V slavni dunajski Albertini je še do 8. januarja na ogled razstava Seurat, Signac, Van Gogh Pota pointilizma.
Pričakoval sem marsikaj, najbolj sem se veselil, da si bom končno v živo lahko ogledal slavno sliko Georgesa Pierra Seurata Un dimanche après-midi à l’Île de la Grande Jatte iz leta 1884 kot najbolj monumentano pointilistično sliko na svetu, velikih dimenzij 207.6 cm x 308 cm.
Van Gogh – Sejalec, 1888
Ni je bilo na razstavi. Namesto nje so pokazali tri zelo majhne oljne skice za omenjeno sliko, ki je v muzeju v Chicagu, vodička pa je obiskovalem pokazala sliko na svoji tablici. Lepo, zdaj nam že najslavnejše galerje in muzeji kažejo slike na tablicah namesto v živo.
Ivan Grohar – Sejalec, 1907
Stvari postajajo groteskne, na Dunaju pa še posebej. Delajo razstave, ki nimajo s študioznostjo in strokovnostjo veliko skupnega; čim več za ljudi, ki vedo čim manj.
Henrik van de Velde – Ženska, sedeča ob oknu, 1889
Drugo, kar je vedno bolj opazno, je vse večji likovno-razstavni rasizem, pri čemer je vodilna Francija, ki je kot prva spoznala, da so veliki slikarji še večji, če obiskovalcem razstav njihova imena vsak dan “tolčeš” v glavo, izpustiš pa njihovo zgodovino, še posebej negativni ali negativistični, celo izključujoči odnos tedanje družbe, kulture in javnosti do njih.
Paul Signac- Benetke, 1909
Van Gogh je na sedanji dunajski razstavi kot vaba na trnku za ribo, ki se nanjo nikoli ne bo ujela, ker je prepametna, kot na primer jadranski brancin.
Camille Pissarr0 – Hampton Court Green, 1891
Van Gogh ima svojega Sejalca iz leta 1888, ki je veliko slabše naslikan kot Groharjev Sejalec. Van Goghova figura je nerodna, neuka svojega kmečkega dela, narobe postavljena, kot da seje postrani ali mimo brazde…
Jean François Millet – Sejalec, 1865 – 1866
Groharjev Sejalec je monumentalen, ritualen, ponosen, gorenjski, vzravnan, z roko, ki obdela z enim zamahom pol polja. Poglejte si tega Van Gogha. To je kot kmet, ki ne zna ničesar. Motiv pa je itak ukradel Milletu, z lego sejalca vred.
Georges Seurat – Nedelja v Port-en-Bessin, 1888
Paul Signac – Jedilnica, 1886/1887
Ampak da bi k pointilistični razstavi povabili kakega Slovenca, čeprav so živeli na Dunaju, to pa ne. To ne “vleče”. Prav tako ne prenesejo nobenega Italijana, predstavnike slavnega divizionizma. Dunaj “v življenju” ni napravil nobene razstave italijanskega impresionizma. Celo Segantini jim je na taki razstavi odveč, kaj šele drugi, kot Federico Zandomeneghi, ki ima sedaj razstavo v Padovi (L’impressionismo di Zandomeneghi v Palazzo Zabarella do 29. januarja). Tu so še slavni Emilio Longoni, Plinio Nomellini, Vittore Grubicy de Dragon, Gaetano Previati, Angelo Morbelli, Giuseppe Pellizza da Volpedo, Rubaldo Merello, Cornelio Geranzani, Giuseppe Cominetti, Eso Peluzzi, Filippo Carcano, Augusto Mussini, Angelo Rescalli …Kot divizionista sta začela svojo slikarsko pot Umberto Boccioni in Giacomo Balla. Pod vplivom Segantinija je slikal Giovanni Giacometti.
Plinio Nomellini – Dekle ob oknu, 1891/1893
Umberto Boccioni – Akt s hrbtne strani, 1909
Giovanni Giacometti – Jesenski večer, 1903
Cuno Amiet – Avtoportret, 1899
Poseben “problem” je slavni švicarski slikar Cuno Amiet, ki je prijateljeval z Giacomettijem že med svojim študijem v Münchnu, ki ga je nadaljeval še v Parizu. Kasneje je sodeloval s slavnim prav tako švicarskim, a nekoliko starejšim slikarjem Ferdinandom Hodlerjem
Andre Derain – Most v Waterlooju, 1906
Zelo groteskno je, da v majhnem segmentu predstavljajo belgijsko oziroma mednarodno skupino Dvajsetih, ustanovljeno že leta 1883, nikakor pa ne italijankega divizionizma, ki ni nič drugega kot pointilizem, z vrhuncem, kot rečeno, v Segantiniju in njegovih glavnih slikah, ki so neprimerljivo boljše kot je vsa sedanja dunajska razstava z Van Goghom vred. Z dunajske razstave o Dvajsetih ne izvemo nič kaj bolj sistematičnega, ker so organizatorji razstave odvisni od svojih “dobaviteljev” del, večinoma iz muzeja v Otterloju (sedem Van Goghovih slik) na Nizozemskem, saj Van Goghov muzej v Amsterdamu ni ravno naklonjen posojanju svojih slik (le ena netipična in neizrazita). Naj pridejo ljudje k njim.
Theo van Rysselberghe – Portret gospodične Alice Sethe, 1888
Tu ni sodišč; vodstvo Albertine natanko ve, da se mu ne bo treba nikjer zagovarjati; to niso avstrijske volitve predsednika Republike Avstrije, ki jih Ustavno sodišče mirno lahko razveljavi, če štetje glasovnic, prispelih po pošti, domnevno ni bilo pravilno.
Theo van Rysselberghe – Maria Sethe ob harmoniju, 1891
Centralni problem ni zgolj državni; odsotnost državne kulturne politike, tu še posebej vodilnih muzejev in galerij, ampak kulturne politike Evropske unije. Odkar obstaja, niso bili opazni kakšni njeni za vso Evropo koristni kulturni rezultati. Razglašanje Evropske prestolnice kulture so zgolj pesek v oči. Zaradi “politike” EU ni izšel niti eden Catalogue raisonné, niti enega evropskega slikarja ali kiparja.
Vincent van Gogh – Notranjost restavacije, 1887
Na razstavi v Albertini so tako bolj zanimiva dela nekaterih morda nekoliko manj znanih slikarjev, ki pa so jih naši modernisti v Münchnu in na Dunaju poznali. Najmočnejša je soba s slikami Thea van Rysselbergheja.
Theo van Rysselberghe – Portret violinistke Irme Sethe, 1894
Iz njegovega opusa so na razstavi zlasti poudarjeni portreti, manj krajine.
Theo van Rysselberghe – Družina na vrtu, 1890
Achille Laugé – Portret gospe Astre, 1892
Med prav tako manj znanimi slikarji na razstavi v Albertini naj omenimo še Achillea Laugéa, Georgesa Lemmena, Johanesa Josepha Aartsa, Jana Vijlbriefa,Hippolyta Petitjeana, Henrija Martina, Henrija – Edmonda Crossa, Alfreda Williama Fincha, Maximiliena Lucea ali Jana Tooropa.
Theo van Rysselberghe – Sedeči akt, 1905
Ti slikarji so na srečo, namesto Seurata, Signaca in Van Gogha, zmagovalci, čeprav “stranske figure”. Za Slovence in nekdanje sremljevalce evropskega likovnega dogajana, kot se to na primer pokaže v Jamovih pismih iz Münchna Jakopču v Ljubljano, so bolj zanimivi kot Van Gogh slikarji Jan Toorop,Theo van Rysselberghe, Sisley, Gaston de la Touchet.
Jan Toorop – Nabiralec školjk na obali, 1891
Johanes Joseph Aarts – Kmečka hiša, 1895
Matej Sternen – Ženski polakt z verižico, 1912 – 1915
V zapis sem namenoma vstavil nekaj reprodukcij del slikarjev in slikark, ki bi lahko bila na ogled na sedanji razstavi v Albertini (Ivan Grohar, Matej Sternen, Nadežda Petrovič, Cuno Amiet, Giovanni Giacometti, Umberto Boccioni, Plinio Nomellini, Jean François Millet).
Jan Vijlbrief – Pokrajina s seneno kopo, 1894
Nadežda Petrović – Splavi na Savi, 1907
Henri – Edmond Cross – Jutro na kmetiji, 1893
Poseben problem razstave v Albertini je “sračje gnezdo” v zadnji sobi; kot “nadaljevanje” pointilizma (Paul Klee, Pablo Picasso, Piet Mondrian, Georges Braque…).
Tako je žal stanje evropske umetnostne zgodovine in mednarodne razstavne politike.
In vendar imajo to razstavo na Dunaju za najboljšo.
Marijan Zlobec