Zvečer so v knjigarni Konzorcij Mladinske knjige v Ljubljani odmevno predstavili najnovejšo likovno monografijio z naslovom Umetnik in galerist – The Artist and the Gallery Owner. Podpisani so umetnik Boris Zaplatil, galerist Peter Žula in umetnostni zgodovinar, publicist, kritik ter galerist Marko Košan.
Boris Zaplatil, vse fotografije Marijan Zlobec
Večer je povezovala dolgoletna voditeljica Umetnostne galerije Maribor Meta Gabršek Prosenc.
Marko Košan
Za začetek večera smo slišali, da je Boris Zaplatil pred kratkim prejel posebno diplomo Društva slovenskih založnikov za najlepše oblikovano knjigarniško izložbo v letošnjem letu.
Gradbenik, zbiratelj sodobne umetnosti in založnik monografije Peter Žula iz Maribora
Zakaj tak naslov knjige? Odgovor je preprost, ker se slikar Boris Zaplatil in zbiratelj umetnosti oziroma umetnin Peter Žula poznata že zelo dolgo, njuno prijateljevanje pa je preraslo v poseben načrt, kako to sodelovanje zaokrožiti v posebni monografiji, ki temelji na delih, ki jih je Zaplatil napravil v zadnjem desetletju oziroma med 2005 in 2015 v ciklih na papirju, v treh barvnih osnovah: modri, zeleni in rdeči.Tako je nastala posebna škatla z barvnimi slikami ali risbami na papir, poimenovana “Skrinja zaveze”.
Predstavitev monografije
Kakšen je položaj galerij pri nas, je marsikomu zelo dobro znano; v glavnem so vse prodajne galerije komisijske; prodajajo, in če prodajo, si odtržejo procente, sicer dela vrnejo. Same ne kupijo skoraj nič, kaj šele, da bi investirale v umetnika. Še manj pa državne galerije za svoje zbirke, če pa že, takoj iščejo sponzorja, ker država nima denarja ali pa, še raje, za likovno umetnost denarja ne da.
Meta Gabršek Prosenc
Zakonskih olajšav za nakupe umetnin ni, umetnik in galerist nimata od države nič, nekdanji likovni sejmi ali slovenko sodelovanje na mednarodnih sejmih v tujini so ugasnili. Zadnji sejem slovenske umetnosti na Gospodarskem razstavišču je bil pred kar osemnajstimi leti, smo slišali na predstavitvi knjige.
Nihče ne naredi ničesar, ker ve, da tvega vse, dobi pa nič. Zakaj je tvegal vse Peter Žula ? Ker je začel zbirati umetnine še v času gradbene konjunkture in je del sredstev iz poslov namenil nakupom umetnin, potem pa se je navadil in to prakso obdržal, še posebej sodelovanje z Borisom Zaplatilom, s katerim se je spoprijateljil leta 1995 in z njim nazadnje oblikoval poseben načrt, kot smo ga videli nocoj v obliki knjige in manjše razstave Zaplatilovih del v sami knjigarni.
Sodelovanje temelji na zaupanju, prijateljskih in poslovnih odnosih, pri čemer se zdi, kot da sta oba večerna gosta “neproblematična”. Zaplatil je od konca študija na ALU nenehen in plodovit ustvarjalec, ki ne pozna ustvarjalne krize, ker ustvarja iz sebe in na svoj način ter se pri tem ne meni za vse, kar se dogaja zunaj njega, v likovnem prostoru, ki je slikarstvu vse manj naklonjen.
Marko Košan je posebej omenil, da je v zadnjem času slikarstvo skorajda izginilo z razstav in so v ospredju drugi ali novi mediji. Ni pa odprl vprašanja, zakaj je tako in ali mlade generacije, ko končajo ALU, sploh znajo kaj “poštenega” naslikati. Odgovor bi namreč bil, da ne znajo.
Košan je sicer prišel “v igro” zadnji, ko so se srečali na Tisnikarjevi likovni koloniji in je za ta založniški projekt dal pobudo sam slikar Zaplatil. Košan je za knjigo napisal esej Boris Zaplatil Filozofija slikarske prakse kot hedonističnega zajemanja fenomenologije sveta.
Treba bi bilo narediti veliko razstavo z naslovom Samo slika.
Malo se je sicer odprla polemika. Boris Zaplatil je povedal, kako ga je v galerijski svet vpeljal Lazo Vujić, potem galerija Equrna z žal že pokojno Tajo Brejc, ki je imela okrog sebe najprej pet slikarjev, na koncu pa največ petdeset, ki so bili stalni člani njene galerije.
Marijan Zlobec