Nova uprizoritev slavne opere Peter Grimes Benjamina Brittna je na oder dunajske Državne opere pripeljala nove pevce. Med njimi se je nepričakovano znašla ameriška sopranistka Emily Newton kot debitantka v dunajski operi sploh; morala je na hitro priti iz Dortmunda in vskločiti namesto obolele Elze van den Heever. Brez ene celovite vaje, a je uspešno prestala izredno nehvaležen izziv in pomagala k uspešni predstavi.
Stephen Gould kot Peter Grimes, vse fotografije Wiener Staatsoper/Michael Pöhn
Pater Grimes je uspešen operni prvenec tedaj 32-letnega skladatelja, ki je delo napisal po naročilu glasbene ustanove Koussevitzkega. Opera je nastala po pesnitvi The Borough angleškega duhovnika Georga Grabbeja (1754 – 1832). Libreto pa je zatem napisal Mantagu Slater. Čas nastanka osnovnega teksta nam pojasni precejšnjo družbeno zamejenost, konservativnost, ukalupljenost, zateglost, provincialnost, ozkost in ozkosrčnost, hkrati pa v tej predstavi precej poudarjeno razpuščenost, celo razvrat; vseh in z vsemi ter vsem na očeh. pri čemer pa je Peter Grimes kot posameznik zunaj. Grimes je aspolen.
Monika Bohinec kot Auntie
V dunajski predstavi je na moč poudarjena psihoanalitska in eksistencialistična poanta; človek je vržen v svet in se mora sam prebijati skozi življenje, hkrati pa ostajajo v njem mnoge nejasnosti, skrivnosti, nerazumljiva dejanja in dogajanja, nerodnosti, spodrsljaji, ki kar dvakrat glavnemu junaku spremenijo dober namen in ga že v predigri postavijo v postopek zaslišanja pred sodiščem, obtožb množice poleg sodnika in župana, a vendarle nekaznovanja spričo pomanjkanja dokazov.
Britten seveda ve, da so sodni dokazi eno, smrt dveh otrok pa nekaj povsem drugega. Predstava se začenja, kolt rečeno, s predigro; zagovorom Petra Grimesa pred sodiščem v mestni hiši. Kriv naj bi bil za smrt svojega vajenca v viharju. Tu je še vse jasno, odgovori natančni in prepričljivi. Režiserka Christine Mielitz je kot nadaljevalka nemške sodobne operne režije predstavo skušala čimbolj posodobiti, aktualizirati, pripeljati na prag modernizma, a tako, da je ohranila dialog z ne ravno moderno ali celo avantgardno Brittnovo glasbo in aktualizacijo bolj baladne kot tragične zgodbe s sodobnimi odrskimi, scenskimi in režijskimi primemi, pri čemer sta ji pomagala tako scenograf in kostumograf Gottfried Pilz kot koreograf Roland Giertz, ni pa omenjeno avtorstvo efektne moderne lučne opreme predstave.
Norbert Ernst kot ribič in metodist Bob Boles
Režiserka Christine Mielitz je razumela sodobnost “stare” zgodbe v tem, da je sodoben človek osamljen in v bistvu od družbe odtujen, ne glede na dejstvo, da ga je družba hitro izločila iz svojega kroga, ker je hitre jeze, precej surov, nasilen, svojevoljen, netoleranten in zahteva skorajda lastnino nad otrokom, ki ga iztrga iz objema sicer svoje edine prijateljice, zavetnice, učiteljice in nemara neveste Ellen Oxford. Problem je otrok s svojimi pravicami ali še bolj; njihovo odsotnostjo. Otrok ali otroka, ki sta morala prevzeti nase svojo usodo po volji samovoljneža povsem brez starševskega in očetovskega občutka in vzgojnih izkušenj.
Wolfgang Bankl kot odvetnik in župan Swallow
Režiserka ni delala tragike, ker ji moderni scenski pristop tega ni omogočil v zadostni meri, tako da prave tragike vendarle ni; ni tistega razcepljenega dialoga človeka in narave, še posebej morja s svojimi nepredvidljivimi spremembami, posegi v človekovo usodo na kar se da krut način, še posebej, če se človek preveč obnaša kot samovoljni obvladovalec narave kot globalne moči in najvišje avtonomnosti na planetu. A to bi se dalo doseči scensko bolj efektno, z večjim občutkom nevihtnega in s tem tragičnega morja, nesreče kot razvidnega dejstva, končne blodnje in utopitve nesrečnega ribiča, ki po smrti še drugega dečka ve, da je sedaj dokončno pokopan.
Carlos Osuna kot pastor Reverend Horace Adams in Morten Frank Larsen kot lekarnar Ned Keene
Režiserka Mielitz je sicer dobro izbrala in zarisala otrokov profil, še posebej z njegovim dviganjem po zelo visoki lestvi, obuvanjem škornjev, nihanjem med “očetom” in “mamo”, čeprav to nista ne eden ne drugi. Vajenec je sirota. Kaj to pomeni v starševskem smislu, je morda predmet bolj prefinjene psihološke analize najprej osnovne pesnitve, njenega časa in dogajalne lokacije, potem pa samega Brittnovega pojmovanja, iz katerega se vendarle zdi, da je nekakšno rejništvo zelo ohlapno glede odgovornosti in skrbi.
Sorin Coliban kot voznik Hobson
To je Brittnova tema, ki kot družbeni fenomen prihaja v ospredje šele kasneje. Nekateri opero Peter Grimes razlagajo kot Brittnovo razumevanje humanosti in sočutja. No, ravno tega je v operi malo; Grimes se je izločil iz družbe sam, v bistvu je niti ne rabi, saj je nekako kot nekaj let kasneje napisani Hemingwayev roman Starec in morje z ribičem Santiagom in dečkom Manolinom. Obakrat gre za neko obsesijo, le da ima Grimes otroka kot nesrečno žrtev, kar je veliko težji delikt.
Morten Frank Larsen kot lekarnar in mazač Ned Keene
Režiserka je vzpostavila določene socialne korelate in odnose, pri čemer izstopa že prvi prizor v pivnivi Pri morskem psu, v kateri dominira kot glavna natakarica Auntie naša Monika Bohinec. Njena svetlo modra uniforma, tako kot njenih nečakinj, nekako spominja na funkcijo stevardes; streženje tako, da bodo vsi “na krovu” zadovoljni in hkrati videli, da se čez ves oder bliža s pladnjem ravno do njih ali k njim, kar daje gostom občutek pomembnosti. Auntie obvlada ljudi, ker jih pozna do obisti, pri čemer pa ohranja do gostov nekakšno intimno distanco ali profesionalnost, kar je pri natakaricah pravzaprav bolj redkost, bi morda celo lahko pomislil. No, malo ženskega “škiljenja” na “situacijo” ji vseeno ne manjka.
Wolfgang Bankl kot Swallow, Carlos Osuna kot pastor Reverend Horace Adams, Donna Ellen kot vdova in rentnica Mrs. Sedley
Režiserka je s pomočjo koreografa Rolanda Giertza dala velik poudarek ribiški zabavi na začetku tretjega dejanja. Ta vaška, lokalna, provincialna obsesivnost, razpuščenost, erotomanskost…zelo poudarja kontrast med Petrom Grimesom, hkrati pa še njegovo Ellen Oxford kot vdovo in krajevno učiteljico, nekakšno varuhinjo morale, vsaj v šoli, če zunaj nima “efekta”.
Monika Bohinec kot Auntie, Simina Ivan kot prva nečakinja in Margaret Plummer kot druga nečakinja
Manj ali slabše je poudarjena Grimesova zasvojenost z morjem, ribolovom, dialogom z naravo, izzivom, sprejemanjem nevarnosti na morju, pričakovanjem velikega ulova ravno tedaj, ko si na morje ne bo upal nihče drug. Ribolov je zanj preživetje, za vaščane zgolj riba na tržnici.
Brian Mulligan kot Balstrode, nekdanji kapitan in rentnik
Britten je postavil v glavnega opernega junaka, dramskega tenorista vso svojo vizijo in kontekst opere kot drame, s čimer aludira na Wagnerja in njegove tenorske junake. Ni slučaj, da se je na dunajskem odru znašel v vlogi Petra Grimesa ameriški dramski tenorist Stephen Gould, znan interpret Wagnerjevih junakov Siegrieda, Tristana, Parsifala in Tannhäuser iz Bayreutha in seveda drugod.
Stephen Gould kot ribič Peter Grimes
Stephen Gould je veličasten po svojem izrazu; dramskem nastopu, igri, rahlo nerodni sicer, samovolji, trmi, posebno močnem egu, vokalno suveren, čeprav ne tako bleščeč; pričakoval bi več glasovne čistosti.
Odlično se je znašla debitantka sopranistka Emily Newton kot Ellen Oxford; vlogo je sicer znala od prej, saj se je ni mogoče naučiti v nekaj urah. Pri občinstvu je požela veliko hvaležnosti in glasnih odobravanj.
Emily Newton po predstavi, foto Marijan Zlobec
Naša mezzosopranistka Monika Bohinec je vsaj doslej bila vedno dobra, ima posebno temen in nizek glas, prepoznavne barve, ki ji omogoča interpretacijo tako samospevov kot pesemskih ciklov (Wagnerja, Mahlerja), v operi pa seveda še zdaleč ni rekla vsega, morda eno četrtino, kar jo še, upajmo, čaka..
Ostale vloge so bile primerno zasedene, diferencirane, kontrastne, v funkciji dramskega dogajanja: baritonist Brian Mullighan je bil nekdanji kapitan in rentnik Balstrode, tenorist Norbert Ernst ribič in goreč pripadnik metodistične sekte Bob Boles, basist Wolfgang Bankl izkušen in vseobvladajoči odvetnik in župan Swallow, sopranistka Donna Ellen kot starikava bolj cvileča kot pevska vdova in rentnica gospa Sedley, tenorist Carlos Osuna kot pastor Reverend Horace Adams, baritonist Morten Frank Larsen kot lekarnar in mazač Ned Keen, basist Sorin Coliban kot voznik Hobson, sopranistki Simina Ivan in Margaret Plummer kot nečakinji…
Brittnova glasba je hkrati moderna in se odmika od istočasno nastopajoče glasbene avantgarde, ki pa ni imela operne moči, ker je izhajala iz drugačnih izhodišč, še posebej antipsihologizma, ki ga ima Britten v celoti. Glasbena dramatika poudarja individualno usodo, kar je Britten dovolj dobro poznal iz glasbene zgodovine, a mu je bil hkrati tuj tako germanski (nemški) kot romanski (francoski, italijanski) svet. V svoji zgodovinski snovi je videl možnost aktualizacije novega angleškega opernega stila, ki bo začel pot samosvoje razvojne linije in še bolj inovacije, od tod toliko angleške tipike, čeprav se zdi, kot da je Britten ne mara. Zborovski skrajno dramski klic “Peter Grimes” na robu odra nad orkestrom rahlo spominja na Wagnerjevega Letečega Holandca, posebnost so dolgi orkestrski interludiji, arije pa so predvsem Grimsove notranjemonološke in ariji Ellen v prvem in tretjem dejanju. Britten je moderen, ker zna ohranjati distanco določenih profilov opernih likov, jih zgolj posredno povezati z Grimesom, pravzaprav do te mere, da je “pogrešan” samo kot možen “delikt” zunaj njihovega kroga.
Odličen je bil angleški dirigent Graeme Jenkins, ki britansko glasbo očitno zelo dobro pozna, razume in zna interpretirati. Dunajski filharmoniki so igrali zahtevno opero z energijo in izzivom, prav tako odličen je bil operni zbor (Thomas Lang) in koreografija v smislu nekega podeželskega skupinskega seksa.
Marijan Zlobec