V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani so na god svetega Nikolaja ali Miklavža odprli razstavo sodobne slovenske umetnosti po izboru več prirediteljev, njihovih kustosov in na več lokacijah, ki si še bodo sledile.
Kustosinji Nina Popič in Polona Poberžnik, vse fotografije Marijan Zlobec
Druga eksplozija – 90.leta (2014 – 2017) je večletni raziskovalni in izobraževalni projekt, ki je nastal v sodelovanju Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. in Koroške galerije likovnih umetnosti, Slovenj Gradec. Po eksploziji neoavantgarde v šestdesetih, ki jo je v Sloveniji povzročilo predvsem gibanje in skupina OHO, so devetdeseta leta prinesla novo eksplozijo umetniške produkcije, ki predstavlja svojevrstno nadaljevanje radikalnih umetniških praks šestdesetih in sedemdesetih let.
Tadej Pogačar
Nocojšnjemu odprtju v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova bo sledilo odprtje 9. decembra v Slovenj Gradcu, v prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti in Koroškega pokrajinskega muzeja ter 15. decembra v Galeriji P74 in Galeriji Škuc v Ljubljani. Ob razstavah je že izšel skupen spremni katalog.
Nika Špan ob svoji uniformi muzejske paznice, ki jo bo med razstavo še oblekla
Na prvi ljubljanski razstavi sodelujejo Jože Barši, Vuk Ćosić, Maja Licul, Marko Peljhan, Alenka Pirman, Tadej Pogačar, Marjetica Potrč, Marija Mojca Pungerčar, Franc Purg, Anja Šmajdek, Nika Špan, Apolonija Šušteršič, Janja Žvegelj. Razstavljeni so koncepti, objekti, skulpture, instalacije, video dela, spletni projekti, fotografije, zvočni projekti, knjige in časopisi umetnika, tiskovine in originalna dokumentacija.
Marjetica Potrč – East Wahdat, 1999 – 2004
V Ljubljani sta najprej spregovorili kustosinji razstave v Slovenj Gradcu z naslovom Preboj. Nove umetniške prakse in alternativna kultura v devetdesetih – primer Koroške. Kot je povedala Polona Poberžnik, se ukvarjajo s praksami, ki jih je generirala tedaj porajajoča se alternativna kultura na Koroškem, skupine mladih, ki so se formalno ali neformalno organizirale, da bi počele nekaj, s čimer bi razbile prevladujoč dolgčas in pomanjkanje dogajanja v okolju. Vse te prakse niso bile nekaj novega ali epohalnega v širšem geografskem in historičnem kontekstu. Bile pa so novost v lokalnem miljeju, ki sta ga punk in alternativa osemdesetih zaobšla. Razstava v Slovenj Gradcu prikazuje predvsem dokumente. Avtorica razstave je predvsem omenila Blaža Praprotnika s svojimi plakati. Večji delež je namenjen glasbenim predstavitvam, skupinam in njihovim koncertom. Poseben del razstave je namenjen mladinskim društvom, oziroma Mladinskemu alternativnemu kulturno umetniškemu razvojnemu centru M.A.K.U.R.C….
Marko Peljhan – Makrolab, 1997
Nina Popič je spregovorila o dejavnosti v KGLU od šestdesetih let dalje. Leta 1993 je bila tam razstava, ki je prva predstavila nove medije. To je bil video projekt multimedijske umetnice Elizabeth McGlynn, sodobnejši izrazni načini pa so dobili v razstavnem programu KGLU prvič opaznejšo vlogo leta 1997 na razstavi Umetnik in urbano okolje. Med koroškimi umetniki se je najbolj uveljavil Peter Hergold s svojo konceptualistično akcijo Mamma leta 1995.
Klanje telička Franca Purga Where is the line ?, 1998
Razstave v Ljubljani, ki bodo skupaj na treh lokacijah, je predstavil Tadej Pogačar. Razstave v Ljubljani poudarjajo en del ustvarjalnosti, ki jo sam označuje kot umetnost po postmodernizmu. V katalogu, ki sicer daje angleščini prednost pred slovenščino, so objavljeni v celoti novi teksti. Med avtorji so Božo Repe, Tadej Pogačar, Nina Popič, Polona Poberžnik, Dejan Habicht, Tjaša Pogačar Podgornik, Vladimir Vidmar in Barbara Sterle Vurnik.
Alenka Gregorič in Roman Uranjek
Vtis z ljubljanske razstave je precej medel, šibak in neizrazit, precej rahitičen in ne kaže razcveta svobodne prebuje v samostojni in novi državi. Razstavni eksponati so “podhranjeni” tako po vsebini kot konceptu, izrazu, izvirnosti, domiselnosti, celo pogumu, saj klanja telička (projekt in video Franca Purga) res ne moremo imeti za kak “umetniški dogodek”, kvečjemu za nespodobno in nehumano izživljanje nad nedolžnim teličkom pred občinstvom, za kar bi morali biti avtorji kaznovani, ne pa razstavno “nagrajevani” in opredeljeni kot “umetniki”. Če ne zna nič drugega, mu tudi ta “akt” ne bo pomagal. Cinični naslov Where is the line ? naravnost kliče po zamenjavi telička s kakšnim drugim vratom. (Ki bi ga dandanašnji v kakšni akciji ISIS celo našli).
Petra Grom iz Narodnega muzeja
Ljubljanska razstava kaže, kot da bi mnogi t.i. umetniki radi to bili ali postali za vsako ali bolje za nemogočo ceno ali ceneno. Kriteriji so postali tako nizki, da ni več kaj ocenjevati. V spregi ljubljanskih galerij in muzejev smo priča vedno istim klanovskim in s tem izločitvenim postopkom razstavljanja po seznamu “naših” umetnikov, zato so te razstave brez dejanske vrednosti. Niso niti strokovne, niti poštene, če citiram plakat, ki je visel sinoči z balkona Slovenske filharmonije ob dveurni opozorilni stavki, ki je veljala tako direktorju kot umetniškemu vodji. V Ljubljani bi tak plakat lahko bil razobešen tako rekoč na vsaki razstavi.
Aroganca direktorjev (direktoric) in umetniških vodij (voditeljic) je enaka.
Marijan Zlobec