Matjaž Pikalo je pri Beletrini izdal svojo prvo pesniško zbirko Bile v novi zbirki pod številko dva decembra 1996, po dvajsetih letih pa drugo pri tej založbi pod številko 402. Razlika je očitna. V tem smislu je treba razumeti pesnikovo dozorevanje, kar pomeni nov pesniški pristop, brusenje snovi in forme, iskanje ravnovesja med “vsebino in obliko”, torej nastajanje nove klasike, kot se za dobro poezijo spodobi.
Če je urednik Beletrine Mitja Čander danes povedal, da so pred dvajsetimi leti ob izidu Pikalove zbirke močno praznovali, pa tozadevno “epikurejstvo” še pride (verjetno že prihodnji teden). Še posebej, če pomislim, da je pesniški zbirki Rekla si, da hočeš, dodana zgoščenka Luč in glas z izvirnimi pesnikovimi uglasbljenimi pesmimi, torej je Matjaž Pikalo, kot je sicer že dolgo znano, še glasbenik.
Pesnik, pisatelj, igralec in glasbenik Matjaž Pikalo, vse fotografije Marijan Zlobec
Matjaž Pikalo je pravzaprav pesnil pod vplivom svojega najboljšega prijatelja, pesnika Aleša Debeljaka, ki je nedavno tega tragično preminil v prometni nesreči. Ob tem so se prisotni na tiskovni konferenci nenadoma spomnili, da je pravkar v Celovcu preminil še pesnik, prevajalec iz cele vrste jezikov in literarni zgodovinar Fabjan Hafner, kar je prispevalo k osvetljevanju ozadij nastajanja poezije poseben razlagalni odtenek.
Pikalo je na predstavitvi svoje zbirke pripovedoval, kako ga je Debeljak pesniško vzgajal in kako je sam hodil ponoči po Barju s svetilko na čelu in psom na vrvici ter razmišljal o svojih pesmih, jih v spominu pilil in oblikoval do zadnjega odtenka, medtem ko je Pikalo pri tej zbirki pisal bolj spontano, ker so se mu vsebine in forme porajale bolj spontano in potem ni bilo več potrebno toliko “piljenja”.
Če bi rekli, da je Pikalova nova pesniška zbirka nastajala dvajset let, bi morda zgrešili, ali pa tudi ne, če sprejmemo njegovo opombo, da so pesmi nastale v letih 1996 – 2016; a eno je pesem zapisati, drugo pa je, kako se je razvijala od svojega spočetja do rojstva.
Kakšna je Pikalova poezija ? Zakaj je za naslov vzel zadnji stavek iz notranjega monologa Molly Bloom iz Joyceovega Uliksesa? Zdelo bi se, kot da ona hoče bolj po njegovih sanjah kot v resnici?
Pikalo se je pesniško discipliniral; struktura, oblika, dolžina njegovih pesmi je veliko bolj klasična, pogojno rečeno prešernovska…Vsaka pesem je sestavljena iz različnega števila štirivrstičnih kitic, ki pa nimanjo nekega strogega metruma, niti ritma, še manj rime, bolj se zdi, kot da se prozaičnost in metaforičnost kot valita iz ene kitice v drugo, odvisno od intenzivnosti, gostote in dolžine prispodobe. Tako so nastali Pikalovi “repati sonetoidi”, kar bo morala literarna teorija oziroma teorija poezije hitro spraviti v svoj nezmotljivi slovar.
Zbirka je formalno razdeljena na dva dela, dva sklopa, kot da bi šlo za dve zbirki: Oči morja in Sneg do nižin. Pikala zanima grška mitologija (Odisej), njegovo vračanje domov k Penelopi, še bolj kitajska zgodovina in precej skrivnostni Lu Čing Las iz prve polovice 5. in druge polovice 4. stol. pr. n.št. Kitajski filozof in pesnik je bil Platonov sodobnik. Njegovo filozofsko mišljenje temelji na ideji per se; da bi jo uzrli (pa tudi slišali), je potrebna luč. Ideja po njegovem prebiva v skrinji (votlini), ki jo moramo odpreti, da bi nas razsvetlila. To je učil za časa življenja, njegov glas pa je segel tudi k nam. Poleg naštetega je gojil še veščino igranja ping-ponga. Pesnik je očitno vplival na nastajanje Pikalove glasbe. Večina pesmi je sicer Pikalovih, ena Prešernova (Kam ?), ena pa Franeta Milčinskega (Prižgimo luč!).
Glasba je bila posneta zelo pesniško: v kopalnici na Ulici bratov Učakar 62 in v kleti pod kavarno Evropa v Ljubljani od februarja 2015 do marca 2015. Pri nastajanju zgoščenke sta sodelovala Matjaž Čad in Neven Smolčić.
Pikalo je sam pevec, rahlo fuša sicer in ima površno pevsko tehniko ter nešolan glas, a ima dobro, se pravi razumljivo dikcijo. Njegove pesmi so bolj pevsko spevne kot one v zbirki, kompozicijsko pa bolj začetniško deklamatorične. Četrti razred nižje glasbene šole.
Marijan Zlobec