Založba ZRC SAZU bo v četrtek predstavila še zadnje knjige iz letošnje bogate založniške dejavnosti. Tokrat bo v ospredju jubilej Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev – sedemdesetletnica izhajanja zbirke, ki jo je leta 1946 ustanovil in bil njen prvi glavni urednik akademik dr. Anton Ocvirk. Zbirka torej neprekinjeno izhaja že sedemdeset let in ima še velike načrte. Zanimivo je, da je zbirka kot prvo svojo knjigo objavila Zbrano delo pesnika Srečka Kosovela, v katero so bile vključene tudi pesmi, ki so kasneje izšle v samostojni avantgardni zbirki Integrali. Kosovel je še vedno skrivnosten, saj niti kasneje in v naslednjih knjigah ni izšlo vse, kar je napisal.
Prva knjiga o jubileju ima naslov Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev 1946 – 2016.70 let izhajanja. Uredil jo je Matija Ogrin, avtorji posameznih prispevkov pa so Drago Bajt, France Bernik, Mihael Glavan, Marko Juvan, Katja Mihurko Poniž, Matija Ogrin, France Pibernik, Erich Prunč, Tomo Virk in Dušan Voglar.
Prof. France Pibernik glavni pisec monografij
Zbornik je izšel ob 70. obletnici izhajanja Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, najstarejše in najobsežnejše knjižne zbirke v slovenščini, ki je tudi središče znanstvenega proučevanja in izdajanja slovenske literature. Izdajatelji in uredniki so v njej podrobneje prikazali historiat zbirke, njene konceptualne značilnosti in uredniška načela, pa tudi programske zasnove in načrte. Na koncu je predstavljena uredniška zasnova nove podzbirke Zbranih del z naslovom Dela starejšega slovenskega slovstva.
Ob visokem jubileju pa je vse presenetil prof. France Pibernik s kar dvema novima monografijama. Že poprej je za zbirko prispeval monografiji o Francetu Balantiču in Antonu Vodniku.
Monografija o pesniku in teologu Vladimirju Truhlarju predstavla širok biografski svet mednarodnega učenjaka in barvit estetski, literarni svet zgodnjega slovenskega pesniškega modernista. Truhlarjevo Zbrano delo (I–III) je zajelo njegovo leposlovno delo v slovenskem jeziku, medtem ko obsežno znanstveno, teološko delo v nemščini, italijanščini ali latinščini ni moglo biti vključeno. Pibernikova monografija pa je lahko zajela celotno delo, v temeljnih potezah predstavi tudi teološki del opusa. Truhlarja je močno oblikovalo dejstvo, da je večina njegove poezije nastajala v zdomstvu, torej v svobodnem zahodnoevropskem svetu. Tam je imel pesnik dostop do sodobne svetovne poezije in je pod njenim vplivom oblikoval izredno moderno, fluidno pesniško govorico. V globinah jo preveva izrazit biblični, krščanski navdih, ki podeljuje Truhlarju samotno, a suvereno individualnost v kontekstu sočasne slovenske poezije.
France Pibernik novembra na predstavitvi monografije o Francetu Balantiču, foto CMD
Druga Pibernikova monografija pa je posvečena pesniku Jožetu Udoviču.
Monografija predstavlja samosvoje pesniško ustvarjanje Jožeta Udoviča, ki je s pisanjem poezije začel tik pred 2. svetovno vojno in nadaljeval v vojnem času. Poezija, ki je nastajala med vojno in v prvih letih po njej, je bila vpeta v usodno družbeno dogajanje, vezana na vojno tematiko, v poetološkem pogledu pa naslonjena na domačo tradicijo. France Pibernik nam pokaže, kako si je Udovič kmalu po vojni utrl pot do sodobne svetovne poezije in se zavzemal za modernizacijo slovenske pesniške ustvarjalnosti. Udovič je hitro našel stik z modernizmom in nadrealizmom, kar je v največji meri uveljavil v osrednji pesniški zbirki Ogledalo sanj (1961). Kot zgodnji modernist je uporabljal svobodno pesniško obliko in izredno bogato, skrajno dognano izraznost, predvsem pa uveljavljal lastno pesniško avtonomnost in z njo dokončno zavrnil poetiko uradno proklamiranega socrealizma. Z izbranimi prevodi iz svetovne književnosti (Lorca, Pasternak, Dylan Thomas, Kafka, Joyce, Broch) in z obsežnimi eseji je slovensko kulturno javnost seznanjal z literarnim dogajanjem po svetu.
Programsko-politični spisi 1940 – 1951 Edvarda Kocbeka
Nadaljuje pa se izdajanje Zbranih del Edvarda Kocbeka. Tokrat je izšla Deseta knjiga, 1. del. Programsko-politični spisi 1940 – 1951.
Kocbekova esejistika se v desetletju 1941–1951 močno prevesi v programsko-politično pisanje, ki deloma še vztraja na nivoju družbeno – kritične esejistike, pogosto pa se že spušča na ravnino praktično – sporazumevalnih besedil (poročila, okrožnice, navodila, politični pamflet ipd.). Velika množina gradiva je uredniku Mihaelu Glavanu narekovala delitev desete knjige na dve vsebinsko in časovno zaokroženi celoti. Glavan sicer nadaljuje souredniško delo umrlega urednika dr. Andreja Inkreta.
Prvi del oziroma prva knjiga vključuje Kocbekove spise, ki so nastali v obdobju od pomladi 1941 do jeseni 1943, ko je odšel v Bosno in prevzel politične in oblastne naloge v okviru AVNOJ. Zapisi prinašajo njegovo avtentično videnje in razumevanje procesa nastajanja Osvobodilne fronte, ki se v marsičem razlikuje od partijskega, npr. Razvoj NOB v Sloveniji. Vse od začetka in vključno s prvimi povojnimi leti skuša zmeraj znova, neutrudno in zavzeto, mestoma celo že nekoliko nervozno pojasniti nazorsko (ideološko) podstat, vsebino, obliko in vlogo krščanske skupine v OF. Ta tematika je posebej živa in zgoščena na začetku, ko za sodelovanje še skuša pridobiti širše zaledje katoliških množic, inteligence in celo duhovništva.
Edvard Kocbek še zdaleč ni spoznan, morda je celo bolj znan in “razvozlan” kot pesnik, manj pa kot politik, javni in družbeni delavec, esejist in publicist. Njegova vizija možnega krščanskega komunizma po vojni je nekaj edinstvenega, o čemer dr. Inkret v svoji monografiji In stoletje bo zardelo ni vedel nič.
Marijan Zlobec