Veliko ljubiteljev in poznavalcev slovenske likovne umetnosti je prišlo na odprtje stalne razstave Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič v Narodni galeriji. Dogodek se je pripravljal več let, zorel kakih šest in verjetno še ni končan, saj je opus slavnega slovenskega slikarja in grafika Zorana Mušiča tako velik, da bo v NG bržkone še prostora za kako kapitalno delo, kot so znana tako iz slovenskih kot tujih zbirk, prav tako kot se pojavljajo na mednarodnih avkcijah in likovnih sejmih.
Množica v veliki dvorani Narodne galerije na odprtju Mušičeve stalne razstave, vse fotografije Marijan Zlobec
Darilo Zoranovega brata Ljubana, njegove žene Milade in njune hčerke Vande je sedaj zaokroženo predvsem v razkošnem katalogu ali monografiji glavnega avtorja mag. Gojka Zupana, na sami razstavi malo manj, saj je na ogled le nekaj nad 60 del (od skupaj 151), tako da bomo spremljali zamenjave del, zlasti one na papirju.
Vanda Mušič je predsednika Boruta Pahorja med množico popeljala v spodnje prostore NG
Prvi vtis hitrega ogleda je bolj intimističen kot smo pričakovali. Razlaga pa je vendarle v tem, da je pri teh delih večinoma šlo za Zoranova darila bratu Ljubanu iz tujine v Ljubljano. Kontinuirano desetletja dolgo, s čimer se je postavila nekakšna antološka kronologija z vsemi razvojnimi in stilnimi komponentami in premenami.
Pariški umetnostni zgodovinar in dolgoletni Mušičev prijatelj Jean Clair ter v ozadju Mathias Rambaud, kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani
Lahko bi rekli, da v darilu družine Mušič najdemo Zoranov umetniški nagovor svojih dragih, s katerimi je vzdrževal stike ves čas svojega bivanja zlasti v Benetkah in Parizu. Prav tako bi se mogli spomniti, da kroženje umetnin čez državne meje nekoč ni bilo tako lahko kot je v Evropi ali vsaj v EU danes. Verjetno bi Zoran dragemu bratu poslal iz Pariza ali Benetk še kakšno večjo sliko, ko ne bi pomislil, da bi morda lahko imel težave na jugoslovanski carini. Vsaj v prvih povojnih desetletjih.
Vanda Mušič in francoski veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Pierre-François Mourier
Darilo ali posebne zbirke so vedno odprte; vključujejo vse, kar je v njih in na poseben način hkrati. To niso velike retrospektivne razstave, ki jih je vse teže organizirati in ogromno stanejo.
Jean Clair, direktorica Narodne galerije Barbara Jaki in Vanda Mušič
Spominjam se najinega srečanja z Zoranonm Mušičem ob njegovi veliki slikarski razstavi v Palači Attems leta 1979, ko sem imel pogovor za Sobotno prilogo Dela. Bil je nenavadno živahen sogovornik, čeprav se nisva poznala; na koncu so prihajali italijanski kolegi in prijatelji ter ga hoteli zvleči stran, a se ni dal in me je celo spodbujal: “Vprašajte me še kaj,” tako da sem bil kar presenečen.
Gojko Zupan vodi po Mušičevi zbirki
Ampak kat sem hotel v tem kontekstu pravzaprav reči, je naslednje: ko sem pohvalil sijajnost razstave, na kateri je bilo menda okrog 135 slik, mi je bolj tolažilno kot jamrajoče rekel:”Vi ne bi imeli za tako razstavo v Ljubljani niti za zavarovanje del!”
Mušičev avtoportret in portret žene Ide iz zbirke Narodne galerije
Imel je še kako prav. Ljubljana nima pomembnih mednarodnih razstav, ki bi se vsaj približno finančno pokrile.
Barbara Jaki in Borut Pahor med ogledom Mušičeve zbirke
Pri Zoranu Mušiču pravzaprav nimamo nekega skupnega popisa ali kataloga njegovih del v Sloveniji, ker je njihovo število še veliko večje, na srečo, kot se kaže v sicer zajetni publikaciji Narodne galerije. Tam jih je reproduciranih 144 iz umetniške zbirke družine Mušič, sedem pa iz zbirke Narodne galerije.
Jean Clair, član Francoske akademije znanosti, si je nekatera Mušičeva dela še posebej natačno ogledal
Jean Clair je imel danes v Narodni galeriji predavanje. Objavljamo odlomek iz njegovih spominov na Zorana Mušiča.
Zoran Mušič (1909-2005), slikar in grafik, je leta 1934 diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu pri prof. Ljubu Babiću. Pol leta kasneje je s skupino slikarjev in kiparjev Brazda prvič razstavljal v Murski Soboti in v Celju. Prof. Babić ga je nato poslal na študij v Španijo, kjer je študiral dela klasičnih umetnikov. Bil je član kluba Neodvisni. Pred drugo svetovno vojno je slikal tudi po primorskih cerkvah (v Drežnici in Grahovem skupaj z Avgustom Černigojem). Leta 1943 se je preselil v Gorico in nekaj časa bival med Gorico in Benetkami. Leta 1944 je prvič razstavljal v Benetkah in bil nekaj mesecev pozneje interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kar je vplivalo na nastanek njegovega cikla “Nismo poslednji” (1970). Leta 1945 je odšel v Gorico in Benetke. Leta 1952 je dobil štipendijo za študij v Parizu. Od tedaj naprej je živel in ustvarjal med Parizom in Benetkami, kjer je tudi umrl.
Mušič je gotovo eden izmed najpomembnejših sodobnih slovenskih slikarjev, ki mu je uspelo s svojimi deli zaznamovati tudi zgodovino sodobne svetovne likovne umetnosti. Njegov opus je ogromen in vključuje vse žanre, od tihožitij, avtoporetov, krajin do pejsažev, zaradi katerih je v šestdesetih letih postal eden najpomembnejših predstavnikov abstraktnega krajinarstva. Mušič je postal slaven tako v tujini kot tudi doma. Leta 1956 je za grafična dela prejel nagrado na Mednarodnem grafičnem bienalu v Benetkah, leto kasneje pa še nagrado na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani.
Ob podelitvi ali bolje dodelitvi Prešernove nagrade ni prišel ponjo v Ljubljano. Za Prešernovo nagrado vem, da jo je sprejel, denarja pa ni hotel. Mušičevo zadnje številčnejše srečanje s slovenskimi prijatelji in znanci ter likovnim občinstvom je bilo ob razstavi v goriški palači Attems, kamor je prišel iz Benetk. Ljudi se je trlo, tako da je ves ceremonial potekal precej kaotično, a vsi so ga želeli vsaj še enkrat videti od blizu.
V Sloveniji je najdlje prijateljeval z Zoranom Kržišnikom. Leta 1979 mi je Mušič v pogovoru dejal: “Brez Zorana Kržišnika mednarodni grafični bienale v Ljubljani ne bi mogel obstajati.” V marsičem je imel zelo prav.
Marijan Zlobec