Pregled lanskih smrti na področju klasične glasbe v štirih nadaljevanjih je še odprt za nove informacije in dopolnitve. Tako nam je iz pregleda izpadla smrt svetovno znanega hrvaškega basista Tomislava Neralića (1917 – 2016). Informacijo o njegovi smrti 16. novembra je med drugim objavil mesečnik dunajske Državne opere v svoji januarski številki, saj je bil Neralić na Dunaju in v operi najprej stalni član, potem pa še gost. Spominjamo pa se ga po nekaterih njegovih nastopih v Ljubljani. Manj je znano, da je hodil v gimnazijo v Mariboru, ker je bil njegov oče pevec v Mariborski operi. V gimnaziji je igral klavir in violino ter ustanovil svoj oktet.
Tomislav Neralić, foto spletna stran Wikipedija
Neralič je, kot vidite, dočakal skoraj sto let, predno je umrl v Zagrebu, rojen pa je bil v Karlovcu. Nastopal je šestdeset let in spada med pevce z najdaljšo kariero. Prav tako je med pevci z največjim številom naštudiranih opernih vlog: okrog 155 ter še 50 koncertnih del in pesemskih ciklov. K temu sodi še ogromno število nastopov: 4000. Neralić je bil največ časa v svoji pevski karieri v Berlinu, kjer je bil štirideset let član Nemške opere in je tam prejel najvišji strokovni naziv komorni pevec (KS). Neralić je nastopil v šestih hrvaških krstnih izvedbah ter enajstih tujih.
Tomislav Neralić kot sultan Sulejman Veliki v operi Nikola Šubic Zrinjski leta 1952, foto klasika.hr
Debitiral je že leta 1939 kot Pater v Verdijevem Don Carlosu, ko je bil še študent zagrebške Akademinje za glasbo, prvi nastop pa je imel še prej, leta 1937 za Radio Zagreb. Med vojno je bil od 1940 do 1943 član Zagrebške opere HNK, prav tako pa še v letih med 1948 do 1955. Od 1943 do 1947 je bil član dunajske Državne opere, pel pa je še kasneje. Na Hrvaškem poudarjajo njegov nastop v Wagnerjevem Letečem Holandcu leta 1955 v Zagrebu. Med drugim je pel še v milanski Scali Holandca skupaj s slavno sopranistko Birgit Nilsson, ko je bil dirigent Hans Knappertsbusch. Njegov glas je bil bas bariton in velikega obsega, tako da je lahko pel basovske in baritonske vloge. V Zagrebu se ga spominjajo kot Hansa Sachsa v Wagnerjevih Mojstrih pevcih nürnberških, kot naslovnega junaka v Verdijevem Falstaffu in prav tako v Mozartovem Don Giovanniju, kot Scarpio v Puccinijevi Tosci ali kot Jaga v Verdijevem Otellu.
Neralić kot knez Ivan Hovanski v Hovanščini M. P. Musorgskega, foto klasika.hr
Neralić je nastopal na Dubrovniških poletnih igrah, Splitskem poletju, v Reški operi, na Ljubljanskem festivalu, v Cankarjevem domu.
Na odru dunajske Državne opere je pel v kar trinajstih operah, vlog pa je bilo še več, saj je pel na primer v Hoffmannovih pripovedkah Lindorfa, Coppeliusa, Mirakla, Dapertutta in Schlemihla, v Borisu Godunovu meniha Varlama in valpeta Nikitiča, v Aidi pa Kralja in Ramfisa. Bil je še Basilio v Seviljskem brivcu, Collin v La boheme, Zuniga v Carmen, Don Fernando v Fideliu, stric Bonzo v Madama Butterfly, Plumkett v Marthi (Flotow), Jago v Otellu, Tomski v Pikovi dami, Sparafucile v Rigolettu in Prvi vojak v Salomi. Največkrat, kar 42 krat, je pel v Hoffmannovih pripovedkah. V Otellu je pel pod dirigentskim vodstvom Herberta von Karajana, in sicer leta 1955 in 1957, ko je bil Cassio naš Anton Dermota.
V Berlinu se je izkazal kot interpret Wagnerjevih vlog, še posebej kot Holandec in Wotan (Nibelungov prstan). Najprej je pel v Nemški, potem pa še v Državni operi.
Zadnjič je stopil na operni oder leta 2000 v Zagrebu kot štiriinosemdesetletnik v Hovanščini.
Marijan Zlobec