Na Občini Kanal ob Soči so mi pravkar potrdili informacijo, da je ponoči v šentpetrski bolnišnici preminil mednarodno znani in priznani slovenski dirigent, umetniški vodja, akademijski profesor, glasbeni organizator, mentor mnogih dirigentov in glasbenikov, gostujoči dirigent po vsem svetu,  kleni Primorec Anton Nanut.

Anton Nanut s Prešernovo nagrado, foto Wikipedija

Anton Nanut se je rodil v Kanalu ob Soči 13. septembra 1932. Kot eden najbolj prepoznavnih slovenskih dirigentov v naši glasbeni zgodovini je pokazal glasbeni dar že v otroštvu, saj je pri enajstih letih kot zborovodja in organist nadomestil očeta, ki so ga okupatorji odgnali v koncentracijsko taborišče.

Nanut je spadal med evropsko pomembne dirigente, kar potrjuje več kot dvajset domačih in tujih nagrad, odlikovanj in priznanj, na čelu s Prešernovo nagrado za življenjsko delo, in redno sodelovanje z izjemnimi solisti, kot so: Mstislav Rostropovič, Nikita Magaloff, Henryk Szeryng, Svjatoslav Richter, Dubravka Tomšič, Irena Grafenauer, Aldo Ciccolini, David Ojstrah, Leonid Kogan, Natalija Gutman, Marjana Lipovšek…

Dirigiranje je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kariero je začel kot stalni dirigent dubrovniškega  mestnega orkestra, nadaljeval pa kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije (med 1975 in 1980) in profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Simfonike RTV Ljubljana in zatem RTV Slovenija je popeljal v Italijo, Avstrijo, Belgijo, Nemčiji, na Češko, Poljsko, v Sovjetsko zvezo, Bolgarijo in kar dvakrat v ZDA (1983 in 1985). Ustanovil in dolga leta je vodil Primorski pevski zbor Vinko Vodopivec. V obdobju med 1981 in 1998  je bil šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerimi je posnel več kot 250 zgoščenk ter gostoval v znameniti dvorani Carnegie Hall v New Yorku.

Anton Nanut na Praški pomladi, foto Marijan Zlobec

Nanut je dirigiral več kot sto drugim orkestrom po vsem svetu, med drugim v Teatro Colon v Buenos Airesu, v Ciudad de Mexico, v Braziliji, večkrat gostoval na Japonskem in v  številnih evropskih državah.

Zelo intenzivno je bil povezan s tedanjo jugoslovansko glasbeno sceno s koncerti v Zagrebu, Dubrovniku, na Tribuni glasbene ustvarjalnosti Jugoslavije v Opatiji…

Ustanovil in vodil je Kogojeve dneve v Kanalu, bil umetniški vodja Slovenskega okteta (med 1974 in 1999) in gost številnih mednarodnih festivalov, kot sta Praška pomlad ali Varšavska jesen. S Slovensko filharmonijo je bil v tedanjem Leningradu in Moskvi.

Antona Nanuta se spominjam desetletja, vse od koncerta v Slovenski filharmoniji, ko smo kot apezejevci sodelovali pri koncertu, na katerem je Nanut dirigiral Srebotnjakovo Ekstazo smrti.

Anton Nanut z Ireno Grafenauer v Opatiji, foto Marijan Zlobec

S Simfoniki RTV Ljubljana in RTV Slovenija sem bil pod Nanutovim dirigentskim vodstvom na njihovih skupnih koncertih v Italiji, vse do Milana, pa na Praški pomladi in Varšavski jeseni, ko je predstavil več del sodobnih slovenskih skladateljev, kar je sicer počel zelo rad. Obisk na Poljskem je bil povezan  s še drugimi koncerti, vse do Gdanska. Bil sem z njim in orkestrom tudi na festivalu v Bolgariji, pa na opatijski Tribuni glasbenega ustvarjanja Jugoslavije, ko je Irena Grafenauer krstila koncert za flavto Iva Petrića. Bil sem tudi s Slovenskim oktetom in Nanutom na slovenskem avstrijskem Koroškem, kjer so imeli nekaj koncertov. V Italiji so bili, kot rečeno, številni njegovi koncerti, med drugim na festivalu v Trstu na Gradu svetega Justa, pa na mednarodnih pevskih tekmovanjih, v Tržiču (Monfalcone), kjer je krstil novo koncertno dvorano, pa v Udinah, kjer je prav tako krstil novo koncertno dvorano z monumentalno izvedbo Mahlerjeve Osme simfonije “Tisočev” in nastopom Mstislava Rostropoviča… Vrsto let je sodeloval in bil umetniški vodja orkestra v Padovi (Orchestra di Padova e del Veneto), pa gostoval na Reki, kjer je pomagal pri ustanavljanju Riječke filharmonije.

Anton Nanut na spletni strani Orchestra di Padova e del Veneto

Najbolj me je fascinirala njegova pripadnost Mariju Kogoju, visoko vrednotenje njegove opere Črne maske, ki jo je dirigiral v daljši verziji v Cankarjevem domu, potem pa je imel s tedanjimi solisti še koncert v Kanalu, kjer me je povabil, da bi z odra sam kaj povedal o Kogoju. Spominjam se, da so tam z odlomki iz opere nastopili Jurij Reja, Ivan Sancin, Karel Jerič, Božena Glavak, Sonja Milenković…

Simfonični orkester RTV Slovenija in zbor pod vodstvom Antona Nanuta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, foto Wikipedija

Z neverjetno vnemo, vztrajnostjo in smislom za organizacijo, povezano z žlahtno glasbeno vsebino ter krstnim izvajanjem novih del, je ves čas vodil Kogojeve dneve, za katere je pridobil na desetine in desetine pomembnih glasbenikov; solistov, komornih skupin, orkestrov, poleg tega pa sodeloval še pri dejavnosti Galerije Rika Debenjaka z razstavami v času festivalov  kot njihovo pomembno sobivanje, saj je vedel, da je bil Kogoj sam slikar, da je nekaj časa prebival v Kanalu in bil s krajem povezan.

Ob dirigentovi osemdesetletnici je izšla monografija Z glasbo v duši – Dirigent Anton Nanut avtorice televizijske urednice za resno glasbo Darje Korez in s prispevki drugih soavtorjev.

Anton Nanut na svoj osemdeseti rojstni dan v palači Univerze v Ljubljani, foto Marijan Zlobec

Z Antonom Nanutom sem imel najdaljši pogovor ob prejemu Prešernove nagrade leta 2011. V enem izmed ljubljanskih hotelov sva se pogovarjala tri ure. Večji del pogovora, ne pa ves, je izšel v Sobotni prilogi Dela pod naslovom “Če je partitura v glavi, gredo roke same od sebe.”

Med drugim sem ga vprašal o njegovem sodelovanju z legendarnim violončelistom in dirigentom Mstislavom Rostropovičem in kakšen je bil kot človek. Nanut je odgovoril:

“Prefrigana dobričina! Je pa rad pomagal, znal komunicirati z ljudmi. Ko sva igrala v Dubrovniku, sem ga po vaji povabil na pivo, pa mi je odvrnil: »Dragi Anton, ko igram, ne pijem! Ko pa dirigiram, takrat pa lahko tudi dobro potegnem vodko.« Z Rostropovičem in njegovo soprogo Galino Višnjevsko sem doživel marsikaj. Imel je rad študentke, a je pazil, kako se je obnašal, če je bila poleg žena. Takrat se je delal, kot da jih ne pozna ali pa je bil hladen, čim pa žene ni bilo zraven, je bil takoj vzhičen nad njimi. Takrat sem v Dubrovniku spoznal kasneje znamenitega dirigenta Zubina Mehto, ki je prišel iz Beograda. Veste, za koliko je dirigiral v Dubrovniku? Za eno večerjo! Dirigiral je mojemu Mestnemu orkestru; zmenila sva se, da dirigirava vsak pol koncerta! Imel je velik uspeh. Na koncertu je bil tudi velik prijatelj slavnega dirigenta Karla Böhma in mecen Dunajskih filharmonikov von Mautner, ki je imel v Konzerthausu svojo stalno ložo.”

Na vprašanje, da nekateri trdijo, da celotno svetovno glasbeno kulturo organizacijsko obvladuje največ petdeset ljudi, je Nanut odgovoril: “S tem bi se strinjal tudi jaz!”

Anton Nanut, foto Marijan Zlobec

Na vprašanje katera Mahlerjeva simfonija je najboljša ali najbolje napisana? je Anton Nanut odgovoril:

Mahler je v simfonijah imel svoj razvoj, tako formalni kot izpovedni, na primer velika razlika je že med prvo in drugo simfonijo, pa tretjo, čeprav je to nekakšna trilogija, kjer predstavlja svojega junaka. V četrti nastopi na koncu pevka, peta je instrumentalno zmagovita s pretresljivim adagiettom godal, šesta simfonija usode, vizija vojne, sedma se vrača v naravo, osma je kot Mahlerjeva zahvala; Mahler je bil Jud, a tudi žrtev antisemitizma … Ne boste verjeli, a se bom odločil za nekaj, kar je bilo za njegovega življenja in tudi kasneje neupoštevano in skoraj ne izvajano, to je adagio iz desete simfonije. To je tako neoptimistična vizija, da je lahko vsakogar, ki se vanjo poglobi, groza. Mahler je v dramatičnem in izpovednem smislu tu najmočnejši.

(Ves tedanji pogovor se da dobiti in prebrati v arhivu Dela oziroma na spletu)

Anton Nanut: »Če je partitura v glavi, gredo roke same od sebe.«

Nanut je bil zelo povezan s Primorsko, še posebej Goriško, pa Krasom, Julijsko krajino, se pravi vsem glasbenim svetom od Trsta do Padove in naprej Milana. Rad je imel intelektualno, kulturno in umetniško družbo primorskih rojakov; Zvonimirja Cigliča, Alojza Srebotnjaka, Marijana Gabrijelčiča, Cirila Zlobca, Marka Muniha… V življenju je prav gotovo sodeloval z več tisoč umetniki in je do konca vse vzdržal.

O njem sem slišal marsikaj, kar se reče v moški družbi in ni za v javnost. Vsi so mu priznavali veliko interpretativno energijo, pravo dirigentsko moč, malo manj intelektualnost in študioznost, a je vendarle moral zelo veliko študirati, sicer ne bi dirigiral in posnel tako velikega opusa. Bil je zelo samozavesten in odločen ter v svojih projektih navznoter in navzven močan, suveren in jasen. Za svoj prav se je znal potegniti, tako v glasbi kot v življenju.

Anton Nanut gost italijanskega orkestra iz Padove

Ponosen Primorec, ki se nikogar in ničesar ne boji; z desetletji izkušenj in več tisoč mednarodnimi nastopi pa je ima ves glasbeni svet na dlani.

Njegova žena Milojka Nanut je bila še slikarska spremljevalka Antona kot glasbenika in človeka. Nazadnje je pripravila razstavo kar 80 njegovih portretov.

Nanutova smrt že odmeva v tujini, zlasti v Italiji, vse do Neaplja, kjer je Anton Nanut gostoval pri Orchestra Scarlatti, v Padovi in Tržiču (Monfalcone).

Z Občine Kanal ob Soči so sporočili, da bo pogreb Antona Nanuta v nedeljo v Kanalu. Uro bodo še sporočili.

Marijan Zlobec