Založba Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je v zadnjem času imela kar nekaj predstavitev svoje celoletne dejavnosti v obliki novih knjig, monografij, študij…Večinoma gre za izvirna avtorska dela. Posebno poglavje so Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, o čemer je bilo tu že nekaj govora, a je prostor še odprt, saj je izšlo ne le več knjig, ampak monografij o posameznih avtorjih, tokrat o dveh pesnikih: Vladimirju Truhlarju in Jožetu Udoviču. Zelo odmeven je Edvard Kocbek, ki s svojimi Programsko – političnimi spisi 1941 – 1951 prav tako ostaja še odprt in še bolj vznemirljiv.
Jolka Milič na odkritju spomenika Srečka Kosovela kiparja Mirsada Begića v Sežani, foto Marijan Zlobec
Svet pod Krimom. Druga, prenovljena izdaja
Avtor druge in prenovljene izdaje knjige Svet pod Krimom je zgodovinar Ferdo Gestrin, uredil jo je in spremno besedo napisal Oto Luthar. Izdal jo je Inštitut za kulturne in spominske študije. Mikrozgodovina upora in kolaboracije, kot bi lahko podnaslovili Gestrinovo študiju o življenju v podkrimskih vaseh v času med 1941 in 1945 je avtorjev poskus rekonstrukcije najbolj travmatičnega obdobja slovenske zgodovine. Gestrinova zgodovina smrti in upanja ni samo še en deskriptivni opis vojskujočih se enot, temveč prerez nasilnega vsakdana, ki je nekdanje sosede razdelil na odpornike in sodelavce okupatorjev. Le-ti skozi osrednja poglavja knjige znova oživijo tudi zato, ker izvemo o njih skoraj vse: iz kakšne družine so izhajali, kaj so bili po poklicu, v kolikšni meri so bili (če so bili) dejavni v komunistični partiji ali sindikalni organizaciji še pred začetkom vojne. V kolikšni meri so bili (če so bili) razpeti med delom v bližnji Ljubljani in opravki na domačiji, kako so doživljali okupacijo, zakaj so se pridružili partizanskim enotam oz. enotam MVAC in, končno, zakaj so morali ali hoteli ene zamenjati z drugimi in kaj je to pomenilo za njihove družine …
Ferdo Gestrin v uvodu pojasnjuje, da je knjiga nastala po večletnih raziskavah in bila zaključena spomladi leta 1989, a je “morda prav zaradi metodoloških prijemov, razumevanja dogodkov in zato, ker je bila napisana brez stereotipov, morala čakati na objavo.” Izšla je avgusta 1993.
Oto Luthar je napisal spremno besedo Mikrozgodovina smrti in upanja. Njegova sklepna ugotovitev je, da je Gestrin “začel novo obdobje slovenske zgodovine”.
Medtem so v Italiji že izšle prve knjige mlajših zgodovinarjev, ki iz perspektive enot MVAC pišejo o svojem početju na tem okupiranem ozemlju. Ko to prebiraš, dobiš vtis, da je bil svet še malo drugačen oziroma je dobil še “eno dimenzijo”. Vojna je neizmerna tema, državljanska pa še toliko bolj, razlage pa na vseh straneh “zagrizene”, kar je logično. Za pravo zgodovino bo potrebno vključiti še videnje okupatorjev in njihovo zgodovino, saj niso vedeli, kako se bo vse končalo. Mlada generacija slovenskih zgodovinarjev bi se morala bolj povezati s svojo v Italiji, kjer se “čudijo”, da so bili okupatorji, saj ničesar ne vedo, potem pa izvajajo podpisne akcije proti fojbam.
Ferdo Gestrin kot zgodovinar ne začenja z vojno, ampak ima celoten prvi del, v katerem spregovori o zgodovinskem razvoju podkrimskih vasi, od najstarejših poselitev, rimskega gospostva, stoletja kapitalizma (1848 – 1941) in stare Jugoslavije. Šele zatem pride do tistega, zaradi česar je knjiga nastala: Narodnoosvobodilni boj in podkrimske vasi. Ta obsežnejši del je razdeljen na poglavja: Italijanska okupacija in začetki narodnoosvobodilnega boja, Vključitev podkrimskih vasi v OF in NOB, Polet narodnoosvobodilnega boja v prvi polovici leta 1942, Pod nemško okupacijo in domobransko prevlado, Osvoboditev. Sledita Spremna beseda in zelo obsežna priloga dokumentov s seznamom najprej pripadnikov različnih vojaških formacij, inernirancev, zatem pa še žrtev. Te so razdeljene na žrtve okupatorja, domobranske žrtve in partizanske žrtve. Pri partizanskih žrtvah gre večinoma za vrnjene ljudi iz Vetrinja in zatem ustreljene.
Prevajalci o prevodu 2. Od Janka Modra do Jolke Milič (antologija)
Drugi del antologije Prevajalci o prevodu 2 – Od J. Modra do J. Milič se osredotoča na obdobje od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Prinaša spise o prevodnih vprašanjih, ki so jih prispevali slovenski prevajalci v desetletjih, ko se je književno prevajanje v kvantitativnem in pogosto tudi v kvalitativnem pogledu okrepilo, obenem pa se je močno povečal tudi obseg razmišljanja o prevodnih zadevah. Podobno kot prvi del istoimenske antologije tudi ta zvezek ponuja reprezentativen izbor raznovrstnih avtorefleksivnih, načelnih in programsko-kritičnih spisov o stanju in perspektivah slovenske prevodne književnosti. Delo uokvirja obsežna spremna predstavitev refleksije o prevajanju in prevodih v obravnavanem obdobju, ki prevodno dejavnost umešča v konkretne zgodovinske okoliščine. S svojo široko zastavitvijo je antologija pomemben prispevek k slovenski literarni in kulturni zgodovini ter prevodoslovju.
Naslov oziroma podnaslov Od J. Modra do J. Milič ni najboj korekten, saj izpostavlja le dve prevajalski imeni. Tekste je izbrala in uredila Majda Stanovnik, sama prevajalka, ki je napisala uvod Za moderni literarni prevod.
Sledita dve razmišljanji O Janku Modru in Jolki Milič Štefana Vevarja in Barbare Pregelj, s čimer naj bi bil zarisan časovni okvir. Šele zatem se začne sistematični del antologije, razdeljen na dve predvsem časovni obdobji: Iz novega sveta sodobnikov (1945 -1990) in Nova pota v prostor in čas (1991 – 2015).
Ta antologija je zelo dragocena, ker ponuja vpogled v refleksije samih prevajalcev o svojem prevajanju. S tem pa aktualizira prevajalce kot intelektualce, soustvarjalce, ljudi s prevajalskimi dilemami, zavedanjem avtonomij različnih jezikov in kolikor je še sorodnih vprašanj. Slovenski prevajalci so soustvarjalci, večkrat ali celo največkrat sami izvirni literarni ustvarjalci.
Če naštejemo nekaj avtorjev razmišljanj o prevajanju v prvem časovnem obdobju, potem so tu Tone Potokar, Janez Gradišnik, Herbert Grün, Tone Pavček, Anton Sovre, Jože Udovič, Janko Moder, Branko Rudolf, Matej Bor, Kajetan Gantar, Rapa Šuklje, Rozka Štefan, Janez Menart, Katarina Šalamun – Biedrzycka, Veno Taufer, Branko Madžarevič, Mira Mihelič, Niko Košir, Urška Gallos in Ani Bitenc. Seveda to niso vsi prevajalci, ampak verjetno zgolj tisti, ki so svoje prevajanje posebej reflektirali. Tu ni nikakršnih zapisov na primer prevajalcev kot so Josip Vidmar, Rado Bordon, Mile Klopčič…,če se v tem trenutku spomnim le nekaterih. Razmišljanja prevajalcev so v glavnem objavljena kronološko.
Drugi časovni okvir prinaša nekatere prevajalce, ki bi po svoji starosti prevajanja sicer spadali že v prvi del, a so očitno o svojem prevajanju spregovorili med letoma 1991 in 2015, kot Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, spet Tone Pavček in Janez Gradišnik. Nova imena so Drago Bajt, Otmar Črnilogar, Fabjan Hafner, Niko Grafenauer, Marjan Strojan, Dušanka Zabukovec, Radojka Vrančič, Vasja Cerar, Jože Stabej, Milan Dekleva, Branko Gradišnik, Primož Simoniti, Milan Jesih, Srečko Fišer, Alerš Berger, Boris A. Novak, Vlasta Pacheiner Klander in Jolka Milič.
Hitro vidite, da manjka marsikatero prevajalsko ime, od Tomaža Šalamuna in Jaroslava Skrušnyja do mlajših, a je bistveno vprašanje, ali so o svojem prevajanju kaj zapisali.
Če citiram Jolko Milič, ki v intervjuju na koncu knjige pravi, da “Literatura pogojuje moje življenje”, potem bi lahko to misel še dopolnili; da to življenje pogojuje še prevajanje.
Marijan Zlobec