Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič

Končno je pripravljena stalna razstava del Zorana Mušiča v Narodni galeriji.Slovesno jo bo odprl predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v sredo, 18. maja, ob 19. uri v še ne predstavljenih prostorih sicer obnovljene in prenovljene  galerije, kjer je bila nekoč telovadnica Narodnega doma. O donaciji bo spregovorila Vanda Mušič.  Narodno galerijo si je po prenovi samo v prvih dveh tednih ogledalo petdeset tisoč obiskovalcev.

Zoran Mušič – Avtoportret, 1998, olje na platno

Na ogled bo edina pregledna stalna razstava del Zorana Mušiča, ki zaobjema različne slikarske tehnike in ki jo je velikodušno omogočila družina umetnikovega brata. Večina razstavljenih umetnin namreč prihaja iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič, delno so Narodni galeriji podarjena in delno posojena.

Zoran Mušič –  Barke v Benetkah, 1948, akvarel na papir

Ljuban Mušič je bil Zoranov brat, s katerim je slikar vzdrževal dragoceno rodbinsko zvezo ves čas svojega bivanja v tujini ali desetletja dolgo. Tako je Zoran bratu podarjal svoja dela, ki jih je hranil doma v Nebotičniku, kjer so stanovali. Po smrti staršev, očeta Ljubana in matere Milade, se je hčerka Vanda odločila za donacijo del svojega strica v družinski lasti  Narodni galeriji za poseben oddelek ali galerijo kot stalno zbirko Zorana Mušiča.

Zoran Mušič –  Skale, 1975, akril na platno

Donacije so gradnik vseh kulturnih zbirk galerij in muzejev širom po Evropi, a noben donator doslej še ni daroval Narodni galeriji tako obširne zbirke slik, grafik in risb. Vanda Mušič, nečakinja vélikega mojstra, je Narodni galeriji podarila 56 umetnin, ob tem pa jih dolgoročno posodila še 40 in 48 za krajši čas. Iz zbirke Narodne galerije pa je dodanih še 7 Mušičevih del.

Zoran Mušič –  Ida, 1952, olje na platno

Izbor razstavljenih umetnin se bo zaradi občutljivosti del na papirju menjal na nekaj mesecev.
Zbirka obsega dela od leta 1935, torej takšna, ki jih je Mušič naslikal kmalu po dokončani zagrebški akademiji, pa do leta 1999, ko je ustvaril še zadnje serije.

Zoran Mušič – Dalmatinski motiv, 1950, olje na platno

Zoran Mušič (Bukovica pri Volčji Dragi, 1909 – Benetke, 2005) je najbolj znani slikar slovenskega rodu v 20. stoletju in človek več domovin. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau.

Zoran Mušič –  Nismo poslednji, 1974,  akril na platno

V četrtek, 19. maja, ob 11. uri bo v Avditoriju Narodne galerije predaval akademik  Jean Clair, član Francoske akademije in izjemen poznavalec Mušičevega dela, ki je umetnika tudi osebno dobro poznal. Predavanje bo simultano prevajano.

Narodni galeriji podarjena in posojena dela

Štipendija Narodne galerije, ki je leta 1935 omogočila Zoranu Mušiču študijski obisk Španije, je osem desetletij kasneje rodila tisočeren sad.
Na stalni razstavi se oljem, akrilom, gvašem, grafikam in raznovrstnim risarskim tehnikam pridružuje tudi poskusno tkanje tapiserije, ki jo je Zoran Mušič zasnoval za čezoceansko ladjo Augustus.
V katalogu, ki bo izšel ob razstavi, bo predstavljenih vseh 151 del.

Zoran Mušič –  Ladja v Zatterah,  1981,  olje na platno

Vanda Mušič je v katalog med drugim zapisala:
“Zamisel za poklon del Zorana Mušiča, brata mojega očeta Ljubana, Narodni galeriji in s tem slovenski javnosti je nastala predvsem v želji, da bi v teh tako materialističnih časih prinesla med vse nas neko vzpodbudo — nekaj lepega in duhovnega… Mnogo njegovih del ostaja v tujini, kjer je živel in delal, in Slovenci smo lahko veseli, saj hranijo dela našega rojaka po najznamenitejših muzejih in v največjih hramih umetnosti, pa tudi v mnogih zasebnih zbirkah po vsem svetu – in seveda tudi pri nas… Zame je to danes sicer težka ločitev, saj te slike predstavljajo del mojega življenja in intimen spomin na moje najdražje. Umetnine iz družinske zbirke torej poklanjam v imenu svoje družine Narodni galeriji in vsem Slovencem. V nadaljnjo skrbno hrambo, v spomin in kot prispevek k našemu narodnemu ponosu. ”

Narodna galerija izraža gospe Vandi Mušič najglobljo hvaležnost.  Toliko iz prvega komunikeja ob napovedi razstave.

Biografija Zorana Mušiča z izbranimi razstavami in nagradami

(pripravil Gojko Zupan)

1909, 12. februar, Bukovica, rojen Zoran Mušič, sin Antona in Marije roj. Blažič

1912, Bukovica, rojen mlajši brat Ljuban

1915, 5. junij, Bukovica, družina Mušič pregnana s Primorske v Arnače

1918, februar–marec, Goriška Brda, družina Mušič se po očetovi demobilizaciji vrne na Primorsko

1919, poletje, Gorica, družino Mušič preženejo v Avstrijo, v Grebinj

1920–28, Maribor, mladeničevo šolanje na realki in na učiteljišču

1930, 17. marec, Zagreb, vpiše se na Kraljevsko akademijo za umjetnost i umjetni obrt

1934, 3. maj, Zagreb, uspešno zaključi študij na akademiji pri prof. Ljubu Babiću

1935, 26. marec, Maribor, za tri mesece odpotuje v Španijo s pomočjo štipendije mesta Maribor in Narodne galerije

1935, november, Bileća, Mušič začne služiti devetmesečni vojaški rok v šoli za oficirje

1936, poleti, Korčula, slikar biva na otoku in slika oljčne gaje

1939, 26. november, Beograd, razstava s Franom Šimunovićem in Jerolimom Mišejem v paviljonu Cvjete Zuzorić

1941, januar, Ljubljana, iz Maribora se uradno preseli v slovensko prestolnico

1942, 11. –25. januar, Ljubljana, manjša retrospektivna razstava v Galeriji Obersnel

1943, Trst, iz Ljubljane se preseli v tržaško predmestje Rojan

1944, 2. –16. april, Trst, samostojna razstava v Galleria d´Arte am Corso

1944, 17. junij–7. julij, Benetke, samostojna razstava v razstavišču Piccola galleria

1944, september, Benetke, Nemci aretirajo slikarja in njegovega prijatelja Iva Gregorca

1944, 15. november, Trst, slikarja odvedejo v Dachau

1945, 29. april, Dachau, osvoboditev

Zoran Mušič –  Most Rialto, 1947, akvarel na papir

1945, 5. junij, slikar se vrača v Ljubljano

1945, julij, Gorica, slikar se odseli na Primorsko in oktobra v Benetke

1946, 25. september–9. oktober, Benetke, razstava v razstavišču Galleria del Cavallino

1948, Benetke, uredi si atelje na podstrehi palače Palazzo Pisani

1948, april, Zürich, samostojna razstava v Galerie Chichio Haller

1948, Benetke, prvič razstavlja na beneškem bienalu

1948, 30. oktober–november, Rim, prva samostojna razstava v Gallerii dell Obelisco

1949, april, Ženeva, samostojna razstava, Galerie Georges Moos

1949, Videm, pogojno obsojen na več mesecev zapora zaradi »izogibanja vojaški službi«

1949, 29. september, Benetke, poroka z Ido Cadorin

1951, 28. julij–10. september, Cortina d´Ampezzo, na skupinski razstavi v Cortini; skupaj z Antoniom Corporo dobi nagrado »Premio Parigi«

1952, Pariz, Mušič se z ženo preseli v francosko prestolnico; ohrani atelje v Benetkah

1952, januar-februar, Pariz, prva samostojna razstava od desetih v Galerie de France

1953, New York, samostojna razstava v Cadby Birch Gallery (galeristka Patty Birch)

1954, 31. oktober–15. november, Zagreb, skupinska razstava Babića in učencev v Muzeju za umjetnost i obrt, Mušič prvič razstavi v Jugoslaviji dve dachavski risbi

1955, 3. maj–4. junij, London, samostojna razstava v razstavišču Arthur Jeffress

1955, 3. julij–4. september, Ljubljana, I. mednarodna grafična razstava, organizirana s slikarjevo pomočjo

1955, junij–september, Kassel, slikar sodeluje na Documenti I s štirimi slikami

1956, slikar prvič po vojni obišče Slovenijo in Dalmacijo, kar je ponovil naslednji leti

1957, Ljubljana, II. mednarodna grafična razstava; Mušič prejme 2. nagrado za grafiko

1959, 7. junij–15. september, Ljubljana, osebna razstava na III. mednarodni grafični razstavi

1959, Pariz, slikar se preseli v pariški atelje v 73 Rue de Vignes (prej atelje Léona Gischie)

1960, 3. junij–26. junij, Ljubljana, Mala galerija, razstava 16 gvašev Dalmatinska pokrajina

1961, oktober, Tokyo, Tokyo Gallery

1962, Braunschweig, razstava grafik 1947–1962 z referenčnim katalogom “Schmücking” v Städtisches Museum Braunschweig

1964, 10. maj–14. junij, Basel, razstava v Kupferstichkabinett der Öffentlichen Kunstsammlung

1965, Moskva, razstava risb iz Dachaua na skupinski razstavi

1965, 19. julij–14. avgust, Reka, Moderna galerija, samostojna razstava

1967, 14. april–7. maj, Ljubljana, samostojna retrospektiva v Moderni galeriji

1967, 3. avgust–17. september, Düsseldorf, razstava v Kunsthalle

1970, Pariz, začetek slikanja ciklusa Nismo poslednji

Zoran Mušič –  Konjički med igro, 1949, barvna litografija

1970, 18. december–1971, 30. januar, Pariz, razstava ciklusa Nismo poslednji v Galerie de France

1972, 16. november–1973, 10. januar, Pariz, retrospektivna razstava v Musée d´art moderne de ville de Paris, prva v tem muzeju posvečena še živečemu umetniku

1977, junij ̶ september, Kassel, Documenta VI

1979, 6. januar–25. februar, Gorica, Palazzo Attems, velika samostojna razstava

1980, 5. julij–30. september, Benetke, Galleria dell´Accademia, retrospektiva

1985, avgust–november, Benetke, velika retrospektiva v Museo Correr

1988, 20. januar–20. marec, Pariz, razstava Mušičeve grafike v Centru Georges Pompidou

1991, september, Dobrovo v Brdih, odprta stalna razstava Mušičevih grafik v dvorcu Dobrovo

1992, 17. januar–14. junij, Rim in Milano, retrospektiva v Villi Medici; prenos razstave v milanski Palazzo Reale

1995, 4. april–3. julij, Pariz, velika retrospektiva v Grand Palaisu

1997, Ljubljana, samostojna razstava v Moderni galeriji: zbirki MG in Sonje Štangelj

2003, 11. oktober, Gorica, otvoritev samostojne razstave v palači Attems

2005, 26. april, Dachau, otvoritev razstave risb in grafik

2005, 25. maj, Benetke, sreda, ob 6:00 zjutraj je umrl Zoran Mušič

Zoran Mušič – Konjički, 1949, barvna litografija

Nagrade Zorana Mušiča

1956 Benetke, razstavlja na 28. beneškem bienalu, velika nagrada za grafiko

1960 Benetke, nagrada UNESCO (Premio UNESCO) na beneškem bienalu

1968 Pariz, vitez umetnosti in literature (Chevalier des Arts et des Lettres)

1969 Udine, zlata nagrada Moretti (Premio Moretti d´Oro)

1970 Cagnes-sur-Mer, Oscar na mednarodni razstavi

1970 Beograd, nagrada mesta Beograd

1970 Reka, nagrada na mednarodni razstavi risbe

1972 Menton, Grand prix na bienalu

1976 Fredrikstad, Častna nagrada (Zlata medalja) na Tretjem mednarodnem grafičnem bienalu Norveške

1976 Conero, Ginestra d´Oro za slikarstvo

1979 Ljubljana, 10. aprila je bila Zoranu Mušiču osebno podeljena Jakopičeva nagrada

1979 Pariz, Commandeur des Arts et des Lettres

1979 Rim, Commandeur de San Luca

1981 Ljubljana, 24. april, zunanji dopisni član SAZU

1981 Ljubljana, 12. junij, velika častna nagrada na 14. grafičnem bienalu

1984 Pariz, Commandeur Ordre des Arts et des Lettres

1987 Gorica, Palazzo Attems, razglasitev za častnega meščana

1990 Pariz, prejme red viteza legije časti (Chevalier de la Légion d’honneur)

1991 Ljubljana, prejme Prešernovo nagrado

1991 Pariz, prejme naziv častnika legije časti (Officier de la Légion d´honneur)

1999 Ljubljana, prejme Zlati častni znak svobode Republike Slovenije

Marijan Zlobec