Mednarodni muzikološki simpozij je vsaj delno odprl raziskovalno temo v okviru že potekajočega evropskega projekta o glasbenih migracijah, v katerem sodeluje več držav. Cilj projekta Glasbene migracije v zgodnjem novem veku: na sotočju evropskega vzhoda, zahoda in juga je osvetlitev glasbenih in širših kulturnih stikov na stičišču evropskega vzhoda, zahoda in juga v 17. in 18. stoletju, prepoznati poti, po katerih so potovali glasbeniki, migracijske dejavnike ter njihov pomen za kulturo in glasbo določenega območja evropskega prostora.
Dr. Darja Koter in dr. Primož Kuret, foto Marijan Zlobec
Namen skupnega raziskovalnega projekta je: zbrati podatke o glasbenikih – migrantih na prostoru nekdanje Evrope, zbrane podatke vnesti v skupno podatkovno bazo, zarisati na karto migracijske tokove, na podlagi primarnih raziskav analizirati dejstva in pripraviti zaključke, nadaljevati raziskave v smeri »globalne zgodovine« ter pripraviti študije primerov.
Evropski projekt o glasbenih migracijah
Člani posameznih raziskovalnih skupin na geografskem področju svojih držav raziskujejo migracije glasbenikov ter poti glasbenega repertoarja, idej, glasbenih oblik, slogov ipd. in vnašajo podatki o glasbenikih – migrantih v skupno podatkovno zbirko. Na podlagi te bo mogoče na zemljevidu slediti toku glasbenih migracij ter postavljati sintetične ugotovitve in pripravljati specifične raziskave izbranih primerov. Člani slovenske partnerske slupine pri tem evropskem projektu so dr. Metoda Kokole, dr. Radovan Škrjanc, dr. Nataša Cigoj Krstulović in Katarina Trček.
Iz Attemsove notne zbirke
Kavalirsko potovanje v Italijo – eden od povzročiteljev evropskih glasbenih migracij v 18. stoletju
Dr. Metoda Kokole iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je govorila o kavalirskem potovanju v Italijo. Proti sredini 18. stoletja je bilo kavalirsko potovanje oz. tako imenovani Grand Tour za sinove premožnih in vplivnih evropskih plemiških družin že povsem ustaljen način dopolnilnega izobraževanja in neposrednega uvajanja v svet mednarodne politike, ekonomije in omike. Na obveznem obisku zibelke klasične kulture – Italije je bilo v ospredju tudi spoznavanje njene glasbene tradicije in predvsem opernega gledališča. Za glasbeno umetnost bolj dovzetni so o svojih doživljajih poročali znancem in svojim družinam ter si za spomin kupili, dali prepisati ali celo samo zapisali glasbena dela, ki so jih želeli doma podoživljati. Najpremožnejši glasbeni ljubitelji pa so s potovanj s seboj pripeljali celo glasbenike.
Giuseppe Arena – Ahil na Skirosu
Avtorica je primerjala dve na videz povsem nepovezani potovanji po Italiji iz približno istega časa, o katerih pričajo ohranjena pisma, a tudi dve preživeli zbirki rokopisov glasbenih del, ustvarjenih v približno istem času. Nekatere konkordance pričajo o tem, da so bila določena glasbena dela v svojem času še posebno privlačna oz. priljubljena. Prav naključni obiskovalci raznih italijanskih središč pa so poskrbeli, da so iz krajev svojega nastanka in neposrednih izvedb ta dela odpotovala v razne konce Evrope.
John Giles Eccardt-Thomas Gray, 1747/1748
Kot primera je obravnavala potovanje štajerskega plemiča Ignaca grofa Attemsa (leta 1738 je potoval po Italiji) in njegove zbirke okoli sto italijanskih opernih arij, ki so danes v Mariboru, ter angleškega pesnika Thomasa Graya (po Italiji je potoval v letih 1739 in 1740), ki je na potovanju po Italiji zbral in deloma tudi sam zapisal okoli 220 italijanskih opernih arij, ki jih danes hrani univerza Yale v Združenih državah Amerike. Oba sta o svojih potovanjih poročala domačim oz. prijateljem, tako da imamo na voljo sorodno primarno gradivo.
Thomas Gray (1716 – 1771)
Referat Metode Kokole je bil posvečen 300. obletnici rojstva pesnika Graya v letu 2016.
Jan Lego, utemeljitelj slovensko-češkega prijateljstva
Dr. Irena Gantar Godina iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostije govorila o Janu Legu kot utemeljitelju slovensko – češkega sodelovanja.
Jan Lego (1833–1906) je bil kot avstrijski uradnik leta 1857 poslan sprva v Kamnik, pozneje v Ljubljano in do leta 1874 živel med Trstom in Ljubljano. Kot velik zagovornik slovanske ideje in slovanske vzajemnosti je ob svojem delu tudi Slovence navduševal za slovansko idejo, slovansko vzajemnost in čim širše kulturno in narodnobuditeljsko delo. Poudarjal je pomen drobnega, malega, a učinkovitega dela za krepitev slovanske solidarnosti in hkrati slovenske izobražence, študente in dijake pozival ne le h kulturnemu delu med Slovenci, marveč tudi k slovensko-češkemu sodelovanju, spoznavanju Češke in Čehov pa tudi k študiju Slovencev na praški univerzi. Tudi po vrnitvi na Češko, 1874, je ostal v tesnih stikih s slovenskimi izobraženci in s svojo široko razvejeno dejavnostjo krepil vezi med Čehi in Slovenci, predvsem z izdajanjem publikacij o Sloveniji in Slovencih. Med svoje pomembne dejavnosti je vključil razvoj slovenske glasbene kulture in hkrati poskrbel, da so tudi na Češkem spoznavali slovensko pesem.
Jan Lego
Zaradi vsestranske dejavnosti je bil med Slovenci, zlasti med kulturniki, priljubljen in izjemno cenjen, zato ga je ob 70. rojstnem dnevu tedanji župan Ljubljane, Ivan Hribar, proglasil za »apostola slovensko-češke vzajemnosti« in mu podelil naziv častni meščan Ljubljane.
Glasbena migracija: češki glasbeniki v Sarajevu
Dr. Fatima Hadžić s sarajevske univerze je na temo glasbenih migracij govorila o čeških glasbenikih v Sarajevu. Predstavitev je bila posvečena vlogi čeških glasbenikov pri oblikovanju moderne glasbene kulture Bosne in Hercegovine. V neugodnem političnem okolju večstoletnega obstoja pod osmansko oblastjo je bila priključitev k Avstro-Ogrski (1878) pomembna prelomnica za vsa področja družbe. Bosansko-hercegovska glasbena kultura se je oblikovala pod vplivom zahodnoevropske glasbe in glasbenikov iz Evrope, ki so prišli in prispevali k vzpostavitvi nove evropske podobe Bosne in Hercegovine. Večina tujih glasbenikov so bili Čehi.
Na podlagi arhivskega raziskovanja ponuja predstavitev pregled različnih dejavnosti čeških glasbenikov v Bosni in Hercegovini s posebno pozornostjo na izvajalski dejavnosti, pedagogiki in skladanju.
Glasbene migracije v 17. in 18. stoletju: hrvaške dežele med Srednjo Evropo in Sredozemljem
Dr. Vjera Katalinić iz Hrvaška akademija znanosti in umetnosti je govorila o glasbenih migracijah v 17. in 18. stoletju s poudarkom na hrvaških deželah. Tematika glasbe in glasbenikov na hrvaškem zgodovinskem ozemlju v 17. in 18. stoletju je bila v zadnjih desetletjih obravnavana v številnih publikacijah. Navedeno je, da so nekateri glasbeniki prišli iz tujine in da so bili domači glasbeniki deležni glasbenega poučevanja na domu, »specializirali« pa so se tudi zunaj Hrvaške. Nekateri od teh so se vrnili domov, drugi pa so svojo glasbeno dejavnost nadaljevali daleč od domačih krajev. Večino mednarodnih stikov so vzpostavili znotraj enega od dveh glavnih kulturnih krogov – srednjeevropskega kroga v Osrednji Hrvaški in Slavoniji ter sredozemskega kroga v vzhodnojadranskem delu (Istra, Dalmacija, Dubrovniška republika), čeprav je bilo nekaj izjem.
Vse te trditve so preverili v evropskem projektu Glasbene migracije v zgodnji moderni dobi: prepletanje evropskega vzhoda, zahoda in juga ter jih – skupaj z nekaterimi novimi rezultati raziskav – obravnavali v širšem kontekstu in tako vzpostavili del migracijske mreže, kar je bilo predstavljeno v referatu.
Francesco Pollini
Migracija v ljubljanski Operi v obdobju ravnatelja Friderika Rukavine (1918 – 1925)
Dr. Darja Koter z ljubljanske univerze se je dotaknila migracije v ljublanski Operi v času Friderika Rukavine med letoma 1918 in 1925, ko jo je vodil dotlej že uveljavljen operni dirigent, po rodu Hrvat. Ob njem so bili predstavljeni vsi pomembnejši protagonisti ljubljanske operne hiše v obravnavanem času, pevci, baletniki, režiserji, scenografi …, med katerimi so bili člani ansambla ob redkih domačih pretežno češki migranti, ruski emigranti in posamezni umetniki iz drugih slovanskih območij.
Friderik Rukavina, foto Wikipedija
Koter je skušali ugotoviti, s kakšnimi kadrovskimi problemi se je Opera takrat ubadala ter kako jih je reševala. Spraševala se tudi o razmerah in kulturni migraciji pred prvo svetovno vojno, predvsem o tem, kakšna je bila kadrovska slika, ki jo je prevzel Rukavina. Zanimale so jo razmere, ki so spodbujale ali zavirale kulturno migracijo ter kako so odsevale v splošnem kulturnem razvoju slovenske glasbeno-gledališke scene obravnavanega časa in vplivale na naslednje obdobje ljubljanske Opere, ko jo je vodil ravnatelj in umetniški vodja Mirko Polič.
Srbski skladatelj v Franciji: narodna identiteta in kozmopolitizem v delih Aleksandra Damnjanovića
Aleksandar Damnjanović, foto Wikipedija
Dr. Melita Milin s Srbske akademije znanosti in umetnosti je govorila o Aleksandru Damnjanoviću (Alexandre Damnianovitch). Med več kot tridesetimi srbskimi skladatelji, ki so danes aktivni v različnih državah po vsem svetu, Aleksandar Damnjanović (roj. 1958) spada v manjšo skupino tistih, ki so odšli v tujino pred izbruhom jugoslovanskih vojn leta 1991. Študiral je kompozicijo v Parizu, od tedaj pa živi in deluje (poučuje in sklada) v različnih francoskih mestih. Vendar ni izgubil stikov z rojstno državo, njegova dela so med drugim izvajali tudi tam.
Skladateljev rokopis, foto Wikipedija
Kreativna pot A. Damnjanovića omogoča preučevanje, kako je sodobnemu skladatelju umetnostne glasbe, ki prihaja iz evropske periferije, uspelo najti svoj prostor v Franciji, državi z dolgo in veličastno tradicijo. Zaradi izrazitega zanimanja za srbsko tradicionalno in sakralno pravoslavno glasbo, ki ga je bilo mogoče opaziti in nuce tudi pred njegovim odhodom v Pariz na študij, je del svoje ustvarjalnosti posvetil tem področjem, zato je svojo identiteto poskušal opredeliti kot posameznik in skladatelj. V svojih zrelih delih, za katera je prejel več nagrad v Franciji, je pokazal, da mu je uspelo doseči ta cilj. Referat je obravnaval različne vidike združevanja evropskih glasbenih tradicij, kar je ponazorila z deli Aleksandra Damnjanovića.
Fortuna. Glasbeno življenje zatočiščnega mesta Glückstadt v 17. in 18. stoletju
Dr. Gesa zur Nieden z Johannes Gutenberg univerze v Mainzu, ki je tamkajšnja voditeljica projekta HERA, o omenjenem raziskovanju glasbenih migracij v Evropi zgodnje moderne dobe, je prispevala referat Fortuna. Glasbeno življenje zatočiščnega mesta Glückstadt v 17. in 18. stoletju.
Referat je obravnaval vzpostavitev glasbenega življenja v mestu izgnancev Glückstadt, ki ga je leta 1617 ustanovil Kristijan IV., kralj Danske in Norveške, ob Labi nad Hamburgom, da bi prekosil mogočno hanzeatsko mesto. Zaradi svobode veroizpovedi in carinskih ugodnosti so se v grajsko in garnizonsko mesto kmalu naselili holandski mornarji, sefardski Judje, katoliški Španci in reformirani Francozi. Inicialka, okrašena z notami in lutnjo, ki jo je Friderik IV. leta 1718 natisnil na nove listine z verskimi privilegiji za angleške, holandske in francoske priseljence, pri tem simbolično označuje tedaj že redna prizadevanja različnih skupin, da bi bile prek glasbe deležne mestnega življenja. To je bilo izvedljivo z delnim financiranjem mestnih glasbenikov pa tudi s skrivnostnimi kompozicijami, da bi konkretno osebo čim bolj vezali na glasbeno izvajanje v mestu.
Glückstadt
Po eni strani je bilo glasbeno življenje mesta zaznamovano s kontinuiteto družine glasbenikov, ki so znali braniti svoje privilegije v razmerju do izrazito prisotnih vojaških glasbenikov, ki pa so jih tudi vključili v nekatera posebna izvajanja. Po drugi strani z glasbeniki povezani viri pričajo o prizadevanjih, da bi mesto čim prej spet zapustili – bodisi s kompozicijskimi posvetili kralju v upanju na službeni položaj v Köbenhavnu, bodisi z iskanjem vedno nove finančne podpore v okviru nadaljnjega ustanavljanja hugenotskih kolonij v severnonemškem prostoru, bodisi s sprejetjem stalnih služb v Altoni, Hamburgu ali Schwerinu. Referat je obravnaval tu navedene scenarije stalne nastanitve in premestitev v zvezi z vprašanjem, kako so pridobljena mobilnost zgodnjega novega veka ter prizadevanja za stalne službe in napredovanje na družbeni lestvici sovplivali na glasbeno ustvarjanje v 17. in 18. stoletju in kako so vplivali predvsem na predstave o glasbenicah in glasbenikih pri njihovih mecenih ter na relativno umetniško neodvisnost. V ta namen je treba mobilnost glasbenikov v mestu Glückstadt vselej obravnavati skupaj z drugimi primeri iz nemškega prostora.
Opera v Londonu v 19. stoletju kot posledica opernih migracij
Dr. Ingeborg Zechner z Univerze v Salzburgu je govorila o operi v Londonu v 19. stoletju kot posledici opernih migracij.
V celotnem 19. stoletju je pri opernih delih potekalo vodilno mednarodno širjenje: uspešne operne kompozicije so hitro krožile med najuglednejšimi evropskimi opernimi središči v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji in Angliji. Glede na posebnosti posameznega središča je v zvezi s temi deli potekal proces prevajanja in prilagajanja, v katerem so pomembno vlogo igrali različna mnenja občinstva in nastopi opernih pevcev.
Kostumska oprema za uprizoritev Rossinijeve opere Viljem Tell
Londonsko operno središče, ki je bilo zaradi velike konkurence in vladajočega položaja na trgu pevcev eno najuglednejših mest v opernem svetu 19. stoletja, se lahko šteje za pomembnega uvoznika tujih opernih del, ki se nato prilagodijo posebnostim različnih mestnih gledališč.
Cilj referata je bil ponazoriti različne načine, kako so te prilagoditve potekale v londonskih opernih hišah italijanske opere in v londonskih opernih hišah angleške opere. Zato so mehanizmi in inherentna estetska merila, ki upravičujejo te korenite spremembe, bili analizirani s primeri del Meyerbeera, Mozarta, Webra in Verdija.
Jenny Lind kot Mesečnica v Bellinijevi operi
S tem pristopom so transkulturna pomembnost opere 19. stoletja in njene različice na podlagi spremenjenega družbeno-kulturnega okolja v procesu širjenja bile ponazorjene in predstavljene kot manifestacija operne migracije.
“Bankirji, zdravniki, učitelji, duhovnmiki, glasbeniki, vsi Čehi, ljubezniva gospoda, ki nas bratsko ljubi”
Dr. Jernej Weiss, foto Marijan Zlobec
Dr. Jernej Weiss, vodja simpozija in profesor na Univerzi v Ljubljani, je govoril o češko – slovenskih stikih.
Pregled češko-slovenskih stikov razkrije neizmerno bogato zgodovino obojestranske obogatitve dveh v bližini zbranih slovanskih narodov. Že v poznem 18. stoletju so stike med ključnimi osebnostmi v porajajoči se mladi češki in slovenski kulturi v Sloveniji vzpostavljali številni češki intelektualci, ki so znatno in na številnih področjih prispevali k razcvetu tamkajšnjega družbenega življenja. Jezikovna sorodnost, enak pravni sistem, še posebno pa podobna kulturnopolitična prizadevanja oziroma bolj ali manj enaka nacionalna vprašanja znotraj habsburške monarhije so še močneje intenzivirali migracije iz Češke na slovensko ozemlje z začetkom tvornega obdobja v zgodnjih 60. letih 19. stoletja v času enega od najobsežnejših migracijskih tokov na tem območju.
Marijan Zlobec