Puccinijeva sicer manj znana, a odlična opera Dekle z zahoda je manjkrat na programu največjih opernih hiš; nazadnje so jo uprizorili v dunajski Državni operi, sedaj pa še v milanski Scali. Obakrat odmevno in uspešno.
Aplavz za nastopajoče v Scali, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Milanski režiser je bil kanadsko mojster Robert Carsen, ki se je v zadnji objavljeni anketi najboljših dvajsetih gledaliških in opernih režiserjev uvrstil kar na prvo mesto.
Prizor iz prvega dejanja Puccinijeve opere Dekle z zahoda
Carsen nima le izkušenj, ampak predvsem inovacijo in okus, naravni smisel za ravnovesje med vsebino in obliko. Pri Pucciniju morda ni čisto inovativen, ker so ga v nekaterih režijskih prijemih prehiteli že drugi, zlasti Nikolaus Lehnhoff v Amsterdamu leta 2009, a je vseeno zelo koherenten in še bolj upošteva ameriško hollywoodsko mentaliteto kot so jo drugi režiserji pred njim.
Robert Carsen običajno sodeluje s svojo ustvarjalno ekipo, v kateri je sam glavni scenograf, pomaga pa mu Luis Carvalho, druga pomoč je uveljavljena kostumografka Petra Reinhardt, pri oblikovanju luči pa je Carsenu pomagal Peter van Praet, tako da se na koncu zdi, da je celotno zasnovo opere pripravil kar Carsen sam.
Konec opere, ko zmagovita Minnie čaka, da jo bodo prijatelji iz zlatokopa šli gledat še v opero
Carsen noče tvegati, če hoče doseči svoj in pričakovani umetniški rezultat. Natančno je preštudiral Puccinijevo ustvarjanje te opere, vpliv Divjega zahoda z zlato mrzlico, kriminal ob tem, divje spopade med belimi pustolovskimi osvajalci in indijanskimi domorodci, pojav slavnega Buffalo Billa, Belascove drame The Girl of the Golden West leta 1907…, skratka skladatelj je absorbiral vse, kar se je dalo in za Metropolitansko opero v New Yorku z najslavnejšim tenoristom Carusom v vlogi Dicka Johnsona ter sopranistko Emmy Destinn kot Minnie in s Toscaninijem za dirigentskim pultom z lahkoto dosegel triumfalen uspeh. Puccini je bil tedaj, leta 1910, že svetovno znan in uveljavljen skladatelj, drama Davida Belasca pa je že poprej doživela pav tako sijajen uspeh, kot avtor libreta za Puccinijevo opero pa je dramatik nekako poniknil v ozadje zanimanja. Američani so kot svoj operni karakter, “manjko”, identiteto, zgodbo potrebovali ravno to, kar jim je nudil Puccini. Divjo zgodbo s srečnim in po svoje verjetnim koncem, saj glavni lopov, ki ga vsi iščejo, ni nikogar ubil, ampak samo kradel, kar pa na Divjem zahodu ni bil bog ve kako redek primer kriminalitete.
Zaljubljena Minnie čaka na prihod Dicka Johnsona v drugem dejanju.
Režiser Robert Carsen se je tu vedel, kot da bi se postavil s celotno ekipo v funkcijo etnografskega raziskovanje ameriške opere do Puccinija in njenih kompleksnih sestavin (tu še sekvence iz westernov, torej filma),v kontekstu njenega zgodovinskega izročila (ambient z znanim Skalnim gorovjem), kot sodobnimi, tedaj uveljavljajočimi se in bolj “civiliziranimi” možnostmi, kot je na koncu predstave posrečena režiserjeva poteza, da so vsi skupaj srečnima ljubimcema ne le odpustili, ampak gredo složno k blagajni po vstopnice, da si bodo v miru ogledali svojo zgodbo v smisu: kaj smo posneli, pa da se vidimo, kako je vse skupaj izpadlo. Kot nekakšna predpremiera za nastopajoče. V tem opernem in gledališkem konceptu se je Carsen pokazal kot zelo sposoben, ker zna najti mero in se zaveda svoje podrejenosti skladateljevemu zapisu, hkrati pa najde odprte možnosti, ki jih partitura nudi.
Scala je potrebovala ta več kot stoletni časovni lok do prve izvedbe kmalu po Ameriki. Začutila je svojo priložnost in odmevnost, od tod velika angažiranost moškega zbora zlatokopov, odlično izbrani glavni protagonisti, čeprav je slavno interpretko Minnie iz Amsterdama Evo – Mario Westbroek, ki je bila sicer napovedana, zamenjala manj izrazita in strastna Barbara Haveman, medtem ko je bil baritonist Claudio Sgura kot šerif Jack Rance spet nekoliko sabši kot Lucio Gallo prav tako v Amsterdamu. Šerif voha nevarnost, vedno se vrti okrog in sumi vse in vsakogar. V tej vlogi nastopajo močne osebnosti zanesljivega dramskega značaja s prav takim glasom. Lahko pa bi rekel, da sta bila oba tenorista; v Milanu Roberto Aronica in v Amsterdamu Zoran Todorović odlična. Lopova Ramerreza v resnici kot takega ne spoznamo, ampak samo zgodbe in še bolj govorice o njem. Samoizpoved, in celo dvakratna; intimna pred Minnie in pred zlatokopi je očitno dovolj prepričljiva. Bila je pač njegova nesrečna usoda še iz otroštva. A izpod vislic Dicka že z zanko okrog vratu lahko s svojim pogumom reši le ženska.
Zelo me čudi, da Amerika še ni imela ženske predsednice. A če bi letos zmagala Hillary Clinton, to ne bi bilo čisto “prvič”, ker je enkrat, sicer neuradno, predsednica že bila. To sem mislil zunaj objave, a lahko vseeno preberete.
Dirigent Riccardo Chaily je kot novi šef dirigent Scale zase zadržal drugo močno predstavo v novi sezoni (po Giovanni d’Arco na začetku sezone), a je s tem njegova dirigentska vloga v Scali že končana; torej le dve operi na leto, kar je za dirigenta takega kova in funkcije premalo, a očitno želi imeti intendant Alexander Pereira vso oblast v svojih rokah.
Chailly je ustvaril enovito glasbeno podobo predstave, ki pa je vseeno rahlo zaostajala za režijsko in scensko vizualno, tako da je bil glavni iskalec in pošteni najditelj zlata Robert Carsen.
Marijan Zlobec