Zadnji koncert za Zlati abonma Cankarjevega doma je bil v celoti posvečen Johannesu Brahmsu. Z izvajalci Simfoničnim orkestrom Švedskega radia in solistko violinistko Veroniko Eberle ter dirigentom Danielom Hardingom ni odpiral nikakršnih ne programskih ne interpretativnih vprašanj. Vse je ostalo lepo “poštirkano” in v smislu lagodnega “adijo” do začetka nove sezone. K temu slovesu se je v pavzi prilegel kozarček penine kot darilo abonentom (ne pa drugim obiskovalcem ?!).
Daniel Harding v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Brahms je svoje velike interprete že dočakal in je zato iluzorno pričakovati, da se bo na kakšnem sodobnem koncertu še kaj “zgodilo”.- Problem je v tem, da je zgodovina močnejša, Brahms programsko iztrošen, in ko poznaš interpretacije nekaterih največjih dirigentov in violinistov, lahko le moliš, da ne boš med koncertom malo zakinkal. Kar pa ne bi bilo niti nič slabega, saj bi glasbeniki s tem dokazali, da jim je uspelo s svojim lirizmom spraviti poslušalce v primerno meditacijo pred dremežem.
Veronika Eberle
Dirigent Harding je napravil precej drzno, a slabo potezo, da je že pri Brahmsovem Violinskem koncertu v D – duru op. 77 postavil na oder največji orkester s kar šestdesetimi godali, s čimer je v precej delih koncerta rušil koncept interpretacije s prevelikimi dramatičnimi odmerki orkestra v dialogu z lirizmom violinskega sola. Vse, kar je ona duhovnega nakazala, ji je orkester “udaril” nazaj.
Zvočnost orkestra ni bila v skladu z njenim konceptom interpretacije, ki je bila izrazito subtilna, lirična, ženska, v tempu precej zadržana, v kadenci bolj meditativna, v tehničnem pogledu v težkih in hitrih pasažah ne vedno čista. Vtis je bil, da je orkester premočan in da je ona slabša, kot je v resnici bila. Tak zasedbeni koncept ni najboljši in bi ga moral dirigent poprej domisliti; po en pult godalcev manj ne bi nič škodoval.
Ista oziroma malo večja (trobila) zasedba je bila še pri Drugi simfoniji v D-duru op. 73. Harding v interpretaciji ni izumil kakšnbga svojega prepoznavnega koncepta, bolj je v tempu počasen, meditativen, tudi tu je bolj poudaril lirska mesta, medtem ko je v dramatiki orkester premalo zanimiral in v tempih pospeši.
Njegov interpretativni kontrast je preskromen, pogled na simfonijo brahmsovsko starikav, želja orkestrašev pa je bila večja, če bi on imel v sebi več ognja. Od tod nekateri slabi skupni vstopi, občasna nečista skupna igra godal, premalo vznesenosti in niti ne ravno briljantni posamezniki v orkestru, da bi si jih posebej zapomnili. Ostal je Brahmsov večer, a je Brahms velik tudi brez nocojšnjega dogodka. Zamujena priložnost, da bi Švedi končno pokazali kaj svojega. Saj bi bila dvorana enako polna, mar ne.
Marijan Zlobec