Slavni indijski dirigent Zubin Mehta si je v okviru dolgih praznovanj svoje letošnje osemdesetletnice nekako uvodoma in na koncu rezerviral sodelovanje z glasbenim Dunajem; ustanovami v mestu, kjer je študiral in ves čas gostoval, čeprav ni bil umetniški vodja nobenega ansambla, ustanove, festivala…Nazadnje je pripravil decembrsko premiero in hkrati vodil še vse predstave Verdijevega Falstaffa.
Zubin Mehta na koncu Falstaffa med solisti na odru, foto Marijan Zlobec
Falstaff je zadnja Verdijeva opera in jo nekateri imajo za njegovo najboljšo opero, drugi pa to papagajsko ponavljajo za njimi. Mehta Falstaffa pozna in ga je dirigiral že marsikje, tako da sama partitura nima pred njim nikakršnih interpretativnih skrivnosti. Bolj je vse odvisno od tega, kakšna bosta režiser in scenograf ter seveda pevci, ob dejstvu, da igrajo Dunajski filharmoniki.
Ambrogio Maestri kot Falstaff, vse fotografije Wiener Staatsoper/Michael Pöhn
S pevci je imel deljeno srečo, ker je predvideni baritonist Ambrogio Maestri, ki že po svoji naravni korpulentnosti, pa tudi glasovno še najbolj spominja na Falstaffa, na začetku zbolel in ga je že na premiri zamenal Tržčan Paolo Rumetz. On je sicer na Dunaju rešil že marsikatero premiero ali predstavo, če se spomnimo Rigoletta. Sam sem videl zadnjo predstavo Falstaffa z Maestrijem in z vzdušjem, ob katerem je bilo, zlasti na zadnjem delu aplavzov in ovacij, ko se je avditorij že precej izpraznil, čutiti neko nostalgijo in morda celo žalost, ker je s predstavami že konec.
Falstaff je v bistvu nekakšna Verdijeva potegavščina, v katero je s pomočjo Shakespearea in njegovih Veselh žensk windorskih ter manjši del iz Henrika IV., v adaptaciji in prevodu v italijanščino skladatelja Arriga Boita, vključen stari in sloviti ženskar John Falstaff, kar je lahko res ali pa zgolj želja in domišljija v smislu, če ni res, se pa lepo sliši.
Če bi rekel, da je Verdiju tedaj že “šlo na otročje”, bi bil blizu operni atmosferi, ki je ne moreš jemati niti zares, še manj pa za hec. To ni Rossinijeva komika, ampak Verdijeva. Falstaff ve, da se igra, sicer ne bi hkrati napisal dveh enakih ljubezenskih pisem in ju poslal dvema ženskama.
Režiser David McVicar je zelo poudaril zapeljivo, napol golo mladenko, prostitutko, ki greje Falstaffu posteljo v trenutkih, ko ne gre v lov za drugimi očitno bolj krepostnimi ženskami. Prav tako ima McVicar otroka kot Falstaffovega paža, ki je čitno že “zelo zrel” za svoja leta, da vse te “odraslosti” spremlja. Ne nazadnje je ravno on kurirček s pismi za Alice Ford in Meg Page, ne pa Bardolfo.
Paolo Fanale kot Fenton in Hila Fahima kot Nannetta
Če se zgodba dogaja nekje ob koncu 14. stoletja, je scenogaf tokratne dunajske postavitve Charles Edwards ocenil, da nima smisla s scenografijo pretiravati v modernejšem smislu, a se to hitro pokaže kot nekakšna celostna uprizoritvena konservativnost, ki hkrati izključuje kakšno novo invencijo. Prej kaj odvzame, kot znameniti dialog Falstaffa in za Fentona izdajajočega se Forda, ko si dajeta prednost, kdo bo prvi šel skozi vrata, potem pa se zrivata oba hkrati, česar v dunajski predstavi ni bilo, tako kot ne vrat, ampak sta odšla vštric z odra, kar je zunaj Verdijeve vsebine in poante.
Ludovic Tezier kot Ford in Ambrogio Maestri
Falstaff je opera, ki zaposluje glavnega junaka Johna kot človeka s preveč prostega časa. Verdi je spregledal, da je njegova komika precej votla, še posebej v onem prizoru preganjanja Falstaffa, predno ga ženske zbašejo v ogromno košaro, tako da ga štirje zatem komaj še zvlečejo do okna, skozi katerega bodo košaro s Falstaffom zvrnili in vrgli v hladno reko.
Alice Ford vse to planira tako, kot da se bo ali celo mora stoodstotno zgoditi, kot ona ve. Koliko je ona čista, je vprašanje, na katerega Verdi odgovarja z zgodbo samo, ko vse te ženske vključi v nekakšno komično zaroto, podobno pa še moške na čelu s Fordom.
Režiser McVicar je ta prizor dvojne zarote, najprej ženske z ženskim kvartetom brez orkestrske spremljave, kar je pri Verdiju redkost, a hkrati izpostavi čistost in izraznost zapletenega kvarteta, zatem pa še moške scensko nad njimi, na dvignjeni pregradi ali konstrukciji nad odrom.
Neverjetno, koliko je sicer malovredni John Falstaff v tej operi cenjen, upoštevanja vreden in odločujoč “faktor”, okrog katerega se vse vrti, ne da bi se sploh izkazalo, kaj je “takega” na njem (bilo že od poprej), da bi animiral celotno druščino, da ne rečem družbo.
Verdi ga naredi hkrati “zabitega” in v vse potegavščine ujetega ostarelega osladneža. Ni mu dovolj prizor v košari, mora nastopiti še polnočno srečanje pod mogočnim hrastom. Tu je morda nekaj več domišljije za režiserja in scenografa, pa tudi kostumografinjo Gabriello Dalton, ki je kostume izdelala zelo individualno, stilno in časovno primerno, z velikim taktom in barvitostjo, iz katere bi izhajala lahko celo razlaga, ki jo slišimo v sklepni fugi: Vse na svetu je burka (Tutto nel mondo è burla).
Zubin Mehta dirigira stoje, za razliko od nekaterih celo mlajših dirigentov, ki imajo ob sebi stol in večino predstave, ki jo dirigirajo, presedijo. Mehta je lapidaren, natančen, bolj epski kot lirski, nima v sebi kakšnega sentimentalizma. Na videz deluje mehansko, a z neverjetno notranjo močjo, ki jo izraža v vseh odločujočih trenutkih in na mestih v partituri, ki to zahtevajo. Od tod v njegovi predstavi toliko silovitosti, orkestrskega žara, forte, ko ni pevcev v ospredju, in seveda subito piano, poudarku na posameznih sekcijah, pri čemer imajo godala celo vrsto izjemno zlasti ritmično zahtevnih pasaž, pri katerih bi se pri slabših orkestrih, kot so Dunajski filharmoniki, hitro pokazale “razpoke”. Tu pa pride do izraza tako Verdijeva nova invencija kot zavedanje, da mora operni orkester vse to zaigrati s silovitostjo in izrazno natančnotjo hkrati. Falstaff ima vrsto zvočno nepredvidljivih mest, spememb situacije, položaja oseb, zvočne komike, dinamike, zapletov, razpletov, ansambelskih prizorov, ki se na koncu stopnjujejo do te mere, da se solistična fuga pravzaprav prenese na “ves svet”.
Carmen Giannattasio kot Alice Ford in Lilly Jørstad kot Meg Page
Zubin Mehta je imel največ zaslug za celovito glasbeno podobo Falstaffa, a je imel srečo, kot rečeno, z nekaterimi solisti, zlasti z obema baritonistoma; bolj komičnim in burkaškim Ambrogiom Maestrijem in bolj resnim, “normativnim”, skoraj pedagoškim Ludovicom Tezierom kot Fordom. Pri Maestriju bolj občutiš njegovo duhovno stapljanje z italijansko dikcijo, pri Tezieru zaresnost, ki vendarle skriva nekaj, v kar sam ne verjame, namreč v nezvestobo svoje žene. Bolj je pri Fordu odprt odnos do hčerke Nannete, še zlasti v njeni ljubezenski zgodbi s Fentonom. Tu je bila sopranistka Hila Fahima odlična, prav tako tenorist Paolo Fanale.
Ostale ženske so dopolnjevale to bogato razpredeno solistično paleto s svojimi močnimi in izrazitimi, precej karikiranimi trenutki, kot dramska mezzosopranistka Marie-Nicole Lemieux kot Mrs. Quickly s svojo klanjajočo se Reverenzo, sopranitka Carmen Giannattasio kot Alice Ford in lirska mezzosopranistka Lilly Jorstad kot Meg Page.
Pri moških sem imel slabši vtis, kar je verjetno posledica dejstva, da so vsi poudarki predstave bili že izčrpani in dr. Cajus (tenorist Thomas Ebenstein), Bardolfo (tenorist Herwig Pecoraro) in Pistola (bas Riccardo Fassi) niso kaj več kot spremljevalci in stranski akterji v zapletih.
Verdi ima še lahko žensko ali prostitutko (Waltraud Eigner) in Falstaffovega paža Robina (Nico James).
Gledali smo predstavo z močnim izvedbenim nabojem.
Aplavz za nastopajoče, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec