Mladi virtuozi odpirajo vrata vsem, bi skoraj lahko rekli po petem koncertu. Iščejo nadarjene in dobre glasbenike, jih spodbujajo, nimajo mej ali limitov. Starost ni pomembna, če je le glasbenik ali glasbenica dober ali dobra.
Minja Spasić, vse fotografije Marijan Zlobec
Zadnji koncert je bil dragocena izkušnja za obe nastopajoči, še posebej mlajšo. Najprej smo poslušali violončelistko Minjo Spasić ob klavirski spremljavi Nenada Lečića. Njena profiliranost je že opazna, nagnjena k romantični emotivnosti in kontrastiranju glasbenega občutka, pri čemer pa še ostaja odprt prostor za še večjo razprtost, odprtost ali notranjo prebujo, kar bi pomenilo, da je celovita interpretacija še v nastajanju, v opogumljanju. To se je pokazalo tako v uvodnem Schumannovem Adagiu in Allegru op. 70 kot v interpretaciji Sonate za violončelo in klavir v g-molu op. 19 Sergeja Rahmaninova, kjer je stilno-izrazna razčlenjenost kompozicije zahtevnejša.
Spasić je tehnično dobro pripravljena, a še ne igra s popolno lahkoto, kjer bi bila brezhibna tehnika osnovni pogoj za interpretacijo. Še manjka večji efekt, ki je hkrati rezultat dojemanja kompozicij v svoji celovitosti in med igranjem sodoživetosti.
Ima občutek za stil, kar se je videlo v dodatku Vocalise op. 34 št. 14 Sergeja Rahmaninova v aranžmaju za violončelo Leonarda Roseja, a je še prostora za razvoj osebnosti ali osebnostni interpretativni vzpon.
Pianist Nenad Lečić
Pianistična spremljava Nenada Lečića je bila korektna, čeprav bi se tu prilegala malo manjša dinamika in bolj občuteno in prefinjeno barvanje zvoka, ker je odmevnost klavirja na dvignjenem votlem odru precejšnja.
Kaja Sešek
Šestnajstletna violinistka Katja Sešek je kljub mladosti pravilno vzgojena v tehnično odlični igri, izvajalski samozavesti, pogumu, bi lahko dodal, in zavedanju avtonomije koncertantke, ki ve, kaj je na odru njena naloga.
Očitno ima skrbno vzgojo in nadzor nad doseženim; dialog, mentorstvo, kar je v vsakem primeru dobro, ne glede na to, da se mladi ljudje lahko spopadejo s preveliko “oblastjo” svojih učiteljev, kaj šele staršev, in iščejo nenehno nove in “prave”.
Pomemben je osnovni koncertantski nastavek, kar se da stroga in natančna profesionalnost v razvojnem loku. Strogost in disciplina sta pogoj sleherne resne kariere ali glasbene poti.
Tu se kaže Kaja Sešek na dobri poti, ker igra zelo natančo, tehniko ima izdelano (mnoge dvojemke), vse se sliši čisto. Zrelost interpretacij se kaže že sedaj, tako v Poemi op. 25 E. Chaussona kot pri Introdukciji in Rondoju capricciosu C. Saint-Säensa, kjer pa v posamaznih segmentih ali v podrobnostih koncept interpretacije še ni bil čisto izdelan. Težnja k celovitosti ugleda kompozicije po svojih izpovednih karakterjih in kontrastih je še rahlo krhka. A če pomislimo, da sploh še ni prišla do glasbene akademije, so ji vrata v koncertantski svet odprta.
Pianistka Hermina Hudnik je bila v svoji spremljavi sugestivna, a se isti problem preglasnega klavirja in premajhne rafiniranosti ponovi kot v prvem delu koncertnega večera.
Marijan Zlobec