Najnovejša razstava znanega slovenskega slikarja Silvestra Plotajsa Sicoea Med morjem in vulkani v Kazematah Ljubljanskega gradu (na ogled bo do 8. maja) s svojimi petnajstimi slikami velikega formata povsem zapolnjuje s svojo barvno toplino sicer haden podzemni prostor. Silvester Plotajs Sico je je svojevrstni slikarski pripovedovalec zgodb, kot se ga dotaknejo po nepričakovani ali nenačrtovani izkušnji, izzivu, spodbudi ali zunanji impresiji ob nekem dogodku, srečanju, doživetju, informaciji.
Silvester Plotajs Sicoe na svoji razstavi na Ljubljanskem gradu, foto Marijan Zlobec
Sicoe je s svojo izrazito močno barvno paleto (rumena, rdeča, oranžna, modra, zelena, vijoličasta) netipičen slovenski slikar, tako kot je bil nekoč Van Gogh. Zakaj so močne barve Slovencem tuje je bolj psihoanalitsko kot likovno vprašanje ali problem. Sam se ima za likovnika, ne vizualnega umetnika, kot se opredeljujejo nekateri slikarji. Njegovo slikarstvo je blizu magičnemu realizmu na antropocentrični osnovi, tako kot je to v literaturi Gabriel Garcia Marquez v svojem romanu Sto let samote.
Sicoe na nek poseben način pripoveduje zgodbe, tokrat konkretno slikarsko zgodbo in interpretacijo svojega gledanja nekdanjega ali že precej starega italijanskega Rossellinijevega filma Stromboli iz leta 1950 z Ingrid Bergman v glavni vlogi sicer junakinje scenarija in zgodbe o Litvanki Karen iz begunskega taborišča, ki se v iskanju boljšega življenja poroči z italijanskim ribičem, ne da bi vedela, kam gre in še manj kaj jo čaka. Ribič jo namreč odpelje daleč v neznano na majhen italijanski vulkanski otok Stromboli. Kaj je lahko močnejša inspiracija za Sicoea kot imaginacija, kaj je tam počela slavna igralka Bergman.
Sicoe na poseben način sanja njene sanje 65 let kasneje. Menda igralka na začetku sploh ni vedela, kaj bo snemala; ni imela scenarija ne zgodbe, pustili so jo eno leto na samem, tako da je postala čim bolj podobna svoji bodoči filmski junakinji. Močna je največja slika na razstavi Ingrid B. pod vulkanom, ko igralka, upodobljena portretno leže, gleda v nebo ali vrh vulkana in se ji pri tem gledanju ali zrenju prikaže posebna rjava pentlja s tremi zankami, kar pomeni bolj kot ne njeno ujetost v čas, prostor in osebno intimo, po svoje pa ponuja še eno interpretacijo, ali ni ta zanka za še kam ali kaj…
Sicoe dela sorazmerno hitro, učinkovito “pišoče”, kot kak romanopisec, ki ve, kje je njegov literarni začetek in kakšen mora biti konec. Ne zanima ga toliko, kaj je naslikano na sliki, ampak kaj je zadaj, za njo. Če se njegova slika začenja z eno barvo čez vse pletno, ji nato sledi svojevrstno plastenje in kolažiranje, medtem ko z naslovi in posameznimi motivi kot osrediščenimi elementi slike večkrat zavaja. Zaveda pa se, da je slikarstvo v tem, da pustiš barvi, da je to kar je. Njeno svobodo.
Ingrid Bergman gleda v nebo
Pri svojih slikarskih postopkih je bolj kot skoncentriran na eno samo sliko razpet med vsaj nekaj slik, ki jih ustvarja nekako hkrati, čeprav ima zasnovo v sebi za vse ali še več, kar je spričo tematike ali celo zgodbe razumljivo.
Posebna tema so Sicoeovi plavalci, nekoliko ironični, nespretni, kot da bi se šele učili, a že imajo toliko poguma in so tehnološko “prosvetljeni” s svojimi selfiji ali samčki.
Morda so le njegovi vulkani preveč ponavljajoči se in zato slikarsko manj uspešni in dodelani.
Posebnost so njegovi naslovi, v katerih je nekaj ironije, pesništva, poročevalskega, želje po introdukciji v slikarstvo.
Njegove slike terjajo pazljivo približevanje in opazovanje, ker je sicer prvi vtis in igranje na efekt, kar bi kdo zlahka rekel o njegovem slikarstvu, v bistvu varljivo. Pomembna je še razdalja gledanja. Ko že misliš, da si videl vse, opaziš še kaj novega. Na primer sive, temno sive in svetlo sive ali črne barve njegove mavrice, kar je popolno zanikanje znanih mavričnih barv in popoln barvni tujek v Sicoevem slikarstvu. Tako “grdih” barv namreč on ne pozna.
Sicoe prehiteva čas in prostor, zlasti slovenski, je kot v nogometnem ofsajdu, prepovedanem pložaju, ko nekdo teče prehitro in v tem položaju lažje doseže zadetek. Tu seveda ni sodnika, ki bi gol razveljavil. Sicoe v ofsajdu ni kaznovan.
Lionel Messi je tokrat poražen. Za Sicoem ni stekel dovolj hitro. In Barcelona je izpadla, kot veste.
Marijan Zlobec