Hrvaška moderna 1880 – 1945 iz zbirke Vugrinec

V Narodni galeriji bo še do 12. marca 2017 na ogled redka razstava Hrvaška moderna 1880 – 1945 iz zbirke Vugrinec. Redka že zaradi tega, ker prihaja iz ene osebne ali družinske zbirke, se pravi, da je ogled odvisen od volje lastnika ali lastnikov, drugič pa je težko dobiti toliko odličnih del z zgodovinskim pedigrejem iz samih nacionalnih zbirk ali od drugih posameznih lastnikov.

Petra Vugrinec, Davor Vugrinec in dr. Barbara Jaki, vse fotografije Marijan Zlobec

Vedeti je treba, da postajajo sodobne razstave vse bolj odvisne od ustanov, galerij, muzejev, lastnikov, dedičev, individualnih avtorskih muzejev in spominskih zbirk…, od vseh, ki neredko zelo težko stopijo skupaj za nek večji razstavni projekt. S tem pa ni možno soočenje z zahodnim svetom, ki bo vedno skrbel za svojo dominacijo na polju umetnosti, kot v politiki in gospodarstvu.

Davor Vugrinec

Hrvaška moderna 1880 – 1945 iz zbirke Vugrinec ima močan strokovni pedigre, pa tudi srečo z zbirateljskimi nakupi, ki ne segajo dlje kot dvajset let nazaj, kar je pravzaprav presenetljivo. Namreč kaj vse se je še našlo.

 

Petra in Davor Vugrinec pred Robbovim vodnjakom v Narodni galeriji

Nova razstava iz Zagreba je že na odprtje pritegnila več kot sedemsto ljubiteljev umetnosti. Slovesnosti so se udeležili številni gospodarstveniki, politiki in nekateri športniki, celo legenda hrvaškega nogometa Davor Šuker.

“Od drugih zbiralcev umetnin se Davor Vugrinec razlikuje po svojem primarnem poklicu in po izvoru kapitala. Medtem ko so drugi zbiralci večinoma lastniki podjetij, pravniki, ekonomisti, bančniki ali politiki, je Vugrinec eden izmed najbolj občudovanih hrvaških nogometašev. Igral je v petih hrvaških klubih, nekaj let tudi v Italiji in Turčiji, deset let je igral za hrvaško reprezentanco. Je najboljši strelec hrvaške nogometne lige v zgodovini s 146 goli, v vsej karieri pa je prejel le en rdeči karton, a ne zaradi prekrška, pač pa zaradi odbite žoge med gledalce ob sodniški odločitvi. Ves prosti čas, ki ga je imel med treningi in tekmami, je posvetil branju, samoizobraževanju ter obiskovanju galerij in muzejev. Začel je zbirati dela hrvaških umetnikov in konjiček je kmalu prerasel v poslanstvo. Odličnost njegove poklicne kariere je primerljiva z odličnostjo njegove zbirke,” berem v uradni predstavitvi zbiratelja.

Ivan Meštrović – Študija za spomenik Josipa Juraja Strossmayerja v Zagrebu, 1924

Zbirka Vugrinec je bila javnosti prvič predstavljena pred dobrim letom v zagrebškem Umetniškem paviljonu, kjer so jo označili kot zbirko mojstrovin hrvaške moderne. Zdajšnja razstava Kolekcije Vugrinec v Narodni galeriji v Ljubljani je dopolnjena s številnimi novimi pridobitvami, na ogled je kar 65 slik in 12 kipov.

Ivan Tišov – Glasba, 1892

Odličnost športne kariere Davorja Vugrinca je primerljiva z odličnostjo njegove zbirke. Prvo sliko je kupil pri 22 letih. Pri nekaterih delih je nato leta čakal na priložnost za nakup.

Med takimi je tudi slika Vlaha Bukovca, ki prikazuje slikarja Bela Čikoša Sesijo v ateljeju. Sliko je kupil lani na dražbi v Bonnu, kjer so jo prodajali kot sliko neznanega avtorja, a sta jo z ženo, umetnostno zgodovinarko Petro Vugrinec, prepoznala kot izjemno delo. Slika je prvič javnosti predstavljena prav na razstavi v Narodni galeriji, zato je izbrana tudi kot vodilna podoba razstave. Vlaho Bukovac je sicer mednarodno znan slikar, soustanovitelj Dunajske Secesije, prijatelj mnogih slovenskih umetnikov, med drugim se je udeležil odprtja razstave slovenske moderne v Fabianijevem slovenskem Narodnem domu v Trstu leta 1907, kamor sta prišla še Ivan Grohar in Rihard Jakopič, kar je bil za Tržačane velik dogodek. Bukovca so poznali že iz Pariza, prav tako pa je bil udeležen pri Dalmatinski sekciji na Cesarsko-kraljevi avstrijski razstavi v Londonu leta 1906, kjer je bila udeležena slovenska Sava.

Vugrinec bo v prihodnje vsekakor poizkušal najti še kakšno njegovo sliko.

Robert Frangeš  Mihanović – Rimljan, 1893

Družina Vugrinec je pravzaprav zbirala celo panoramo hrvaške moderne. Tu so zastopani Mato Celestin Medović, Menci Clement Crnčić, Miroslav Kraljević, Ivo Režek, Mirko Rački,  Emanuel Vidović, Tomislav Krizman, Ferdo Kovačević, Robert Auer, Oton Iveković,  Nikola Mašić, Milivoj Uzelac, Branko Šenoa, Oskar Herman, Marijan Trepše, Vilko Gecan, legendarna profesorja Ljubo Babić in Vladimir Becić,  Marino Tartaglia, Vladimir Varlaj, Omer Mujadžić, Juraj Plančić, Antun Motika, Krsto Hegedušić, Oton Postružnik, Jerolim Miše, Leo Junek, Jozo Kljaković, Ignjat Job, Frano Šimunović, Slavko Šohaj, Vjekoslav Parać, Marijan Detoni, Ante Kaštelančić, Vilim Svečnjak, Zlatko Šulentić, Ivan Tišov, Nikolan Mašić in Bela Čikoš Sesija.

Vlaho Bukovac – Slikar Bela Čikoš Sesija v ateljeju, 1896

Verjetno je na vsej razstavi edini problem slika Zorana Mušiča, ki je sicer podpisana ali predstavljena z vprašajem. Kdor pozna Mušičevo barvno občutljivost in rafiniranost, bi prej pomislil, da razstavljena slika ni Mušičeva.

Jozo Kljaković – Počitev/ Na kopanju, okoli 1935

Škoda, da v zbirki ni nobenega drugega slovenskega slikarja, saj so tedaj študirali  v Zagrebu in se marsikatero njihovo delo navezuje prav na Zagreb. Iz števila avtorjev bi se dalo primerjalno sklepati, da je bila hrvaška umetnost močnejša od slovenske, kar pa bi morali nekoč, s primerjalno razstavo v podobnem časovnem obsegu šele odkriti.

Joza Turkalj – Ženski torzo, 1938

Ne pozabimo, da je v Jakopičevem paviljonu v dvajsetih letih razstavljalo veliko hrvaških slikarjev in grafikov. Seveda so se umetniki poznali že od poprej; iz Münchna, Dunaja, Prage…Ko je leta 1911 umrl Ivan Grohar, je Meštrović Jakopiču kar iz Rima, kjer sta v avstrijskem paviljonu razstavljala skupaj z Groharjem, predlagal, da bi postavili njegovo retrospektivo v Zagrebu.

Milivoj Uzelac – Avtoportret, 1913

Med kiparji so v Vugrinčevi zbirki Ivan Rendić, Robert Frangeš Mihanović, Branislav Dešković, Ivo Kerdić, Ivan Meštrović, Lujo Bezeredi, Frano Kršinić, Antun Augustinčić, Joza Turkalj in Toma Rosandić.

“Zagrebška šola” je velik primerjalni izziv, ki bi ga Narodna galerija lahko sprejela kot svoj “odgovor” na Vugrinčevo zbirko. Če že ni prišlo do ustanovitve Akademije v Ljubljani, potem ko je sicer nastala Ljubljanska univerza leta 1919, ker je bil proti župan Ivan Tavčar, češ da imamo premalo likovnih umetnikov, pa študija mladih ni bilo mogoče več ustaviti (še Praga, Firence, Pariz, Zagreb), kot že poprej (München, Pariz, Dunaj, Gradec, Praga, Sankt Peterburg). Tavčar kot umetnik, pisatelj, ljubljanski župan med letoma 1911 in 1921, bi se tega moral prvi zavedati, a je žal ravnal proti umetnosti.

Vinko Gecan – Julčka, 1921

Bojim pa se, da sta ravnala proti ustanovitvi Akademije za likovno umetnost še umetnostna zgodovinarja Izidor Cankar in France Stele, medtem ko je bil najbolj razgledani umetnostni in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani umaknjen na stranski tir, po umetnostni zelo razgledani Ivan Prijatelj pa se je posvetil literarni zgodovini…

Lepo, da pride v Ljubljano nogometaš s svojo ženo umetnostno zgodovinarko in nam povesta lepo in dragoceno zgodbo o svojem naraščajočem odnosu in ljubezni do domače umetnosti.

Marijan Zlobec