Devetdesetletnica Akademskega pevskega zbora je velik praznik slovenske zborovske kulture, lahko bi dodali, da je to hkrati mednarodni praznik, saj je APZ, po vojni pa APZ Tone Tomšič gostoval po svetu in deležen tako rekoč nešteto nagrad in priznanj. Omenjenih jih je bilo veliko, a še zdaleč ne vse. Koncert je bil sicer pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki pa ga ni bilo na spregled.
APZ Tone Tomšič v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec
Doslej še nismo dobili neke kompleksne monografije, ki bi vse to prikazala in popisala. Bogat apezejevski arhiv se je menda izgubil med selitvijo iz Kazine. Potrebno je bilo ogromno naporov za dve monografiji o dirigentu Marku Munihu in njegovem obdobju dirigentskega vodstva APZ Tone Tomšič. A vseh apezejevskih dirigentov je bilo kar dvanajst.
Prvi javni nastop novega kulturnega ministra Toneta Peršaka
Iz slavnostnega nagovora ministra Peršaka naj izpostavimo njegovo misel, da APZ Tone Tomšič na “zelo nazoren način potrjuje reklo, da ne ustvarja družba kulture, temveč kultura ustvarja družbo. Ta gravitacijska jedra družbe s svojo pomembno umetniško potenco in dejavnostjo, a tudi z energijo, ki jo sevajo kot čustveno zelo tesno povezana skupina znotraj družbene skupnosti, dajejo tej skupnosti smisel s krepitvijo občutka pripadnosti pri vseh nas, ki vas poslušamo. Po drugi strani pa, kadar gostujete po svetu in navdušujete občinstvo in žirije na pomembnih tekmovanjih na najboljši možen način promovirate Slovenijo in vse nas, ki tu živimo.”
Jubilejni koncert je bil zasnovan v treh delih.
Stojan Kuret in Ambrož Čopi
Nastop dirigentov “iz zgodovine” v drugem delu koncerta je izpričal vse simpatije občinstva, občutke in izražanje pripadnosti, zahvale, spominjanja, sodoživljanja preteklih obdobij s slovensko pesmijo doma in po svetu.
Takih ovacij, kot jih je bil deležem Marko Munih, zlepa ne dočaka kak drug glasbenik, pa tudi drugi ne. Podobno dirigenti Jože Fürst, Sebastjan Vrhovnik, Urša Lah, ki so dirigirali po svojem izboru kot gosti večera, ali sedanja dirigentka Jerica Gregorc Bukovec.
Urša Lah
Naslov koncerta Zvenenja Slovenije je bil kar pravšnji, ker je zajel trenutek zborovskega doživljanja sedanje generacije tako na ustvarjalni kot poustvarjalni ravni.
Jože Fürst
V prvem delu smo slišali same novitete, sicer povezane v en izpovedni zborovski in spremljevalni glasbeno inštrumentalni, dramski in vizualni lok, kot si ga je zamislila skladateljica Bojana Šaljič Podešva.
Ena izmed petih tort za po koncertu ob jubileju
Novitete in s tem krstne izvedbe svojih zborovskih kompozicij so prispevali Damijan Močnik (Riba), Patrick Quaggiato (Galjot), Ambrož Čopi ( Srečal sem jo), Petra Strahovnik (Andaira), Tadeja Vulc (Croquis) in Andrej Makor (Samotarec). Izrazno močna je bila vsekakor uvodna Močnikova Riba faronika, ki pa me precej spominja na sorodno pesem Marijana Gabrijelčiča, ki jo je APZ krstil pred več kot štiridesetimi leti.
Janez Menart je bil v kompoziciji Tadeje Vulc dovolj ali celo preveč “pijan” s svojim nenehno ponavljajočim se:”Natakar, še en konjak prosim!”, ko so vsi moški že popadali, ostal pa je majav le še eden ob dirigentki, tako da sem se ustrašil, da ji ne bo padel v naročje in bosta potem na odru padla oba.
Skladatelj in dirigent Lojze Lebič je bil v drugem delu koncerta zastopan z dvema svojima kompozicijama
Jakob Jež pa z eno
Galjot Patricka Quaggiata na besedilo Josipa Jurčiča in z recitatorko Vesno Novak iz zaodrja je učinkoval dialoško, bolj dramsko kot pevsko. Ambrož Čopi ima svojo prepoznavno zborovsko poetiko, tako v Srečal sem jo na Kosovelovo besedilo… Ali je bilo povezovalnih elementov, še posebej s solistko Urško Arlič Gololičič, ki je bolj kot sopranistka nastopala kot igralka, preveč ali ravno prav, je stvar okusa. Kot inštrumentalna solistka se je izkazala Nina Volk, podobno Matevž Bajde. Morda je s tem sama ali čista zborovska prezenca nekoliko stopala v ozadje, vendar pa je bil večer dovolj dolg, da se je v drugem in tretjem delu zbor še lahko izkazal brez spremljave.
Urška Arlič Gololičič, Nina Volk in Matevž Bajde
Sedanji APZ Tone Tomšič zveni pravzaprav podobno kot zbor pred njim, kot da bi se gensko nadaljeval iz roda v rod v vseh svojih značilnostih. Opazno je bilo njegovo manjše število, le nekaj čez štirideset pevcev, običajno jih je bilo vsaj 60, pa tudi 80 in še več. Le na nekaterih mednarodnih tekmovanjih je omejitev na primer na 40 pevcev. Zbor zveni ubrano, glasovno čisto, izenačeno med glasovi, a nima ravno močne dinamične gradacije, česar program niti ni zahteval. Morda je bil celoten večer nekoliko preveč otožen, ne bi rekel ravno žalosten, a je manjkal nek vedrejši, svobodnejši, bolj vzneseni pomenski, izrazni in kompozicijski lok do konca kot vrhunca tako velikega slavja.
Jerica Gregorc Bukovec
Dirigentka Jerica Gregorc Bukovec se uveljavlja in išče svoje mesto v tej dragoceni in dolgi apezejevski zgodovini. Po Francetu Maroltu, Radovanu Gobcu, Janezu Boletu, Lojzetu Lebiču, Igorju Lavriču, Marku Munihu, Jožetu Fürstu, Jerneju Habjaniču, Stojanu Kuretu, Urši Lah in Sebastjanu Vrhovniku, vsakem s svojo zgodovino, repertoarjem in s svojimi pevci in pevkami, ne more biti nikomur lahko, a ostaja spodbuda in nov izziv.Tega se zaveda sedanja generacija apezejevcev. Če pomislim, da je nova dirigentka v bistvu pred zborom manj kot eno leto, potem je bil njen sinočnji uspe zares velik.
Lipa je zaključila koncert s stoječim petjem vse dvorane in hkrati kot povabilo na decembrski jubilejni koncert v Unionsko dvorano, kjer je Maroltov APZ zadnjič zapel pred kulturnim molkom 12. decembra 1941.
Marijan Zlobec