Po čem si bomo najbolj zapomnili sinočnji koncert simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije za Modri abonma v Gallusovi dvorani CD ? Pra v gotovo po solističnem nastopu sorazmeroma mladega (r. 1986) ruskega pianista Andreja Korobejnikova iz Moskve, ki je izvedel redko slišani in močno komplicirano napisani Klavirski koncert št. 2 Sergeja Prokofjeva. Dirigiral je slavni ruski dirigent, že triinosemdesetletni Vladimir Fedosejev, poslušalcev pa ni bilo toliko, kot bi jih pričakovali vsaj glede na dirigenta in v drugem delu programa napovedovano Pomladno obredje Igorja Stravinskega.
Vladimir Fedosejev ploska pianistu Andreju Korobejnikovu, vse fotografije Marijan Zlobec
Andrej Korobejnikov je pianist izjemne vznesenosti, tehnične perfekcije, poustvarjalne strasti, samozavesti, moči, interpretativnega žara, kot da bi želel pokazati vse svoje znanje v enem koncertu ali z enim nastopom ali kot da bi se mu mudilo in bi kaj zamudil, če ne bi dal vsega od sebe.
Korobejnikov pravzaprav naredi vtis rahlega zamaknjenca, morda celo avtista, po svoje nerodneža, a simpatičnega, če se spomnim, kako se je priklonil mladenki, ki mu je prinesla rože, potem pa jih je podaril violinistki ne čisto v ospredju; a jo je očitno že imel ugledano.
Prokofjev je dolg, težak koncert, zgrajen v štirih, ne treh stavkih, pri čemer ima kar tri dolge kadence, zelo težke, že same po sebi velik izziv za solista, ki bolj kot se poglablja v svojo solistično medigro, bolj se zdi, kot da pozablja, da izvaja koncert, na katerem je na odru in ga bo še spremljal orkester. Tako dolgih in pianistično divjih kadenc ni; Mozart je bil kratek, Beethoven tudi.
Prokofjev je bil sam koncertni pianist, pravzaprav čudežni otrok, kar se malo ve in še manj poudarja, in je že vedel, kaj mora dober pianist izvajati, poleg tega je ta koncert krstil kar sam, nato pa je imel veliko smolo, ker je rokopis partiture med revolucijo zgorel in je skladatelj po osnutkih koncert obnovil, torej sedanji pianisti v bistvu ne izvajajo več prvotne verzije.
Vtis je, kot da je Prokofjev pri pisanju tega koncerta pozabil na estetiko in bolj mislil na strast, vsa doživetja, ki so se kopičila v njem, še posebej, ko se je njegov prijatelj in sošolec s konservatorija Maximilian Schmidhof, za katerega je bil koncert napisan, ustrelil in mu še prej zapustil poslovilno pismo. Torej nekako med 1913 in 1923, bi uvrstili časovno to posebnost pianistične zgodovine Sergeja Prokofjeva.
Prokofjev je bil tedaj še mlad, okrog dvaindvajsetih let, ni še mislil na odhod v tujino, bolj je črpal iz vsega, kar se je dogajalo tedaj v Evropi, najprej revolucija v Rusiji 1905, potem začetek vojne, prva izvedba koncerta, zatem še oktobrska revolucija.
Koncerta glede na njegovo obnovo ni lahko razvozlati in ga postaviti v zelo jasen kontekst. Čuti se konfliktnost glasbenih idej, izrazitih, drznih, vehementnih, brez zadržkov v iskanju novega in hkrati avtentičnega. Jeza, žalost, bolečina, upor…To pa terja ravno takšnega pianistka, kot se nam je predstavil tokratni gost Korobejnikov.
Vladimir Fedosejev je sam izbral odlomke in baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva op. 64 iz Suite št. 1 in 2, a le tri: Montegi in Capuleti (št. 2) ter Romeo in Julija (št. 1) in Tibaltova smrt (št. 1). Zakaj si je izbral Tibaltovo smrt za konec baleta, je skrivnost. Najbrž misli, da je ravno Tibaltova smrt preokretnica celotne zgodbe in “kriva” za vse ostalo naprej, kar je verjetno kar res. A do konca baleta je sicer še daleč. Orkester je igral zelo zbrano, s poudarkom na pianu in intenzivnem muziciranju, rahlo počasnem, v tempu, ki ga je dirigent izbral glede na svoje videnje baleta kot plesa.
Posvečenje pomladi ali Pomladno obredje ali še kako drugače, kar je pravzaprav vseeno, nekako sooča naš čas s stoletnim pogledom nazaj, ko so nastale poleg Prokofjevih kompozicij še nekatere druge, kot Gurrelieder Arnolda Schönberga, ki še čakajo na ljubljansko in slovensko prvo izvedbo (!?), tako da se zdi, kot da smo še vedno glasbeno nepismeni. Tako kot ob jubileju Sergeja Prokofjeva, če že častimo Shakespearea in Cervantesa (a že bistveno manj).
Igor Stravinski
Pomladno obredje se je začelo zelo spodbudno z izvrstim solo fagotom Paola Calligarisa, ki je v bistvu že sam nakazal stil in občutljivost kasnejše celovite interpretacije, v kateri so se izkazali še drugi solisti, ki jih je Fedosejev opazno in zelo natančno dvignil ob koncu izvedbe, da so kot posamezniki poželi aplavz in celo ovacije (Janez Podlesek, Matej Grahek, Aleš Kacjan, Matjaž Rebolj, Melina Todorovska, Massimiliano Miani, Tibor Kerekes, nazadnje vsi tolkalci). Poganska glasba z izjemnim stilom, razpoloženjem, ritmom, drznostjo zvočnih kombinacij. Tu bi v posameznih delih pričakoval še več ognja, nekakšne zvočne primitivnosti, saj je bilo na odru skupaj več kot sto glasbenikov in je imel skladatelj prav gotovo v mislih maksimalno “razdraženje” koncertnega občinstva, baletnega pa še bolj.
Sergej Prokofjev, foto Wikipedija
Lok 1913 – 2013 (z majhno zamudo) in 125. obletnica rojstva Sergeja Prokofjeva bi rekli na koncu.
Prokofjev se je rodil natanko 23. aprila leta 1891. Hvala in slava mu!
Marijan Zlobec