Januarski koncerti v Ljubljani, sredi najhujšega mraza in nevarnosti gripe, so vse prej kot kakšen privlačen večerni dogodek, še posebej, če se moraš potem ko si v mrazu komaj prišel domov, spet odpraviti na mraz. To se je poznalo pri sorazmerno slabšem obisku zadnjega koncerta iz cikla Mladi virtuozi v Viteški dvorani Križank in povezavi programa v en lok brez pavze.
Vuk Ovaskainen, vse fotografije Marijan Zlobec
V goste sta prišla mlada srbska glasbenika in njun klavirski spremljevalec iz Beograda. Pravzaprav sta pianist in mladi violončelist, eden najmlajših, ki nastopajo v tem ciklu, oče in sin; oče je znani finski pianist Uki Ovaskainen, sin pa violončelist Vuk Ovaskainen. Drugi solist je bil hornist Urmin Nes Majstorović.
Uki Ovaskainen
Če se najprej zaustavimo pri ljubljanskemu občinstvu že znanemu pianistu Ukiju Ovaskainenu, potem je ugotovitev in opredelitev njegove glasbene funkcije lahka. Ovaskainen je zelo spreten pianist, rojen klavirski spremljevalec, pedagog in mentor, miren ali umirjen, natančen, spremlja, a hkratki vodi, mladim glasbenikom vliva zaupanje in jim na koncertu in pri njihovi interpretaciji izbranih del pomaga do skupnega cilja.
Urmin Nes Majstorović
Pri starejšemu hornistui Urminu Nesu Majstoroviću se je morda že rahlo čutilo “uhajanje” iz “nadzora”, kot da bi sollist že malo “prehiteval” in želel hitro pokazati, kaj vse že zna. Osemnajstletnik je v nekem smislu na sredini odločitve, kako in kam naprej. Da odločitev ne bo lahka ali preprosta, je pokazal že zahteven Koncert za rog in orkester št. 1 op. 11 Richarda Straussa v treh stavkih, tokrat seveda v priredbi za klavirsko spremljavo. Pri taki navezavi je solistični inštrument vselej na preizkušnji, ali je njegov dialog s klavirjem lahko podoben, kot če bi igral z orkestrom. Note so iste, vzdušje pa ne, ker manjka ves dialog, ki ga je Strausss kot odličen poznavalec orkestra znal napisati. V tem smislu je bil solist nekoliko manj suveren, premalo dramatičen in ni naredil toliko vtisa solista, kot ga določa sama partitura, poleg tega, da ni igral povsem čisto.
Majstorović je kljub pripombam pokazal svojo notranjo občutljivost in muzikalnost zlasti v Vokalizi op. 34 št. 14 Sergeja Rahmaninova, ki jo sicer najraje pojejo koloraturne ali lirske sopranistke kot zadnjo iz cikla štirinajstih pesmi za glas in klavir, potem pa še v Villanelle Paula Dukasa.
Oče in sin Ovsakainen
Šestnajstletni violončelist Vuk Ovaskainen ima smisel za oblikovanje tona, ne nazadnje igra na zelo dober inštrument, a to samo po sebi ni dovolj. Že v Fantazijskih skladbah op. 73 Roberta Schumanna je pokazal smisel za členitev kompozicije na “fantazijske” odtenke in razpoloženja, morda je tudi njemu še manjkala “osvoboditev” in pogum ter hkrati zavedanje velike avtonomije, ki si jo na odru lahko “izbori” sleherni interpret, a to pride z leti in izkušnjami.
Podobno muzikalnost je mladi gost pokazal pri Brahmsovi Sonati za violončeloi v F-duru št. 2 op. 99. V obeh izbranih romantičnih skladbah je sicer še možnost večjega sodoživljanja, emocij, poguma, – brez tu videnih rahlih zadreg, – in pokazanja lastne sposobnosti prenesti romantična čustva skladateljev v sodobni svet, ne glede na to, kaj “bodo rekli ljudje”. Nič ne bodo rekli, samo ploskali bodo; malo manj, če bo izvedba slabša.
Marijan Zlobec