Dunajski festival sodbne glasbe Wien Modern je poskrbel za redko priložnost izvedbe sicer zanega, a bi rekel na koncertnih odrih skoraj nikoli slišanega dvournega klavirskega cikla Dvajset pogledov na Dete Jezusa (Vingt regards sur l’enfant-Jésus) francoskega skladatelja Oliviera Messiaena (1908 – 1992).
Pianist Nicolas Hodges, vse fotografje Marijan Zlobec
Cikel je na izvedbi v Mozartovi dvorani Koncertne hiše trajal v prvem delu 55 in v drugem 73 minut, kar je za pianista, tokrat je bil Nicolas Hodges, velik psihični in fizični izziv, poleg interpretacije kot umetniškega dejanja in sporočila, ki v tako dolgi kompoziciji niti ni lahko, niti enostavno, niti enopomensko, niti ne v celoti religiozno ali transcendentalno, ampak v nekaterih “pogledih”na moč krvavo, če pomislimo, da je delo nastalo med drugo svetovno vojno, leta 1944. Messiaen je suito napisal za slavno pianistko Yvonne Loriod.
O medvojni umetnosti se malo piše. Za Hitlerja se je vedelo, kaj je zanj Entartete Kunst in Entartete Musik, za Francoze, ki niso bili tako “partizanski”, kot se morda zdi, vsaj ne do izkrcanja zaveznikov v Normandiji…, precej manj.
V ciklu so stavki, ki čeprav imajo versko vsebino, tako kot vseh dvajset stavkov po svoji besedilnosti, niti najmanj niso neangažirani, antivojni, spominjajo na sinkopirane in sedemosminske ritme vojnih sonat za klavir Sergeja Prokofjeva, pa Dmitrija Šostakoviča, a v celoti vendarle prevladuje samo prepoznavni Messiaenov jezik, z vsemi duhovnimi komponentami, pa tudi že ornitološkimi, kajti njegovo proučevnje ptičjega petja po vseh celinah je bilo nekaj neponovljivega. To je sicer izrazil v klavirskem ciklu Katalog ptičev, ki ga prav tako nihče koncertno ne izvaja, ker je predolg; še daljši od našega tu. Ne vem, zakaj mnogi ne opazijo Messiaenove angažiranosti v nekaterih stavkih? Messiaen je bil zajet od nemških vojakov in zaprt v koncentracijskem taborišču Görlitz, kjer je nastal njegov znameniti Kvartet za konec časov (1941). Od tod morda laže razumemo končno humano sporočilo cikla.
Dvajset pogledov na Dete Jezusa ni evangelij, ampak uglasbljena fikcija, pianistična realizacija neke vizije, domišljije, kot spominjanja davnih časov nastajanja zgodb in posameznih podrobnosti, kot si jih je skladatelj zamišljal, da tako zvenijo v klavirski interpretaciji. To niso prizori iz Nove zaveze, ampak bolj prebliski: kako je bilo ali bi lahko bilo. Poglejmo nekaj naslovov kot: Kontemplacja Sina o Sinu, Kontemplacija o času, Božič, Kontemplacija angelov, Poljub otroka Jezusa, Prvo obhajilo Device, Kontemplacija preroka, pastirjev in magov, Kontemplacija o miru… Regard je lahko Pogled ali pa Kontemplacija.
Messiaena zapeljuje bolj Jezusova mladost kot “starost”, najraje pa ima funkcije Očeta, Device, Križa, angelov…vse do končnega Pogleda cerkve ljubezni ( Regard de l’Eglise d’amour).
To je epopeja, ki noče biti epska, ampak duhovna, kar se vidi pri uporabi vodilnih motivov ali tem, kot so tema Boga, tema mistične ljubezni, teme zezde in križa, tema akordov.
Pianist Nicholas Hodges je v interpretacijo, sicer po notah, vnesel vse svoje videnje in razumevanje Messiaenovega duhovnega in glasbenega sporočila, vzdržal interpretacijo od začetka do konca, prav tako občinstvo, ki mu niti malo ni bilo dolgčas, ampak je na koncu solista nagradilo z dolgimi aplavzi in ovacijami.
Messiaenov evangelij
Marijan Zlobec