Ob devetdesetletnici literarnega zgodovinarja, univerzitetnega profesarja na slovenistiki, akademika dr. Borisa Paternuja je Cankarjeva založba izdala knjigo Premisleki o književnosti in jeziku. Knjigo je posvetil svoji ženi dr. Mariji Pirjevec, prav tako literarni zgodovinarki, a iz Trsta.
Dr. Boris Paternu na predstavitvi v knjigarni Konzorcij, foto CZ/Skupina Mladinska knjiga
Knjiga zajema v prvem delu v glavnem izbor že objavljenih recenzij in zapisov o nekaterih izbranih knjigah iz zadnjih let (Kocbek, Pahor, Šalamun, Hergold, Čuk, Prešeren), v drugem delu pa nekatera še neobjavljena razmišljanja in nastope na simpozijih ter dvojni intervju skupaj z ženo Marijo, kar je strokovna redkost.
Manj znana sta Paternujeva dva sicer javna nastopa v okviru praznovanja 90-letnice Filozofske fakultete Avtonomija univerze (2009) in simpozija SAZU Humanizem in humanistika (2014). Oba sta kratka, a zelo zgoščena in predvsem aktualna. Tretji zelo aktualni tekst Vprašanje slovenščine na univerzi pa je bil objavljen v Sobotni prilogi (2012) in je imel s tem veliko bralcev, a je tema še bolj aktualna, da ne rečem žgoča po treh, štirih letih.
Slovenščina, avtonomija univerze, položaj humanistike so logični seštevek problemov sodobne družbe, ne le v Sloveniji, ampak v Evropi sploh. Dobro, slovenščina je najprej in predvsem slovenski problem ali zadeva vseh Slovencev, če gre za slovenščino na univerzi, pa brezpogojno vseh na univerzi delujočih profesorjev in hkrati državnih zakonov o slovenščini kot uradnem jeziku države Republike Slovenije.
Paternu je glede rabe slovenščine na univerzi zelo jasen. Če so ali bodo predavanja v nekaterih strokah v angleščini, bo slovenščina postavljena v podrejeni in manj vrednostni položaj ter začela propadati. Bistvo slehernega jezika je, da se razvija na vseh področjih, v znanosti pa še posebej, saj gre za najbolj zahteven in besedotvoren segment ter pokazatelj živosti in sposobnosti jezika, da ubesedi sleherni inovativni pojav. Če so slovenska znanost za to ne zmeni, hkrati pomeni, da ne želi biti znanost v javnem dobrem, dostopna in razumljiva vsem ljudem na ravni splošne pismenosti in izobrazbe, ampak skrbi le za izbranega posameznika ter njegovo mednarodno znanstveno kariero, kar samo po sebi ni nič narobe.
Znanost, ki ni sposobna razviti jezikovno razumljive razlagalne metodologije in z njo predstavljive vsebine o sami sebi, o svojem predmetu, je problematična, kar še posebej velja za t.i. eksaktne znanosti. Poseben problem je filozofija, ki je mnogokrat “razumjiva” samo svojemu avtorju. Lep primer za to je dr. Slavoj Žižek.
Avtonomija univerze je še večji problem, ker profesorji in še bolj dekani na univerzah mislijo, da so oni “zakon” ter da je univerza njihova zasebna last, tako kot podobno mislijo mnogi direktorji podjetij, bank, menedžerji, voditelji raznih holdingov, strankarski veljaki, uslužbenci v javni upravi, ogromno županov, zdravniki v bolnicah, direktorji in odgovorni uredniki medijev…
Vprašanje humanistike danes ne more biti problematika same humanistike oziroma humanističnih ved, ampak celovite kulturne politike Evrope in glede nas Evropske unije. Prvi problem je, da EU sploh nima proračuna za kulturo, kar je slabše od slehernih posameznih držav, članic EU. Še več, problem Evrope se namesto vprašanj njene kulturne identitete vse bolj preveša v od zunaj vsiljenim problemom njene varnosti, za kar bo EU porabila na stotine in stotine milijonov evrov, kar je po humanistični vsebini vrženo v smeti.
Paternu tega problema ne odpira, ker opazuje humanistiko bolj v smislu filozofije in vlaganja v človeka. Položaj humanistike se ne more spremeniti, če se bo EU vedno bolj ukvarjala s tujimi ali Evropi vsiljenimi problemi, ne pa z lastno duhovno zgodovino, v kateri je humanistika prvotnega pomena. Paternu teme in problema humanistike danes ne prenese v osrčje odgovornosti državnih kulturnih politik ter odnosa držav do znanosti, njenega razvoja in funkcije pri bogatenju človekovega življenja kot individualnega bitja, vključenega v družbo na taki ravni, da bo še tako zahteven posamezniki še vedno veliko črpal, a hkrati dajal. Problem humanistike danes ni problem usihanj vsakršne vzgoje v šolskih sistemih, ampak hotenega prezrtja vseh nalog, ki izhajajo iz samega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega razvoja Evrope skozi stoletja in celo tisočletja.
O Inkretovi knjigo o Edvardu Kocbeku
Med recenzijami bi se dotaknil zgolj njegovega videnja Inkretove knjige o Edvardu Kocbeku. Tu je Paternu prehitro zelo pozitivno ocenil avtorjeva prizadevanja za celovito in celostno predstavitev zelo komplicirane zgodovinske in umetniške osebnosti, ki je povezovala cele generacije desetletja dolgo in ljudi z različnih ideoloških, političnih, estetskih in še kakšnih strani ali bregov.
Kocbek je veliko večji, kot je Slovenija še danes pripravljena priznati, še prej pa seveda dojeti. Ne le kot pesnik, ampak kot mislec in soustvarjalec osvobodilnega gibanja, javni oblikovalec intelektualne podobe narodovega vsakodnevnega življenja v najbolj prelomnem času v 20. stoletju in premišljevalec o temeljnih vrednotah in pogojih narodovega obstoja in suverenosti. Paternu ni opazil hudega primanjkljaja v Inkretovi knjigi glede Kocbekovega odnosa do Tita in nasploh neposrednih nalog, ki jih je naš pesnik kot politik imel že v Jajcu, Drvarju, na Visu, v Rimu in Beogradu. Če pogledamo imensko kazalo in se zaustavimo pri imenu Tito in potem poiščemo, kaj Inkret piše, se lahko samo “zgrozimo”. Komu je bil Inkret “v strahu”, je njegov strokovni problem.
Paternu prav tako ni opazil Inkretovega neupoštevanja Kocbekovih aktivističnih zapisov, objav, nagovorov, komentarjev, analiz, dnevnih angažiranj, razkrivanj slovenskega klerofašizma in kolaboracionizma z objavami konkretnih imen in njihovih dejanj, za kar bi lahko bil ubit od samih katolikov na drugi strani. Ni opazil angažiranj okrog sicer šele kasnejše partizanske zasedbe Trsta, kar je Kocbek kot prvi sploh iz Rima rotil Kardelja v Ljubljani že avgusta 1944, prav tako pa o tem tedaj pisal Titu; naj slovenske enote NOV čim prej, predvsem pa pred Angleži kot novimi okupatorji po padcu Hitlerjeve Nemčije, zasedejo Trst. Prav tako ni opazil Kocbekovih prizadevanjih za pozitivni izid kasnejših pogajanj za Trst (Dnevnik 1945). Nedvoumno je bilo Kocbekovo spoznanje in priznanje, da je bila vloga krščanskih socialistov v OF druga, medtem ko je bila vloga KP prva ali vodilna, saj so oni dali pobudo za njeno ustanovitev. To je Kocbek priznal že leta 1941. Dolomitska izjava ni toliko “izdajalska”, kot misli Spomenka Hribar.
Inkret je premalo poudaril Kocbekov absolutni odnos do revolucije v funkciji narodove osvoboditve izpod tujega okupatorja, številne in nenehne pozive k enotnemu odporu vseh Slovencev in podrobne analize konkretnega medvojnega dogajanja; na javni publicistično-aktivistični, ne le zasebni dnevniški ravni, česar Paternu prav tako ni opazil. Zadošča, če preberem nekaj zapisov, kot so Edina pot, Novoletna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti 1942, Zakaj kristjani sodelujemo s komunisti, Kristjan in osvobodilni boj, Jasna beseda slovenskih katoličanov, Slovenska revolucija, Sredina v slovenski narodni revoluciji, Slovenski katoliški duhovščini, Izženimo z bičem farizeje… Inkret teh spisov večinoma sploh ni analiziral, ampak so mu zadoščali odlomki iz Tovarišije, delni citati iz zasebnih pisem, najmanj pa iz javnih nastopov in pozivov kot so bili objavljeni v celoti.
Lep primer je Inkretova zelo samovoljna razlaga Kocbekovih reakcij ob likvidaciji dr. Ehrlicha in dr. Natlačena. Inkret vedno izbere tisto, kar se mu zdi njemu osebno Kocbekovo stališče, ne pa ono, kar je Kocbek dejansko in v celoti zapisal in objavil. Podobno se da “likvidirati” Inkretovo interpretacijo Kocbekove reakcije na Rožmanov suspenz partizanskega duhovnika dr. Metoda Mikuža. To se da zlahka dokazati z analizo Kocbekovega teksta Izdajalcem med slovenskimi duhovniki in onim, kar Inkret v svoji knjigo o tem piše na strani 201. Inkret ne odpira problema, ali je bila to Rožmanova samovoljna odločitev, ali pa je dobil dovoljenje iz Vatikana od papeža Pija XII. Paternu bi moral kot izkušeni literarni zgodovinar in človek, ki zelo dobro ve, kaj je tekstna kritika, takoj opaziti Inkretove samovoljnosti in s tem neverodostojnost, hkrati pa opozoriti na metodološko problematični pristop v celotni zasnovi Inkretove knjige.
Edvard Kocbek je bil primarno zvest najprej slovenskemu narodu in njegovi želji po svobodi, ki jo je razumel kot nekaj samo po sebi umevnega, enakopravnega (z drugimi narodi) in zgodovinsko dozorelega, za kar pa je bila v času tuje okupacije potrebna krvava in hkrati junaška revolucija ter oborožen odpor. Šele v drugem planu pa je bil zvest pravim vrednotam krščanske vere, temelječe na evangeliju in ljubezni ter seveda krščanski morali. Take podobe vodstva slovenske Cerkve na čelu z ljubljanskim škofom dr. Rožmanom in duhovniki, ki so narod in njegovo naravno željo po osvoboditvi zapustili, v Ljubljani ni ne videl, ne prepoznal, ne našel.
Kocbek je v Rimu avgusta 1944 spoznal ideje krščanskega komunizma Movimento dei Cattolici Comunisti in zatem Sinistra Christiana Franca Rodana, Adriana Ossicinija, Gabrieleja De Rose… Vedel je, da so njihove ideje izhajale že iz Movimento dei Cattolici Antifascisti, ustanovljenem leta 1938. Njihov antifašizem se je še stopnjeval po padcu Italije. Kardelj, ki je imel v Kocbekovem varnostnem spremljevalcu v Rimu, vosovcu Edu Brajniku Štefanu, svojega poročevalca, je zlahka ugotovil, da je Kocbeku bivanje v Rimu (osebno) “samo škodovalo”.
Tako imamo sedaj pomanjkljivega Inkreta in Paternuja, ki Inkreta brez pridržkov hvali. In to še leta 2016, medtem ko je Kocbek umrl že leta 1981.
Marijan Zlobec