Zadnji koncert 31. Slovenskih glasbenih dnevov je bil sinoči v polni Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije. Glavni programski izvajalec samo del letošnjega jubilanta, skladatelja Janeza Matičiča, so bili Simfoniki RTV Slovenija. Pridružili sta se jim solistki, pianistka Lovorka Nemeš Dular in violončelistka Karmen Pečar, zahteven program pa je naštudirala mlada dirigentka Živa Ploj Peršuh. Žal se vodstvu TV Slovenija ni zdelo vredno tako redek program velikega slovenskega skladatelja ob njegovem visokem jubileju televizijsko posneti. Ponavljajo se zgodbe, žalostne in kulturno sramotne, iz leta v leto in postajajo stalnica; nihče ali noben direktor ni boljši. Tako ostajajo zunaj kulturnega spomina in nedokumentirani pomembni dogodki, ustanova, da ne pozabimo, pa je vzdrževana pretežno s pobiranjem vsiljene naročnine in državnimi sredstvi. Janez Matičič je predstavil svoj skladateljski opus, ki je nastajal več kot šestdeset let!
Janez Matičič med pogovorom v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije, vse fotografije Marijan Zlobec
Na sporedu so bila, kot rečeno, samo dela Janeza Matičiča (1926): Suita za godala (1955), Koncert za klavir in orkester št. 1 (1965), Koncert za violončelo in orkester (2003) in Danses Grotesques /Groteskni plesi, verzija za orkester (1959/2016).
Janez Matičič
Skladatelj Janez Matičič devetdesetletnik
Koncert je bil poklon letošnjemu jubilantu Janezu Matičiču, ki bo tretjega junija dopolnil 90 let in je kljub častitljivi starosti poln živahnega in ustvarjalnega duha. To je dokazal z odra, ko je v pogovoru s Primožem Trdanom govoril o svojih doživljanjih Pariza ob koncu petdesetih let. Tedaj je prvič prišel tja in ostal v mestu, brez vrnitve v Ljubljano, kar tri leta in pol. Simpatično je bilo njegovo pripovedovanje, kako je prišel k sloviti Nadii Boulanger in ji pokazal ter igral svoje skladbe za klavir. Pianistka mu je rekla, da ga nima več kaj učiti, ker že vse zna, le da je stilno še “zadaj”. Tedaj je namreč mladi Pierre Boulez že napisal svojo slovito Sonato za klavir št. 2, ki je Matičič seveda še ni poznal. Jo je pa moral pred Nadio Boulanger z lista igrati in pri tem naglas šteti, tako kot je to počel (štel) slavni Igor Stravinski.
Janez Matičič in Primož Trdan
Matičič se je od leta 1959 pri Nadii Boulanger izpopolnjeval v sodobnejšem kompozicijskem stilu, v Groupe de Recherches Musicales pod vodstvom Pierra Schaefferja pa je spoznaval elektroakustično glasbo, ki mu je bila še kako všeč, saj je tedaj napisal precej takih del, kot je povedal.
Živa Ploj Peršuh
Matičič je pripovedoval o nastajanju in lastnostih svojih skladb na jubilejnem koncertu, pa tudi, kaj še pripravlja. Simpatično je bilo slišati, kako je svoje zadnje delo, to je orkestracijo zgodnjih klavirskih Grotesknih plesov, ustvarjal šele v zadnjih mesecih ter da ima še veliko načrtov, tako pisanje za klavir kot za violončelo in klavir, morda za orkester…
Lovorka Nemeš Dular
Na jubilejnem koncertu smo najprej slišali eno prvih orkestralnih skladb Janeza Matičiča Suito za godala op. 24 iz leta 1955. Štiristavčno delo je napisal pred odhodom v Pariz, a že po končanem študiju kompozicije in dirigiranja na ljubljanski glasbeni akademiji. Skladba je zanimiva bolj kot pokazatelj neke skladateljske študijske vneme, iskanja, proučevanja struktur in forme, prav tako vsebine, ki pa se ni povsem posrečila oziroma še ni stilno izčiščena ali izpiljena. A Matičiču je bilo tedaj šele devetindvajset let. Če rečem, da nekateri mladi slovenski skladatelji danes znajo več, bi hkrati smel pomisliti, da nekateri tudi manj.
Lovorka Nemeš Dular
Od nekdaj je bila Matičičeva velika ljubezen klavir in tudi uveljavil se je kot odličen pianist in eden najpomembnejših slovenskih skladateljev klavirske glasbe. Klavirski koncert št. 1 je bil prvič izveden v Parizu leta 1967 s pianistko Livio Rev in s Simfoničnim orkestrom francoskega radia pod dirigentskim vodstvom Charlesa Brucka. Leto kasneje je bila krstna izvedba še v Sloveniji, ko je orkestru Slovenske filharmonije dirigiral Janos Sandor, solist pa je bil Matičič sam.
Pianistka Lovorka Nemeš Dular
Klavirski koncert št. 1 je odlično delo, še posebej v prvem in tretjem stavku, medtem ko je srednji Lento – molto tranquillo manj izrazit, še posebej v manj inventivni spremljavi godal, npr. kontrabasov , kar se je slišalo kot rahlo razvlečeno. Koncert, kot ga je razložil sam Matičič, temelji še na tonalni harmonski osnovi, vendar že z uporabo bi- in politonalne razširitve harmonskega stavka. Trije stavki ustrezajo klasičnemu konceptu, pri čemer sta prvi in tretji stavek v sonatni obliki, srednji pa v formi ABA…Eno je muzikološka razlaga, drugo pa izvedbeni vtis. V koncertu se sliši precej vplivov, tako pianizma Sergeja Prokofjeva, morda celo Šostakoviča, pa Francozov Ravela in Debussyja. Matičič omenja še gregorijanski koral s svojimi značilnostmi v drugem stavku. Se ga sliši in morda daje nekakšno opombo dialoga z glasbeno preteklostjo, a tu bi se še dalo kaj reči, ali odlično funkcionira ali malo manj.
Pianistka Lovorka Nemeš Dular
Matičič je imel očitno srečo s pianistko Lovorko Nemeš Dular. Koncert je naštudirala do podrobnosti, dojela in poudarila njegove vsebinske in izrazne, večslogovne plati. Nastopila je samozavestno in suvereno, temperamentno in elegantno, vzneseno in v počasnih delih umirjeno ter poglobljeno. Tako da bi se dalo ta koncert še ponoviti v okviru abonmajev Slovenske filharmonije, saj je devetdesetletnica velik jubilej, če se pri tem spomnim, da je slavni violončelist Mstislav Rostropovič že svojo sedemdesetletnico praznoval nekaj let s koncerti po vsem svetu. Zakaj pa ne bi šel Matičič v Pariz in še kam drugam?
Karmen Pečar
Matičičev Koncert za violončelo in orkester je mlajši, iz leta 2003. Krstno ga je leta 2004 izvedla violončelistka Emmanuelle Bertrand z istim orkestrom in dirigentom En Shaom, vendar pa Matičič s to izvedbo in posnetkom ni bil preveč zadovoljen, tako da so koncert s tokratno izvajalko Karmen Pečar posneli znova, kar je tudi prav.
Matičič je svoj koncert napisal kot odgovor na slabo vest, ker dotlej še ni napisal nobene kompozicije za violončelo, čeprav mu je inštrument zelo všeč, še posebej njegova liričnost, vendar pa meni, da je inštrument zmožen še vseh drugih kontrastnih značajev. Tako je nastala zamisel koncerta v štiridelnem zaporedju.
“Zelo kratek orkestralni uvod (naglo vzpenjajoča se eksponentna krivulja) prinese višek, ob katerem se utrga začetni “krik” solista (motiv bo še marsikdaj pričujoč). Sledi mu nekakšen rapsodičen dvogovor solista z orkestrom, ki potem zavzema ves prvi del skladbe. zatem nastopi drugi del skladbe, živahen, mnogo hitrejši, ki v mnogih zaporednih epizodah dokaj hitro steče mimo nas. Tu bi bilo mesto za virtuozno predstavitev inštrumenta, pa se ga poslužujem le delno; mnogo vsega se dogaja tudi v orkestru.
Po dramatičnem višku sledi osrednji, “počasnejši” del z izrazito podčrtano spevnostjo solista; ta se večkrat zaplete v dialog z različnimi inštrumenti orkestra, proti koncu pa v simbiozi s šestimi kolegi “fratelli”, solo čelisti obravnava zaključne delikatne fraze tega liričnega poglavja, ki počasi zdrsne v reminiscenco predhodnega hitrega stavka, kar je že “koda”, pohod proti zaključku, višku, ob katerem obstane solist z najvišjo noto, nad vsem orkestrom. Orkester onemi, solist pa po bežni pirueti izpuhti, sam, nekje v višavah…”
Karmen Pečar je prav tako odlična violončelistka, koncertantka z mnogimi mednarodnimi izkušnjami, tako da ji branje in študiranje sodobnega in novega koncerta ni bilo (pre)veliko ali pretežko delo. Še posebej, če je bil poleg skladatelj sam. Koncert nima kadenc v tradicionalnem smislu, a se zdi, da jih niti ne potrebuje. Močan je namreč povezovalni ali prehajalni element iz enega dela v naslednjega, saj koncert nima tradicionalnih oznak stavkov, ampak samo številčno zaporedje. Orkester je močan, s soli posameznih inštrumentov (klarinet, flavta, barvitost harf, celeste, bogat izbor tolkal). Morda je problematičen sam konec, ki ne izzveni tako, kot si je Matičič predstavljal ali ga opisuje. Zdi se, kot da nekaj še manjka.
Šopek tudi za Živo Ploj Peršuh
Prvo Matičičevo v Parizu nastalo delo so bili Groteskni plesi. Napisani za klavir, skladatelj pa jih je za svoj jubilejni koncert orkestriral za simfonično zasedbo, pri čemer je dosledno sledil klavirskemu originalu. Pet klavirskih skladb izžareva bolj ali manj osnovni plesni karakter, bolj impresionističnega značaja, opaža skladatelj. Ob orkestriranju se mu je pojavila dilema, kakšen bo njegov odnos do prvotne glasbene, pa še klavirske materije po 57. letih. Bojazen je bila odveč, saj je orkestracija povsem nekaj drugega kot klavirske skladbe. Modernizacija simfoničnega stavka ni tako močna, bolj je opazna gostota orkestrskega zvoka.
In Matičičev poljub
Matičičev avtorski večer je v celoti pripravila dirigentka Živa Ploj Peršuh, z že precejšnjimi izkušnjami. Tokrat pa se je izkazala še posebej in si bo treba ta večer zapomniti tudi po njenem dosežku.
Marijan Zlobec