Umberto Giordano je v opernem svetu najbolj znan po svoji slavni operi Andrea Chénier (1896), precej manj po Ferodi (1898), vse ostale njegove opere pa so tako rekoč raritete in jih le malokdo pozna. Tako je začel z opero Marina, napisano za natečaj založniške hiše Edoardo Sonzogno za najboljšo operno enodejanko leta 1888. Giordano ni uspel; zmagal je slavni Mascagni s Cavallerio Rusticano. Giordano je bil resda najmlajši med sodelujočimi kar triinsedemdestimi skladatelji, še študent, a je opozoril nase, čeprav je zasedel šele šesto mesto. A Sonzogno je naročil pri njem novo opero za sezono 1891/1892.
Prihod ljubljene Ginevre na večerjo, vse fotografije Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Nastala je Mala vita in zbudila velik interes spričo tematike prostitucije, korupcije in tuberkuloze. Sledile so Regina Diaz (1894), Siberia (1903), ki jo je navdahnil Dostojevski s svojimi sibirskimi spomini, potem Marcella (1907), Mese mariano (1910), Madame Sans – Gêne, uprizorjena leta 1915 v Metropolitanski operi v New Yorku pod dirigentslom vodstvom Artura Toscaninija, Giove a Pompei, uprizorjena leta 1921, La cena delle beffe, 1924, in Il re, 1929. Nedokončana je ostala opera Festa del Nilo.
Večerja, uvodni prozor iz opere La cena delle beffe
Sedanja uprizoritev Giordanove opere La cena delle beffe v milanski Scali je šele druga po praizvedbi, ki je seveda ni videl nihče iz današnjih generacij opernih ljubiteljev. A se navezuje na prvo uprizoritev pred dobrimi devetdesetimi leti. Spomin na svojo bogato operno zgodovino se je Scali obrestoval; nastala je odlična predstava, kot je nismo pričakovali.
Ginevra ima v mislih in v postelji več moških
K uspehu je prispevalo vse, kar sestavlja opero, vključno s samo veristično, tu predstavljeno kot mafijsko snovjo. Močna je scenografija slavne Margherite Palli, ki je zasnovala tako vertikalo z dviganjem in spuščanjem celotne scenografije v pododrje ali dviganjem v nadstropje, tako da so nastali preseki različnih ambientov po horizontali in vertikali, kar sicer v opernem svetu ni kakšna posebna novost, se pa obnese ko gre za opero izrazitih interierov.
Prav tako je pravo paleto kostumografske identitete ljudi na odru ustvarila kostumografka, prav tako slavna Ursula Patzak. Vendarle smo v Milanu, središču evropske mode in mestu, kjer so potekali saloni že v devetnajstem stoletju. Najboljše kostume je kajpada ustvarila za glavno junakinjo Ginevro. Pasquale Mari pa je oblikoval lučne efekte, kot jih je bilo od dogajanja na odru pričakovati.
Močni Giordanova glasba in dramska igra
Giordanova glasba je močnejša, kot bi jo pričakovali; v vokalni podobi vodilnih solistov je dovolj karakterne izraznosti in strasti, v dramski igri še posebej veliko konfliktnosti, obešenjaškosti, sovraštva, hlinjene dobrote, lažnega prijateljstva in nasprotij. Poizkusi pomiritve se ne obnesejo, ker so dejanska nasprotja pregloboka. In znova nastopi maščevanje, brutalnost z mučenjem grozečega in nato zajetega, zvezanega in pretepenega Nerija. Na koncu, kot se za mafijo spodobi, se vse razvije s filmsko naglico. Najprej napačni Nerijev umor lastnega brata v hrbet, ko se je ravnokar spravil na Ginevro na njeni postelji pri njej doma. Nerijev ljubezenski tekmec Giannetto Malespini sluti Nerijevo maščevanje in pusti, da gre k skupni ljubici prvi Nerijev brat Gabriello, a tako, da mu sam posodi svoj plašč, ne da bi Gabriello kaj sumil. Spletka je uspela, in ko Neri prižge luč, že stojim pred njim “pokojni” Giannetto. Neri pogleda pokojnika in ugleda lastnega brata, ki ga je z več streli iz samokresa skozi okno v strasti maščevanja ubil.
Navidezno nori Neri prihaja k svoji ljubici Ginevri
A to še ni konec, ženske in drigi stražarji se med sabo postrelijo kot nekoč na Siciliji med sabo predstavniki sovražnih družin. Na odru je toliko streljanja iz starih avtomatov, kot v nobeni drugi operi. Pade tudi maščevalec Giannetto, reši se le Lisabetta, a še ona se z avtomatom v rokah povzpne v prvo nadstropje, kjer je živ le še sedaj pa zares nori Neri.
Neri Chiaramantesi je najbolj ošaben in grozeč ter maščevalen gangster
Gledali smo tedaj predstavo lastne sodobnosti, saj je bilo tako kot nekoč na Siciliji ali v Chicagu; celo isto orožje, bejzbolovo palico je vihtel Neri, seveda je imel ob sebi še samokres, nož in puško. Tako da nihče ni vedel, s čim bo napadel, še posebej, ko navidezno zblazni in se ves zadnji del opere dogaja med zavednim in nezavednim in je zaradi tega nemogoče predvidevati, kaj se bo še zgodilo, kar je dobra lastnost te opere, za katero je libreto napisal Sem Benelli.
Zvezanega Nerija obišče nekdanja ljubezen Lisabetta
Giordano je kot šolan v Neaplju razumel naravo tamkajšnjih ljudi, hitro jezo, zamero, rivalstvo, zahrbrnost, zločinskost. Seveda pa je poznal zgodovinsko osnovo za svojo operno snov, to je slavna rodbina Medičejcev v Firencah, še posebej Lorenza Veličastnega, ki bi tu utegnil biti celo vrhovni poveljnik mafije v ozadju ali skrit. Poznal pa je še celo generacijo mladih in nadarjenih skladateljev, kot jih morda ni bilo toliko skupaj ne prej ne kasneje. Spomnimo, da je na natečaju za mlade skladatelje, ustvarjalce novih oper sodelovalo kar triinsedemdeset glasbenikov; danes jih ne bi toliko dobili za novo opero v vsej Evropi.
Maščevalni Neri nevede ustreli v hrbet lastnega brata
A resični problem je v tem, da vse to, kar spremljamo na opernem odru, lahko razumemo še kot dogajanje v današnjem času, kjerkoli, s tem da se zlo širi po vsem svetu z mafijskimi osnovami, ki menda vseeno izhajajo iz Italije. Od tam so jo Italijani sami izvozili v hitro razvijajočo se Ameriko, pa v Južno Ameriko in Azijo.
Trije ljubimci iste ženske skupaj
Umberto Giordano ni tako preprost; “vmes” je ženska, ki ima burno ljubezensko preteklost in sedanjost, atraktivna, svobodna, razgibana, privlačna, spogledljiva, uživa lahko z nasprotniki, najbolj pa očitno z medsebojnimi sovražniki, čeprav se tako rekoč pred vsemi v določenih prizorih, kar je logično, vseeno trese od strahu. To je precejšen paradoks te opere, a je že tako, da so tam vsi nekakšni botri.
Giannetto in Ginevra
Giordano je razumel družbene odnose kot razmerja moči, nadvlade, gospostva, obvladovanja, politiko kot umetnost možnega celo na osebni in ljubezenski, emotivni ravni.
Nerijeva aretacija
Režiser Mario Martone je dojel navzkrižja in podtalnost strasti, ki se lahko stopnjujejo do skrajnosti in pri mafiji do končnega obračuna z večino mrtvimi. Tu ostaneta živa le nekdanja Nerijeva sicer omalovaževana in zavržena ljuba Lisabetta, ki pa ga še vedno ljubi, in on po umoru brata zares znorel. Zanj bo morala skrbeti in hkrati vse, kar je videla, da se je dogajalo in zgodilo, oprostiti ter pozabiti.
Giannetto Malespini ne ve, da bo še on ustreljen
Giordanov operni verizem je privlačen, gledalca drži v nenehni napetosti, ker ni jasno, kako daleč bo krutost segla in kakšno verzijo bo režiser ubral. Gre do konca, kot se spodobi za vse mafijske obračune.
Neri grozi Ginevri
Edini problem Giordanove opere je v tem, da skladatelj ni iznašel nobene arije, ki bi postala večna, tako kot jim imamo (tudi duete) v Andrea Chénieru in vsaj eno v Fedori. Morda bi se katera prijela, a po poslušanju bi težko rekel, da je uspel. Morda je kriva sama vsebina. Pot do večnosti ni stvar osebne odločitve, čeprav seveda je nekaj tudi na tem, sicer ne bi bilo umetniškega ustvarjanja.
La cena delle beffe ima odlično dramaturgijo, libreto, dramatičnost, napetost, nobenega praznega mesta v razvojnem loku in je vsekakor veliko boljša opera, kot je sicer povsem neznana. Takih prezrtih oper je še na tisoče iz vseh glasbenih in nacionalnih kultur. Problem je slovenski prevod opere. Sam jo omenjam kot Večerja zasmehovanj, lahko bi bila še Večerja šal, burk, norčevanj. Večerja, kjer jo nasprotniki drug drugemu skušajo zagosti.
Umetniški vodja predstave, dirigent Carlo Rizzi z velikimi mednarodnimi izkušnjami, je uspel najti odlično zasedbo vseh vlog, tako po vokalnem karaterju kot po fizični pojavnosti, tako da smo se Nerija v interpretaciji baritonista Nicole Alaima zares bali, komu bo razbil glavo. Bil je sijajen. Prav tako njegov rival in nasprotnik tenorist Marco Berti, ki se je kot Giannetto, nenehno poniževan, a vseeno pogumen v konfliktu z Nerijem, izkazal še bolj glasovno kot igralsko. Prav tako odlična je bila temnopolta sopranistka Kristin Lewis kot Ginevra; eksotična, spogledljiva, krhka in izzivalna na posebno dražljiv način. Sopranistka Jessica Nuccio kot Lisabetta ima še največ človeške topline v operi, zato na koncu preživi. Nerijev brat Gabriello je bil tenorist Leonardo Caimi, dovolj pogumen, da se v emocijah brata ne ustraši. Organizator večerje, po naročilu “odsotnega” Lorenza de’ Medici Veličastnega, v resnici Tornaquinci, je bil basist Luciano di Pasquale. Ostali so v operi soustvarjalci zgodbe, med njimi štirje člani akademije Scale za perfekcioniranje solističnih glasov bodočih solistov Scale.
Orkester Scale je igral koncentrirano, dramatično, efektno je podpiral dogajanje na odru, veristični glasbeni jezik dopušča veliko elementarnosti brez vsakršne sentimentalnosti, celo arije vseh vodilnih protagonistov so ekstremne po vsebini, nekako med biti in ne biti. To pa je poseben čar opernega verizma. Spomnimo na prav tako zelo prezrti sijajni operi Francesca da Rimini Riccarda Zandonaia (1914) in Fedra Ildebranda Pizzettija (1915). Na to generacijo skladateljev je močno vplival razvpiti Gabrielle d’ Annunzio. Puščam odprt problem, kako radi so podpirali, celo skladateljsko, Mussolinijev fašizem.
Marijan Zlobec