Trikratni doktor znanosti dddr. Jože Maček je danes dočakal poseben praznik; enajsto svojo debelo knjigo s skupnim naslovom Mašne in svetne ustanove, tokrat je izšla druga knjiga tretjega dela z naslovom Mašne in svetne ustanove ter legati v Lavantinski škofiji. Maček v bistvu raziskuje stare dokumente o stanju slovenske družbe v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, malo še v devetnajstem na osnovi dokumentarnega in arhivskega gradiva.
Dddr. Jože Maček, vse fotografije Marijan Zlobec
Akademika je predstavil zgodovinar dr. Stane Granda. Precej groteskno izpade, da je 87. letni Maček po upokojitvi leta 1997 izdal toliko zgodovinskih knjig, kot noben “zapriseženi” institucionalni zgodovinar, čeprav je Maček prišel k proučevanju zgodovine na koncu svoje znanstvene kariere. Najprej je doktoriral iz agronomije ali fitopatologije na Univerzi Friedricha Wilhelma Humboldta v Bonnu leta 1964, zatem iz ekonomije oziroma s področja gospodarske zgodovine v Beogradu leta 1976, nazadnje pa še iz zgodovine oziroma agrarne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S cerkveno zgodovino se uradno ni ukvarjal, a je očitno o njej izdal največ knjig.
Dokumente oziroma arhivsko gradivo je študiral na Dunaju, v Gradcu in Sloveniji, večinoma je šlo za rokopise v gotici in latinščini. Sedanja enajsta knjjiga na podlagi arhivskih virov prikazuje nastanek mašnih in svetnih ustanov, njihovo delovanje, urejanje, nadzor in premoženje. Kot drugi zvezek tretje knjige je hkrati zadnji iz serije knjig Mašne in svetne ustanove ter legati v Lavantinski škofiji.
Zajema dekanije Maribor, Mežiška dolina, Radlje, Velika Nedelja, Vuzenica in Zavrč ter nekatere škofije, v katerih so bile romarske cerkve ali druge ustanove, ki so jim verniki namenili razne legate.
Čeprav zgleda vse to na prvi pogled precej “suhoparno”, pa se da iz same knjige razbrati marsikaj. Na primer delovanje finančnih zavodov kot predhodnic bank z obrestno mero 5 % na posojila, darovitost ljudi v korist Cerkve, pa tudi revežev, tradicijo zapuščanja denarja po smrti za maše, gradnjo in vzdrževanje cerkva, za vsakršne potrebe…Čeprav Maček na predstavitvi ni želel nič reči o značaju slovenskega življa v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, pa je bilo posredno iz analiziranja situacije razvidno, kako je bil naš človek Boga boječ, seveda je bil hkrati globoko veren, kar pa itak veste.
Najbolj zanimivo je bilo Mačkovo pripovedovanje o avstrijskem vojnem posojilu med prvo svetovno vojno, ki ga ni razpisalo finančno ministrstvo, ampak ministrstvo za vero (bogočastje) in kulturo, ki je bilo skupaj. Posojilo ni bilo po obrestni meri standardnih 5%, ampak 5,5%, kar je mnoge napeljalo k temu, da je posojali svoj težko prisluženi denar za vojsko. Kot veste, je s padcem Avstro-Ogrske ves ta denar propadel.
Zanimivo je, da se Maček, ko se ukvarja izrazito s cerkveno zgodovino, vede ali nanjo gleda zelo “pragmatično”, ne teološko. Ne filozofira, ampak navaja dejstva, in na podlagi njih dopušča, naj si bralec potem “dopolni” marsikaj, če mu je to všeč.
Maček je v bistvu empirik, tako na področju ekonomije, agronomije in zgodovine. Sedaj bi bila najbolj zanimiva knjiga o njegovem pogledu na svet, a smo slišali, da pripravlja novo knjigo o Laškem. Maček se je namreč rodil v Sv. Petru, zdaj Olešče, pri Laškem.
Srečanje se je končalo z zahvalo Celjske Mohorjeve družbe za Mačkovo petintridesetletno zvestobo in vodenje nadzornega odbora; predsednik Jože Planinšek mu je podelil diplomo častnega člana Društva Mohorjeva družba.
Videli pa smo še odlomek dokumentarnega filma o dddr. Jožetu Mačku.
Marijan Zlobec