in lastnikov zato pričakujemo pojasnilo, po kakšnih merilih potekajo odpuščanja (letni pogovori, vrstice, izobrazba, delovna doba, starost, (ne)profesionalnost itd.) ter odgovor na vprašanje, kakšne edicije Dela si želijo v prihodnosti in kakšna je oziroma bo kadrovska politika.«
Maja Megla na poti v Palmiro dve leti pred izbruhom vojne
Verjetno se boste vprašali, zakaj bi lastnik (to je družba FMR), ki je začel z množičnimi odpusti po svojem nakupu podjetja na dražbi 3. 6. 2015 (za pičlih 7,3 milijona evrov), ravnal tako malomarno, neodgovorno in za podjetje uničujoče. To smo se in se še vedno sprašujemo tudi sami. Četudi Delo v treh letih s svojim početjem uniči, si bo do takrat s takšnimi letnimi dobički, kot doslej, povrnil večino svoje investicije. Kupil nas je namreč za drobiž. Ob tem lahko dobro proda dobičkonosen tabloidni dnevnik Slovenske novice, ostane mu še tiskarna in dragocene nepremičnine. V tej igri ne more izgubiti.
Morda so nepremičnine lahko celo njegov osnovni in primarni cilj nakupa podjetja. Novinarje namreč želijo preseliti na mestno periferijo. Odrezani od dogajanja v mestnem jedru, od parlamenta in ministrstev, bi bili logistično povsem neoperativni, kar je poslovna norost, sočasno pa še draga, saj bi stala cca 6 milijonov evrov. Zakaj novinarjem dajejo odpovedi, sočasno pa se lotevajo drage in nepotrebne selitve? Kaj bodo potem z izpraznjeno Delovo hišo? Zakaj jo sploh hočejo izprazniti? Kakšne načrte imajo z njo? Gotovo bi bila odlična lokacija za hotel, ki stoji na strateški točki ob železniški in avtobusni postaji.
Maja Megla na Ars electronica v Linzu leta 2008
MESARIJA
Do tam, do kolapsa, imajo še čas. A vrnimo se nazaj k svetemu gralu, k »poslovnim razlogom«, v imenu katerih je dovoljeno vse. Tudi mesarija po ljudeh. Tudi uničevanje podjetij in njihovih blagovnih znamk.
Lastniki so med poslovnimi razlogi, zaradi katerih smo bili odpuščeni, navajali padanje naklade in oglasov. Nekaj so morali ob 1,1 milijonu dobička. Nič od tega padanja naklade in oglasov se ni zgodilo tistega usodnega 15. 12. 2015, ko so ugotovili, da sva dve zaposleni preveč, ravno na tisti dan in nič prej. Padanje oglasov in naklad je trend, ki ga mediji zadnjih deset let beležijo povsod po svetu. Kljub temu ni niti eden od dosedanjih lastnikov, niti pretekli niti novi, družba FMR, glede na trende na trgu izdelal kakršenkoli strateški načrt razvoja podjetja. Pretekli lastnik nas je neuspešno vrsto let prodajal in mu je bilo malo mar za nas. Malomaren je bil tako zelo, da nekaj let nismo imeli niti odgovornega urednika, torej časnika Delo sploh nihče ni vodil s polnimi pooblastili. Novi lastnik je prišel junija 2015 z visokoletečimi, patetičnimi obljubami, a sočasno vzel v roke sekiro in začel nemudoma obglavljati ljudi. Ljudje smo postali zgolj strošek.
Jelka Šutej Adamič na zborovanju v podporo beguncem na Kotnikovi, foto Marijan Zlobec
O kakšnih poslovnih razlogih torej govorimo in kaj je v njihovem imenu v naši državi dovoljeno? S kolegico sva bili obe v podjetju zaposleni dvajset let in več, obe z nadpovprečno dobrimi ocenami delovne uspešnosti, obe z dolgoletno novinarsko kilometrino in uredniškimi izkušnjami. Sama sem bila takrat dva meseca in pol na bolniški, v oskrbi pri sestri. Bilo je teden dni pred božičnimi prazniki, ki so družinski, intimen in najbolj čustven del leta, seveda za tiste, ki čustva sploh imajo. Če me o odpovedi ne bi obvestili kolegi, zanjo sploh ne bi vedela in zaradi praznikov ter odsotnih ljudi ne bi ujela zakonsko določenih rokov za pritožbo. Nimam besed in tudi ne želim jih imeti, kako grozljivo brezčutno in krvoločno je odpustiti bolnega, nemočnega in ranljivega teden dni pred božičnimi prazniki (sočasno pa brez slabe vesti v žepe pobasati 1, 1 milijona evrov dobička). A če damo na stran vprašanja elementarne etike in se lotimo dejstev: kako so lastniki 15. 12. 2015 med vsemi zaposlenimi novinarji, ki jih je bilo okoli 160, izbrali ravno naju dve s kolegico in zakaj? Odgovori vodilnih, ki so bili izrečeni pod prisego, so zelo zanimivi. Jasno je le, da nekdo v njih laže. Pod prisego! Z zagroženo zaporno kaznijo za krivo pričanje. Poglejmo jih.
Maja Megla v Beogradu leta 2011 na razstavi Gorana Đorđevića z ženo in hčerko
NEKDO LAŽE
Na zaslišanju 22. 11. 2016 je prokuristka Dela Nataša Luša izpovedala: »Odpoved sem podpisala jaz in tudi odločitve v zvezi s tem sva sprejeli skupaj z direktorico…«
Na istem zaslišanju smo od direktorice Irme Gubanec slišali drugačno trditev na vprašanje, kako so decembra 2015 vedeli, da sem postala presežna delavka: »To smo ugotovili na podlagi razgovora z odgovorno urednico.«
Nekdanja odgovorna urednica Dela, nazadnje pa namestnica odgovornega urednika Dela in urednica redakcije Ozadja Mateja Babič pa je te dni, 10. 1. 2017, navedla nasprotne trditve: »Jaz v postopku odpovedi tožnici nisem sodelovala in sem bila samo seznanjena z odločitvijo uprave.« Na vprašanje, kako komentira izjavo direktorice Irme Gubanec, je dodala: »Gre za razgovor, na katerem sem bila seznanjena z odločitvijo uprave. Poudarjam, da je bil ta razgovor seznanitvene narave, torej sem bila zgolj seznanjena z dejstvom, ne pa da bi jaz kaj predlagala ali sodelovala pri odločitvi.«
Kulturna redakcija Dela na izletu leta 2006
Nekdo torej pod prisego laže! Če je torej res, da je bila odgovorna urednica le seznanjena z najinim odpustom, kdo je tisti, ki naju je določil in izbral? Prokuristka Nataša Luša je v podjetje komaj prišla z novim lastnikom iz Idrije. O ljudeh iz podjetja ne ve nič. Direktorica Irma Gubanec, ki je v podjetju nekaj let, novinarski kolektiv ni, vsaj kolikor jaz vem, nikoli obiskala. Tudi o Delovih časopisnih vsebinah ne ve kaj dosti, kar nazorno kaže njen odgovor na zaslišanju, v katerem ni vedela natanko, katere redakcije pripravljajo dnevne strani in katere tedenske priloge. Redakcijo Panoramo, ki ima dvajset let samostojno dnevno stran v časniku Delo, je namreč uvrstila med tedenske priloge. Kako sta torej takšni dve osebi poslovno odgovorno, brez slehernega posveta z novinarji, odbirali ljudi, ki so jih vrgli na cesto? Komu verjeti? Kdo laže?
Maja Megla po prvi podelitvi nagrade Igorja Zabela leta 2008 v Ljubljani
ZLORABA OCEN
Vsaj naju dve s kolegico Jelko, tako pravijo, so izbrali na podlagi letne ocene. Letne ocene so bile namenjene stimulacijam, ki jih že vrsto let ni bilo, in napredovanjem, ki si jih večina v takšnem kaosu poslovanja sploh ni želela. Ocenjevanja nihče ni jemal resno, le kot nujno zlo, ki ga je treba opraviti na koncu leta. Da se bodo letne ocene, ki jih nihče ni jemal resno, zlorabile kot kriterij za odpovedi, nihče med nami ni vedel, niti o čem takšnem nismo bili obveščeni.
Četudi sva imeli nadpovprečni oceni svojega dela (!), te niso pomagale. Kulturno redakcijo so zdesetkali. Pred mesarjenjem novega lastnika ni bilo niti ene same iniciative ali poizkusa, kako bi morda lahko, za kulturne vsebine, denar pridobili drugače, morda s pomočjo subvencij ministrstva za kulturo. In tudi nobenega sestanka, posveta ali česarkoli na temo oglasov ni bilo, četudi je bila kultura pred desetimi leti in več med dejavnostmi, ki je Delu prinašala največ oglasnega prihodka. Zakaj se niso niti enkrat posvetovali s tistimi, ki smo takrat za to področje skrbeli?
Vse, kar so znali početi, so bili rezi. Poleg tega, da so predčasno upokojili štiri naše ugledne novinarje, so v pol leta na kulturi odpustili še dodatne štiri: dve sodelavki v redakciji
Deloskop in ob tem še naju z Jelko. Skupaj so se na kulturi v treh letih znebili osmih novinarjev, sočasno pa redakciji odtegnili večino sredstev, ki jih je imela za zunanje sodelavce.
Maja Megla in dalajlama na obisku v Sloveniji leta 2012
ZAPOSLENA IZMOLZENA KLJUSETA
Sliši se kot hladna statistika, a lahko vam ponazorim, kako ta zgleda danes v praksi.
V redakciji Deloskop, ki je del kulture, pripravlja pa dnevne napovedi kulturnih dogodkov, so nekdaj vrsto delali štirje: trije zaposleni in honorarna sodelavka, ki je bila enako kot ostali, v službi vsak dan. Sedaj to celo stran, vsak dan, iz dneva v dan, pripravlja ena sama oseba. Prevzeti je morala delo nekdaj štirih zaposlenih. Po informacijah kolegov, so se hoteli znebiti tudi nje, a se je ne morejo, ker jo ščitijo leta. Sedaj jo bodo zdelali kot kljuse. Izželi do zadnje dlake. Do živčnega zloma.
Ostali kolegi, ki so ostali na kulturi, so prevzeli delo, ki ga je še pred nekaj leti opravljalo šest zaposlenih in kar nekaj zunanjih honorarnih sodelavcev. Vsak od njih danes dela za dva, če ne za tri zaposlene. Delajo kot roboti in ne vedo več, o čem so pisali pred nekaj dnevi. Napolniti morajo enako količino časopisnih strani, kot nekdaj, ob tem pa skrbeti še za spletne vsebine.
Na Delo je lepše gledati od daleč, foto Marijan Zlobec
Ko direktorica Irma Gubanec pravi, da se je v kulturni redakciji »število zaposlenih zmanjšalo za 2 delavki, delo pa se je razporedilo na druge (na zaslišanju 22. 11. 2016)«, bi jo lahko samo stresli za ramena, hej, sanjaš Irma! Odšlo je osem ljudi in večina zunanjih honorarnih sodelavcev, to delo pa se je prerazporedilo na zaposlene.
Metanje ljudi na cesto in prerazporeditev dela na ostale zaposlene ter prekomerno obremenjevanje ljudi za isto plačo ni strategija, ki jo ubirajo zgolj Delovi lastniki, temveč je postala anomalija družbe, virusna bolezen, ki jo po svojem ožilju širi neoliberalno poslovanje peščice pohlepnih posameznikov, ki ene odpustijo, druge dodatno obremenijo, denar, ki ga z razliko ustvarijo, pa zatlačijo v lastne, že tako polne žepe.
Maja Megla na poti proti Bagdadu
Veliko tega denarja odteče v davčne oaze. Od njega nima naša družba nič. Državna blagajna se z njim ne polni. Vse, kar naši družbi ostane, so zgarani in izžeti ljudje, ki jih popade kakšna od sodobnih bolezni, kot je izgorelost (burnout). Okrevanje in regeneracija telesa pri teh bolnikih traja več let. Zakaj že? Ker so se zgarali za pohlepneža brez trohice človeške vesti. So narejene kakšne raziskave ali statistike, koliko bolniških je zaradi izčrpanih in zgaranih ljudi in kolikšno breme predstavlja to za zdravstveno blagajno?
Maja Megla pred Moderno galerijo
GLADIATORJI
Državno blagajno pa ropajo neoliberalni jastrebi tudi s t. i. prekarci. Prekarno delo je sodobna oblika suženjskega dela. Prekarci so tisti, ki so prisiljeni delati za podjetja v različnih pogodbenih razmerjih (ne po lastni izbiri), v službo prihajajo vsak dan, delajo polni delovnik in imajo enake delovne dolžnosti kot zaposleni. Pravic pa nič. Prejmejo pičli honorar, nimajo bolniške v primeru bolezni, nimajo plačanega dopusta, ne dobijo regresa, živijo pa v negotovosti in v revščini. Koliko jih je natanko na Delu, ne vemo. Vemo pa vsaj približno oceno, koliko jih je bilo na Delu nekaj mesecev pred tem, ko sva s kolegico prejeli odpoved (potreba po delu je torej obstajala!). Bilo jih je približno šestdeset. Zakaj to vemo? Ker so morali ti kolegi podpisati ponižujoč aneks k pogodbi, po katerem jim je delodajalec od njihovega že tako pičlega zaslužka odtrgal uporabnino Delovih računalnikov. Ti ljudje pa brez Delovih računalnikov svojega dela za Delo sploh ne bi mogli opraviti, ker se tako časopisne strani kot tudi spletne pripravljajo v posebnih računalniških programih, ki so zgolj v Delovem računalniškem sistemu. To je nekaj takšnega, kot če bi Viator&Vektor svojim šoferjem avtobusov od plače odtrgal uporabnino za avtobus, ki ga vozijo.
Delova Črna vdova, foto Marijan Zlobec
Ti, pogosto mladi ljudje, so preobremenjeni in ob tem živijo v povsem negotovih življenjskih razmerah. Mar politike ne skrbi, da je 30.000 mladih, strokovno izobraženih kadrov z diplomo že odšlo v tujino? S svojim znanjem, ki ga je v času izobraževanja investirala naša družba, sedaj plemenitijo druge. Tisti, ki ostajajo, jim ni lahko. Na Delu morajo mladi prekarci, da preživijo in zaslužijo, svoje tekste metati v časopis s čim večjimi lopatami. Cilj je čim več besed v čim krajšem času. Kdo med njimi si lahko privošči poglobljeno temo, ki bi jo raziskal in preučeval dlje časa? In če jim to ni omogočeno, kako in kdaj bodo lahko te izkušnje sploh pridobili?
In ne samo to. Prekarci so za lastnike podjetij izdatno cenejši. Zanje jim v državno blagajno ni treba prispevati zakonsko določenega zneska za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, kot bi ga morali, če bi jih imeli zaposlene. S takšnimi poslovnimi strategijami v podjetjih se prazni državna blagajna. Razlika med nižjimi stroški, kot jih podjetnik plačuje za prekarca, in višjimi stroški, ki jih za zaposlene, pa gre v privatne žepe lastnikov, ne v državno blagajno!
Od kod bomo potem jemali denar za šolstvo, zdravstvo in pokojnine? Ob revnih ljudeh, ki v nuji po preživetju delajo za drobiž, bomo imeli nekaj izjemno bogatih milijonarjev, ki bodo večino svojega denarja utajevali v davčnih oazah. V kakšno prihodnost torej gremo?
Maja Megla na začetku pogovora v Slovenski filharmoniji
USTAVA, ČRKA NA PAPIRJU
Zato se sprašujem, v kakšni socialni in pravni državi, o kateri govori 2. člen ustave, sploh živimo? Ne mislim samo na 4000 brezdomcev, kolikor jih blodi te dni po zasneženih in zamrznjenih cestah, temveč tudi na vse, ki jim je delo sicer omogočeno, a pod pogojem, da lahko iz njih lastniki podjetij iztisnejo vso življenjsko energijo in moč, jih dvojno, trojno preobremenijo, jim ogrozijo zdravje.
In sprašujem se, zakaj sploh imamo 18.člen ustave, ki prepoveduje mučenje. Mučenje ni samo fizično, je tudi psihično. To, kar se izvaja nad zaposlenimi v številnih slovenskih podjetjih, je sadistično izživljanje. Mobing na delovnem mestu je postal družbeno sprejemljiv način vedenja v poslovnih odnosih, normalen del našega vsakdana.
Maja Megla in Jožef Školč pred Moderno galerijo, foto Marijan Zlobec
Lastnik Dela zaposlene že leto in pol mrcvari z negotovostjo in strahom. Kakšna sla po moči! Kakšen brezmejen sadističen užitek! Za svoje izživljanje nad ljudmi so izbrali zloglasne četrtke. Odpuščali so po kapljicah. Ob četrtkih. Z namenom seveda. V petek so se ljudje, ko se je razširila novica o odpustu, razburili, a čez vikend so se njihove strasti pomirile. Čez štirinajst dni so odstrelili naslednjega, včasih dva. Šli so po oddelkih, enega tukaj, drugega tam, da oddelke ne vznemirijo preveč, sled odpuščanj pa zabrišejo. Ob vsakem telefonu, ki je zazvonil, so se ljudje zdrznili. Bo kdo poklican v kadrovsko službo? Bo odpuščen? V službo prihajajo z odporom, sovraštvom, gnusom. Polovica delovnih miz je že praznih, v prostorih je tišina in redki se smejejo. Vseeno je, kako dobro delaš, kako predano in zagnano, v vsakem primeru lahko odletiš. Ni pravil.
Maja Megla z Renato Salecl (levo) in njenim brazilskim založnikom na bienalu v Sao Paulu v Braziliji
Ljudi držijo v strahu, saj zaposlitev pomeni preživetje, eksistenco, življenje. Strah pa je nekaj, kar neoliberalni kravatarji obožujejo. Ljudi lažje nadzorujejo. Lahko jih kot inventar kadarkoli odnesejo na odpad in zamenjajo z novim.
Gre za erozijo osnovnih etičnih standardov, ki naj bi jih nam zagotavlja ustava, to je socialno in pravno državo ter prepoved mučenja. In prav vseeno je, ali so lastniki podjetij levi ali desni, črni, beli, rdeči ali zeleni, naši ali vaši.
Naša zaslišanja so javna. Vabljeni, da prisluhnete stališčem Delovega odvetnika. Poučna so. Eno zadnjih je bilo kričanje, da lahko lastnik iz poslovnih razlogov jutri odpusti vse novinarje. Lastniki so torej bogovi. Dovoljeno jim je vse.
To, kar se dogaja v podjetju Delo, v ničemer ne ustreza duhu socialne in pravne države, o kateri govori 2. člen ustave. Konec koncev nekdo na sodišču pod prisego laže. Gre za diktaturo kapitala, o kateri ustava ne govori. V kakšnih etičnih in pravnih standardih bomo živeli, pa naj odloči sodišče.
Maja Megla
P. S. Bob leta 2016 mariborskemu zdravniku Husamu Franju Najiju: “Sposobni ljudje ustvarjajo delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo.”