Mednarodni muzikološki simpozij v okviru 31. Slovenskih glasbenih dnevov je z naraščanjem števila referentov iz vse Evrope postajal vse bolj zanimiv in vsebinsko pester. Tema Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti je bolj aktualna, kot so organizatorji mislili lani, ko so začeli pripravljati sedanji simpozij. Morda se primerjalno kažejo nekatere sedanje aktualnosti v kontekstu zgodovinskih migracij. Zato ne preseneča, da marsikatera beseda pade tudi na temo sedanjosti, ko nas pretresajo tragične zgodbe o beguncih in migrantih.
Niall O’Loughlin z ženo sta vsakoletna gosta v Sloveniji, vse aktualne fotografije Marijan Zlobec
Vodja simpozija dr. Jernej Wiss je lahko zadovoljen, da je že njegov prvi simpozij tako uspel, prav tako pa njegov predhodnik dr. Primož Kuret. V programskem komiteju so sicer bili Matjaž Barbo, Primož Kuret, Helmut Loos (Leipzig), John Tyrrell (Cardiff), Michael Walter (Gradec) in Jernej Weiss.
Evropska muzikološka elita: Hartmut Krones, Philipp Ross Bullock, Jernej Weiss, Helmut Loos in Peter Andraschke (od leve)
Egen Wellesz kot avstrijski izseljenec
Peter Andraschke z Univerze Justus Liebig iz Giessna je govoril o Egonu Welleszu na Dunaju in v Oxfordu – Postaje življenja.
Anglija je bila poleg Amerike najpomembnejši cilj avstrijskih izseljencev na begu pred nacističnim režimom. To velja tudi za kulturnike vseh panog. Med skladatelji je bil Egon Wellesz eden najvidnejših. Ko se je leta 1938 preselil v Anglijo, je bil mednarodno zelo uspešen skladatelj, ugleden glasbeni zgodovinar (specializiran za barok in bizantinistiko) in pisec glasbe. V državi pribežališča je lahko svoje delo kljub težavam nadaljeval s pomočjo britanskih kolegov in prijateljev. Najprej sta imeli osrednjo vlogo poučevanje in raziskovanje na univerzi Oxford. Spomini na njegovo prvotno domovino oživijo tudi v njegovih kompozicijah, na primer v delu 5. godalni kvartet, op. 60 (1944) z naslovom »In memoriam« in v Dunajskih pesmih op. 82 (1959) na podlagi narečnih besedil avtorja H. C. Artmanna.
Gostovanje gledališke družbe Emanuela Schikanedra v Ljubljani
Nataša Cigoj Krstulović (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) je govorila o slavni gledališki družbi Emanuela Schikanedra. Gostovanja potujočih gledaliških družb lahko razumemo tudi kot kratkotrajne ali začasne migracije. V 18. stoletju so bila uveljavljena oblika glasbene prakse evropskega prostora, njihove poti in repertoar pa odvisni tudi od zunajglasbenih dejavnikov. Ko je ob koncu 18. stoletja v habsburški monarhiji avstrijski monarh za utrjevanje izvirne, na nemškem jeziku temelječe kulture z reformami pospešil proces izpodrivanja do tedaj prevladujoče in popularne italijanske glasbe, je val teh organizacijskih sprememb iz prestolnice – Dunaja dosegel tudi obrobje monarhije. Opazujemo jih lahko tudi na primeru gostovanja gledališke družbe Emanuela Schikanedra, ki je v glavnem mestu nekdanje avstrijske dežele Kranjske, Ljubljani, gostoval v zimskih sezonah 1779/1780 ter 1781/1782.
Emanuel Schikaneder (1751 – 1812), foto Wikipedija
Glasbeni repertoar, ki ga je ta družba uprizorila, značilno odraža omenjeni proces. Z uprizoritvijo tedaj v evropskem prostoru izjemno popularne Paisiellove opere La Frascatana je Schikaneder ugodil okusu ljubljanskega občinstva, naklonjenega italijanski operi, po drugi strani pa je z uprizoritvami nemških in tudi avstrijskih singspielov populariziral izvirna dela v nemškem jeziku.
Paisiello med pisanjem opere La Frascatana, foto Wikipedija
Ob relativno skromnih virih sta za prepoznavanje tedanje glasbeno-poustvarjalne prakse dragocena tudi dva libreta, ki ju je dal Schikaneder natisniti v Ljubljani. To sta Großmannovo besedilo za komično opero nemškega ustvarjalca Friedricha Ludwiga Bende Gesänge aus der komischen Oper: der Barbierer von Sevillien in nemški prevod besedila omenjene Paisiellove opere Das Mädchen von Fraskati (izv. La Frascatana).
Naslovnica Seviljskega brivca, foto Wikipedija
Lvov v Galiciji – zbirališče narodne kulture v 19. stoletju
Luba Kiyanovska (z univerze v Lvovu) je govorila na temo Lvov v Galiciji – zbirališče narodne kulture v 19. stoletju. Pokrajina Galicija in njeno glavno mesto Lemberg (Lvov) sta se zgodovinsko razvijala na evropskem križišču vzhod–zahod. Galicija je v zadnjem tisočletju pripadala različnim državam: Kijevski Rusiji, poljski monarhiji, kraljevi imperialni habsburški monarhiji, od
leta 1919 spet Poljski, od leta 1939 ZSSR, od leta 1991 pa neodvisni Ukrajini. Zato so tu živele številne nacionalne skupnosti – avtohtoni Ukrajinci (Rusini), Poljaki, Nemci, Čehi, Judje, Madžari, Romuni, Rusi. Omenjene so le te nacionalne skupnosti, ki so ustvarjale lastna kulturna društva in se povezovale v različnih zgodovinskih obdobjih. Bogato trgovsko mesto je privabljalo predstavnike različnih narodov in se postopoma oblikovalo v večnacionalno, politično, ekonomsko in kulturno središče pokrajine. Ta zgodovinsko-geografska opomba se zdi zelo pomembna za razumevanje kulturnih procesov v pokrajini.
Opera v Lvovu (Lemberg, Lwow) na stari ilustrirani razglednici
Lvov na stari razglednici
Številni filozofski, znanstveni, estetsko-umetnostni vplivi so v Galicijo prihajali z vseh koncev Evrope ter izrazito zajeli vsa humanistična področja pa tudi kulturo in vse vrste umetnosti: arhitekturo, likovno umetnost, literaturo, še posebej glasbo. Glasbeno-kulturni stiki med predstavniki različnih narodov, ki so živeli v tej pokrajini, so se vzpostavljali raznoliko in včasih neenakomerno z zgodovinskega vidika.
V duhu izgnanstva: o medvojni duhovnosti Arthurja Lourieja
Katerina Levidou (z univerz v Atenah in Londonu) je govorila o duhovnosti Arthurja Lourieja. Okrepitev religioznega mišljenja je običajen simptom izgnanstva, saj je naravni odziv na nevarnosti in negotovost migracije. To je bil zagotovo način odziva ruskega skladatelja Arthurja Louriéja (1892–1966) na njegov položaj izgnanca. Lourié je pridobil ugled kot futurist v Sankt Peterburgu zgodnjega dvajsetega stoletja, čeprav estetski vtis njegovih del v Peterburgu ne dokazuje nujno tega, saj kaže protoneoklasicistične značilnosti. Tedaj se je kot rojen Jud spreobrnil v katoliško vero, čeprav je iskrenost spreobrnitve še vedno sporna, saj domnevajo, da si je z njo zgolj omogočil prvo poroko. V prvem obdobju skladanja ne manjka kompozicij z religiozno vsebino (Pleurs de la Vierge Marie. Fragment d’une chanson pieuse du XIII siècle (1915) in Corona Carminum Sacrorum (1915–17)), vendar je Lourié globoko duhovnost razvil v emigraciji, najprej v Parizu – v medvojnih letih, izrazito v času, ko se je njegov rojak Igor Stravinski, ki je bil nato njegova desna roka, ponovno spreobrnil v pravoslavje – in nato v ZDA – v povojnih letih. Zato je razvil estetiko, s katero je združil svoje zanimanje za vprašanje modernosti in iskanje glasbenega modernizma na eni strani z močno željo po duhovnem izražanju na drugi strani.
Arthur Lourié, foto Wikipedija
Ta estetika je izhajala tako iz njegovih stikov s francoskim katoliškim filozofom Jacquesom Maritainom kot iz ruske kulturne in intelektualne zapuščine, saj je bila izražena zlasti z emigracijo v kontekstu ruskega izseljenskega gibanja, imenovanega evrazianizem. Zato je Lourié predstavil alternativo temu, kar je zaznaval kot nepravi preobrat v glasbenem ustvarjanju modernistov, tako da je poudarjal pomembnost duhovnosti. V referatu je ta estetika analizirana v zvezi z njegovimi literarnimi deli in nekaterimi njegovimi medvojnimi kompozicijami: Sonate liturgique (1928), Concerto spirituale (1928–29) in Sinfonia dialectica (1930).
Phillip Ross Bullock in Jernej Weiss
Leipzig in njegovi glasbeni založniki kot atrakcija
Helmut Loos (z univerze v Leipzigu) je govoril o Leipzigu in njegovih glasbenih založnikih kot atrakcija.
Ko je imel Edvard Grieg v hiši glasbenega založnika Maxa Abrahama stalno na voljo dve sobi in ko je Peter Iljič Čajkovski svoje evropsko potovanje v letu treh cesarjev (1888) začel z obiskom Leipziga, gre tu le za dva vidna primera privlačnosti, ki so jo Leipzig in njegovi glasbeni založniki izžarevali na glasbenike iz vse Evrope, še posebno iz severnega dela. Na podlagi dopisovanja založnikov je mogoče znatno pomnožiti število takih primerov in označiti Leipzig kot središče evropskega omrežja, ki je zaznamovalo meščansko glasbeno kulturo.
Beg iz Katalonije: izkušnja skladateljstva Roberta Gerharda
Robert Gerhard (1898 – 1970)
Niall O’ Loughlin iz Velike Britanije je govoril o skladatelju Robertu Gerhardu. Veliko migracij iz kontinentalne Evrope v Združeno kraljestvo v 30. letih 20. stoletja je pomenilo beg zaradi verskega preganjanja. Odhod iz Španije leta 1939 pa je imel za enega od njenih skladateljev, Katalonca Roberta Gerharda, izrazito političen značaj. Med špansko državljansko vojno je podpiral republikanske ideje v Španiji, z zmago generala Franca pa je postal zelo ranljiv. Njegov beg iz Barcelone prek Pariza v varno zatočišče v Cambridgeu v Angliji je bil spretno izveden. Posledice so bile za Gerharda odločilne.
Njegovo glasbeno usposabljanje je bilo temeljito, a raznovrstno. Po študiju s Felipejem Pedrellom je v celoti ozavestil ljudsko glasbo svoje domovine, študij kompozicije z Arnoldom Schönbergom pa mu je odprl oči za dvanajsttonsko tehniko. Njegova kariera skladanja je stalno črpala iz potez obeh v različnih stopnjah, na koncu pa je s popolno gotovostjo realiziral mojstrsko sintezo. Pri Gerhardovem kompozicijskem razvoju so bile tri faze: prva v domači državi ter nekaj let v Avstriji in Nemčiji, ko je približno 20 let oblikoval osnovne tehnike (ljudska glasba, dvanajsttonska tehnika); druga v izbrani državi, ko je približno deset let preučeval povezave ljudske glasbe s Katalonijo in drugimi deli Španije; tretja v zadnjih dvajsetih letih njegovega življenja, ko je v polnosti izkoristil vse svoje tehnike, s pomembnim dodatkom elektronske glasbe, da je ustvaril izjemen niz velikih del.
Robert Gerhard in Felipe Pedrell (desno)
Niall O’ Loughlin je posebej obravnaval teme, ki vključujejo sprejemanje njegove glasbe v Angliji in s tem vpliv na skladatelja ter pomembno podporo, ki jo je nazadnje prejel od britanske glasbene srenje, s pozitivnim vplivom na njegov glasbeni razvoj. Med drugim se zastavljajo ta vprašanja: zakaj se je Gerhard osredotočil na katalonsko/špansko glasbo in tematiko v svojih prvih desetih letih v Angliji, zakaj so v Angliji vsaj na začetku ignorirali špansko/katalonsko plat Gerhardove glasbe in ali je bila njegova migracija na splošno uspešna?
Pesmi Arthurja Louriéja: ruske korenine in kasnejša življenja v izgnanstvu
Philip Ross Bullock z univerze v Oxfordu je analiziral pesmi Arthurja Lourieja, njegove ruske korenine in kasnejše življenje v izgnanstvui. Čeprav sta bila življenje in delo Arthurja Vincenta Louriéja (1892–1966) nedavno v znatnem obsegu ponovno strokovno ovrednotena, pa je bilo njegovo obsežno ustvarjanje pesmi zelo slabo preučeno. Deloma to kaže trend znotraj kritik Louriéja, da imajo njegove opere in orkestrska dela prednost pred manjšimi komornimi kompozicijami, kaže pa tudi težave pri postavljanju pesmi v kontekst izgnanstva in migracije. Ker je pesem tako intimno povezana z vprašanji nacionalne literature, se pogosto domneva, da izgnanstvo povzroči prelom v ustvarjanju skladateljev pesmi.
Ta domneva drži za Rahmaninova in celo, čeprav v manjšem obsegu, Medtnerja, ne velja pa za nekatere druge skladatelje. Zato je referat obravnaval dela Louriéja kot skladatelja pesmi v povezavi z njegovo izbiro pesnikov in tematike, pa tudi njegovo razumevanje glasbene oblike in razmerje s kulturo, v kateri se je znašel v določenem času. Tako lahko zaznamo plodno zgodnje obdobje, povezano s svetovljansko kulturo modernizma v Sankt Peterburgu (uglasbitev za Sapfo, Verlaina in Christine de Pisan, pa tudi za Ahmatovo), kot tudi bolj šibko obdobje izgnanstva, v katerem prevladujejo teme spomina in izgube (to še posebno velja za cikel Ozka lira, sestavljen med letoma 1920 in 1941). Referat se je končal s kratko obravnavo vzporednih učnih primerov ustvarjanja pesmi prek meje leta 1917, tako v Sovjetski zvezi kot pri evropski emigraciji z raziskovanjem prehajanja pesmi čez nacionalne in politične meje.
Marijan Zlobec
.