Društvo novinarjev Slovenije nič o odpuščanju na Delu

Današnji Mednarodni dan svobode medijev je v Sloveniji očitno minil v splošni brezbrižnosti. Po svetu se pomena svobode medijev očitno veliko bolj zavedajo kot doma. Spomnimo na množične proteste danes v sosednji Hrvaški, kjer so posebej izpostavili odgovornost ministra za kulturo in zahtevali njegov odstop. Slovenija v tem trenutku nima kulturnega ministra in s tem praktično ne odgovornega za medije.

Svoboda medijev je črne barve, foto Marijan Zlobec

Svoboda medijev se po oceni predsednice Društva novinarjev Slovenije (DNS) Petre Lesjak Tušek zmanjšuje po vsem svetu, tudi v Sloveniji, kjer se krepijo politični pritiski na medije. Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić pa poziva k večji pluralnosti in poudarja, da so svobodni mediji temelj demokracije.

Mednarodni dan svobode medijev, ki ga zaznamujemo danes, je generalna skupščina ZN razglasila leta 1993, namenjen pa je ovrednotenju medijske svobode po svetu, ozaveščanju o pomenu neodvisnosti medijev ter spominu na novinarje, ki so med opravljanjem svojega dela izgubili življenje. Osrednja tema dogodkov ob svetovnem dnevu bo tokrat pravica dostopa do informacij in temeljnih svoboščin, je razvidno s spletne strani Unesca.

DNS je danes pripravilo celodnevno akcijo, v okviru katere so novinarji s prispevki, video posnetki in izjavami opredeljevali širši položaj medijev,  novinarstva in odgovarjali na vprašanje o pomenu novinarstva za demokracijo. Akcijo so izvedli s pomočjo družabnih omrežij, kar pomeni, da v bistvu nimajo dostopa do javnih medijev niti na dan medijske svobode, saj bi ta akcija morala potekati takoj, da bi jo danes lahko brali že dvajset ur.

Medijska svoboda se je v Evropi poslabšala zlasti na Poljskem, pa tudi na Madžarskem in Hrvaškem, ugotavljajo, medtem ko je položaj v Sloveniji po oceni Petre Lesjak Tušek še razmeroma zadovoljiv. “Seveda pa to ne pomeni, da je medijska svoboda pri nas absolutna, niti ni samoumevna,” je opozorila in izpostavila krepitev političnih pritiskov na novinarje ter njihov socialno-ekonomski položaj.

To lahko razumemo kot precejšnje sprenevedanje, saj je že pol leta vsem jasno, da osrednji slovenski dnevnik Delo odpušča že na desetine novinarjev, dopisnikov, fotoreporterjev, dokumentalistov, urednikov in uslužbencev v drugih skupnih službah upravnega značaja. Seznam 70 odpuščanj je po vsej verjetnosti, tako kot se nasploh govori, napravila bivša odgovorna urednica Dela Mateja Babič – Stermecki, ki so jo s 1. februarjem, potem ko je bil seznam odpustitev bolj ali manj napravljen, zamenjali in dali na bistveno slabše delovno mesto v Slovenskih novicah. S krčenjem števila uredništev se zmanjšuje število urednikov, ki še ni končano in v teh dneh lahko pričakujemo nova odpuščanja.

Prav tako velik problem je nejasna, negotova in ekonomsko povsem nesprejemljiva vloga delovanja novinarjev po individualnih avtorskih pogodbah in  po v obraz izrečenih pogojih “vzemi ali pusti”, najemanje novinarjev prek agencij, s čimer si lastniki medijev prizadevajo za pridobivanje sodelavcev z minimalnimi svojimi vložki, to je najnižjimi honorarji in čim manjšo socialno zaščito, kar je za mlade huje, kot če bi bili registrirani na ministrstvu za kulturo kot npr. svobodni ustvarjalci, publicisti, pisatelji…, saj kot taki lahko ustvarjajo svobodno.

Odpuščanja se dogajajo brez jasno razvidnih kriterijev, napovedi, dogovorov…, zgolj z vročitvijo pogodb o odpovedi delovnega razmerja iz poslovnih razlogov ali iz razlogov reorganizacije uredništev ipd. V teh pogojih je vsakdo lahko na odpovednem seznamu, saj ni bil nikoli niti javno objavljen niti prediskutiran, ampak se dogaja po principu Stalinovih čistk. Zaposleni na Delu se bojijo dvigniti telefon v strahu, da jih bodo poklicali v kadrovsko službo in jim vročili pogodbo o odpovedi. Prav tako so znane računske in izračunske kalkulacije, koga se splača čim prej dati v pokoj in kako prihraniti pri odpravninah. V tem smislu je bilo na Delu na pogovore povabljenih že precej ljudi.

Delo je že skrčilo bogato slovensko dopisniško mrežo; najprej s trideset dopisnikov na dvajset in zatem še na zgolj deset. Prav tako se združujejo redakcije, o čemer bomo še pisali. Posledica je kajpada metanje urednikov na cesto, in to ljudi z velikimi, dolgoletnimi in mednarodnimi izkušnjami ter temu primernim znanjem.

Prav tako se ukinjajo dopisniška mesta v tujini. Na Delu je zunanja dopisniška mreža praktično že skoraj usahnila.

Raziskovalno novinarstvo je ovirano in v mnogih primerih onemogočeno. Informacije javnega značaja v resnici to niso, čeprav so opredeljene v pravnih aktih in zakonih.

Hinavčenje, češ da je novinarske svobode toliko, kolikor si jo novinarji vzamejo, je zelo nevarno, ker prihaja iz medijske oligarhije, ki podpira predvsem lasten priviligirani položaj, iz katerega ne nastaja nikakršna kvalitetna, kaj šele raziskovalna novinarska vsebina. Najmanj pa resnica, ki si jo vsi bralci, poslušalci in gledalci najbolj ali edino želijo. Čim ni resnice medijev, je vse laž. In tak medij je nepotreben oziroma škodljiv.

Kako nevarni so mediji za izražanje resnice, kažejo stotine tožb proti novinarjem.

K medijski nesvobodi zelo veliko prispeva vlada Republike Slovenije, ker ohranja v tajnosti mnoge dokumente, iz katerih je razvidna kriminalna usmeritev slovenskih bank, podjetih, slabe banke, stečajnih postopkov, procesov prodaj neznanim kupcem brez vsebine, identitete in celo naslova, delovanje mnogih uprav, nadzornih svetov, nezakonitost in korupcija v dajanju bančnih kreditov, kreditiranje z ogromnimi, celo milijardnimi sredstvi projektov v tujini brez kritja, ščitenje imen vpletenih v vse kriminalne posle, za katere država nasploh misli, da so zgolj poslovna napaka ipd.

Novinarji bi prvi marsikaj objavili, če bi jim državne strukture, ki so najbolj odgovorne za pravni red, ustavnost in enakost pred zakonom to omogočile. Dnevno spremljamo zavračanja dajanja izjav ministrov in drugih iz strukture oblasti, nedosegljivost ali skrivanje pred javnostjo kriminalnih oziroma odgovornih ljudi, skrivanja javnih naročil in njihovih rezultatov…

Privatizacija medijev s strani kapitala, kot se je pokazala ravno pri lastništvu Dela s strani Pivovarne Laško, se je izkazala za neodgovorno katastrofo, začeto s preračunljivo krimialno osnovo ali zasnovo in izpeljavo do katastrofalnega konca, zaradi katerega so postali glavni kaznovanci ravno novinarji Dela…

Sedaj pa se slabšanje novinarskih razmer nadaljuje še v veliko radikalnejši podobi z novimi lastniki. Pri prvem lastninjenju Dela se je natančno, do zadnje delnice vedelo, kdo je njihov lastnik. In je bilo to javnosti v celoti dostopno, kot vedo bralci Dela že več kot dvajset let. Danes so lastništva hobotniško prepletena preko holdingov ali družb, ki obvladajajo še druge družbe, njihove uprave in nadzorni sveti se prepletajo, pri čemer niti ni jasno, kdo vse je v resnici v  odstotkovni vrednosti lastnik. Samo vidiš, kdo prihaja v hišo, kdo je prokuristka in koga so imenovali za v. d. odgovornega urednika za dobo enega leta in koga za njegovega pomočnika. A v resnici je glavni nekdo drugi…

To nima nobene zveze s svobodo medijev, in še posebej Dela ter predvsem njegovih v preteklosti že doseženih kvalitet novinarskih vsebin.

Prekarne oblike zaposlitve so degradacija novinarskega dela in njegove profesionalnosti. To niso zaposlitve in še manj delo z vizijo, prizadevanjem za svoje področje pokrivanja, za stike z javnostjo…, ampak so izsiljevanja nekdanjih študentov, ki niti v sanjah niso pomislili, niti jih nihče na fakultetah ni opozarjal, kakšna bodočnost jih (lahko) čaka.

Nobeni vladi doslej, ob stalni nestabilnosti kulturnega resorja in zamenjavi kar osmih kulturnih ministrov, ni uspelo spremeniti zastarele in popolnoma neustrezne medijske zakonodaje.

Spletni mediji, vsaj nekateri,  sicer so priznani kot mediji, so v razvidu medijev in imajo pravico do participacije pri sredstvih, ki jih sicer ministrstvo daje za pluralizacijo medijev in bogatenje slovenskega medijskega prostora, vendar morajo za to izpolniti nekatere pogoje, ki za individualne medije v bistvu niso sprejemljivi.

Od formalnega zaznamovanja Mednarodnega dneva svobode medijev praktično nihče nič nima. Razen kakšnega lažnivega in nekritičnega članka ter kakšne izjave iz  vrst vodstev medijev ali novinarskega društva ali združenja novinarjev in publicistov.

Marijan Zlobec