Bo Tone Peršak kulturni minister ?

Tone Peršak, državni sekretar na ministrstvu za kulturo, se kaže kot najresnejši kandidat za novega ministra za kulturo. Vlada je očitno izbrala najlažjo pot do “zapolnitve” resorja po prisilnem odstopu bivše ministrice mag. Julijane Bizjak Mlakar.

Tone Peršak na letošnji Prešernovi proslavi, foto Marijan Zlobec

Peršak je najprej slovenski književnik, esejist, publicist, kritik, parlamentarec, bivši  župan občine Trzin, državni sekretar…, skratka človek, ki mu upravljanje svojega resorja ne bi bilo blizu tako po vsebini kot po “obliki”. Vprašanje pa je, kaj lahko konkretno naredi za izboljšanje položaja kulture in kulturnikov v aktualni vladi.

Sam se bo zavzemal, kot pravi, za izboljšanje materialnega položaja slovenske kulture in slovenskih kulturnikov ter za modernizacijo delovanja kulture v celoti. Tu ga čaka veliko dela, saj je jasno, da je bila kulturna sfera pri črpanju evropskih sredstev slaba, slabo pripravljena, neučinkovita in preprosto rečeno lena. Žal so se kulturni ministri zelo hitro zamenjevali in prelagali naloge, komaj začete ali šele načrtovane na ramena novih ministrov. Prave kontinuitete ni bilo, še manj razvoja, tako da je v bistvu res, kar pravi Peršak, da deluje kulturna sfera v marsičem še na temeljih nekdanje Kulturne skupnosti Slovenije, ki pa je imela to prednost, da je tedaj Slovenija štela samo šestdeset občin.

Modernizacija pomeni npr. intenzivnejše sodelovanje pri vseh evropskih skladih, kjer je možno njihovo sofinanciranje nacionalnih in mednarodnih projektov. Danes nastajajo npr. mednarodne razstave oziroma predstavitve slovenske umetnosti v tujini brez participacije države, kar je približno tako, kot če bi si morali športniki plačati vse stroške sami, če bi želeli nastopati  na tekmovanjih v mednarodnem prostoru.

Položaj umetnikov je tako samozaposlenih, ki jim ministrstvo plačuje določene stroške, kot onih, ki si plačujejo zavarovanje sami, katastrofalen. Še posebej je kritičen za vse one, ki nimajo naročil ali odkupov svojih umetniških stvaritev, kar se še posebej pozna pri likovnih umetnikih, ki nosijo vse materialne stroške sami. Ko so prenovili Moderno galerijo, ni bilo nobenih sredstev za odkupe in dopolnitev stalne zbirke z novimi deli, podobno pri prenovi Narodne galerije, kar pomeni, da je vedno denar le za “ogrodje”, ne pa za dragoceno vsebino. To velja za čisto vse slovenske muzeje in galerije tipa stalnih zbirk. Razstavnina 300 evrov za delo enega ali dveh let je za umetnika slabše kot beračenje na cesti. S propadom slovenskih bank in podjetij so se znašle v “stečajni masi” ali na slabi banki tudi mnoge zbirke; nekatere, kot krasno zbirko Factor banke, so rešili, a tu so še mnoge druge. Ker pa podjetja prehajajo v tuje roke, je zbirateljske vneme in prizadevanj za svoje zbirke v hipu konec.

Tone Peršak bo moral proučiti sedanji položaj, ko je kulturna sfera ostala brez nekaterih revij in v bistvu pristala na najnižji točki v zadnjih desetletjih. K temu spada še celotna sfera medijev, njihov pravni položaj, status, registracija spletnih in novih medijev, bogatenje vsebin, neodvisnost, položaj prekernih delavcev…

Prav tako bo moral enkat odpreti vprašanje in problem neobstoja slovenske umetniške agencije, pomembne za promocijo slovenske kulture in seveda posameznih umetnikov v tujini, pa tudi doma.

Nadalje je še vedno odprt problem neustanovitve nekoč načrtovanih šestih slovenskih kulturnih centrov v Evropi in ZDA. Zakaj je prišlo do ukinitve umetniške rezidence v Parizu? Zakaj se ob ogromnem zanimanju ne odprejo še nove?

Ob nenehnem menjavanju ministrov je težak pregled nad delovanjem javnih zavodov in še posebej njihovih direktorjev ali direktoric. Bodoči minister bo moral tesneje sodelovati z mestnimi kulturnimi sferami, tako v Ljubljani kot Mariboru in drugod. Še posebej pri večjih projektih (Rog, Cukrarna, v Mariboru  nova  UGM) ter umetniških ateljejih za nekaj sto umetnikov brez vsakršnih ustvarjalnih pogojev.

Ob upadanju splošne kulturne funkcije slovenskih založb in knjigarn bo moral natanko proučiti nastali položaj, še posebej glede materialnega položaja slovenskih pisateljev,  knjige, založnikov in knjigotržcev. Proučiti uspeh ali neuspeh Javne agencije za knjigo in predvsem obdavčitve knjige zgolj kot proizvoda, ki se prodaja.

Prav tako bo moral prisluhniti direktorjem zavodov, ki opažaju upadanje obiska kulturnih prireditev, koncertov, razstav, predstav…Minister bi se moral zavzeti za brezplačni ogled dijakom in študentom, če ostajajo kapacitete dvoran neprodane, ali pa jim omogočiti zelo nizke cene vstopnic.

Minister bo moral natanko proučiti celovit sistem samozaposlenih z vidika nove pokojninske zakonodaje in kaj to pomeni za “njegov” resor…

Ubogi kandidat Tone Peršak, kaj vse ga čaka, če pomislim, da sem omenil le nekaj “točk”.

Marijan Zlobec