Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev, ki ga vodi skladateljica Nina Šenk, je na 31. Slovenskih glasbenih dnevih nocoj prispeval svoj koncert v polni Osterčevi dvorani SF.
Matej Šarc in Ursula Aščić, vse fotografije Marijan Zlobec
Nastopila sta oboist Matej Šarc in harfistka Ursula Aščić. Ta inštrumentalna kombinacija je pri nas že dolgo znana; najbolj sta jo gojila oboist Božo Rogelja in harfistka Ruda Ravnik Kosi. Pred izvedbo dela Primoža Ramovša je Šarc oba glasbenika v dvorani pozdravil in se spomnil, da je bil na onem koncertu leta 1983, ko sta krstila Ramovševo kompozicijo, ne spominja pa se, kakšna je bila izvedba. Nasprotno pa sta se svoje izvedbe in sedanje dobro spomnila oba starejša vrstnika in nocojšnji koncert zelo pohvalila.
Božo Rogelja in Ruda Ravnik Kosi
Glasbeni večer so oblikovali zvoki manj pogoste kombinacije oboe in harfe v interpretaciji odličnih in vsestransko (glasbeno) ujemajočih se glasbenikov. V umetniški dejavnosti oboista Mateja Šarca od nekdaj zaseda pomembno vlogo sodobna glasba. Že več kot dvajset let je član simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije in mednarodno uveljavljenega pihalnega kvinteta Slowind, posveča se tudi pedagoškemu delu in organizaciji glasbenih festivalov Slowind dvakrat letno doma ter z izmenjavo programov in sodelovanji v mnogih državah po vsem svetu.
Matej Šarc
Harfistka Ursula Aščić je po končanem študiju na ljubljanski Glasbeni akademiji odšla še na izobraževanje v tujino. Z odliko je na Kraljevem konservatoriju v Bruslju končala podiplomski študij orkestrskega igranja in solo harfe. Dodatno se je izpopolnjevala še v Lyonu in sodelovala s številnimi orkestri, med njimi dunajske Državne opere.
Ursula Aščić
Tri krstne slovenske izvedbe
Bolj redko je, da so za tako zasedbo bile na programu kar tri krstne izvedbe novih del priznanih slovenskih skladateljev. Kot prvega velja omeniti Iva Petrića, letošnjega prejemnika velike Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer prišla precej pozno, a vendarle postavlja krono številnim Petrićevim pomembnim nagradam. Petinosemdesetletni skladatelj, ki sicer ni prišel na koncert, je zelo zaznamoval glasbeno življenje na Slovenskem.Poleg plodnega ustvarjanja z več kot 200 deli za najrazličnejše zasedbe, še najmanj za vokal, je deloval kot ustanovitelj in vodja Ansambla Slavko Osterc, umetniški vodja Slovenske filharmonije, dolgoletni vodja založniškega programa Edicije DSS in tajnik DSS. Petrić se je odločil napisati za to priložnost Koncertnega ateljeja in 31. SGD nekako spominsko noviteto, v kateri obuja glasbeni spomin na mladostna leta, ko je bil sam oboist in je bila njegova žena harfistka Pavla Uršič. Petrić je skladbo pospremil z besedami, da mu je bilo tedaj, pa tudi sedaj pisanje za oba inštrumenta v velik užitek, “čeprav bo skladba Pogovori oboe s harfo morda izzvenela kot spomin starega skladatelja na daljnjo mladost.” Skladba ne izzveni niti spominsko niti nostalgično, zelo malo sentimentalno, saj Petrić res ni bil nikdar sentimentalen, pravzaprav ne vem, kako je šel skladateljsko tako “mimo” sentimenta, a kakorkoli že, ohranil je žlahtni modernizem ne pretiranega tipa. Dialog oboe in harfe je vseskozi napet, a kaj se potem zgodi, skladba (še) ne pove.
Matej Bonin
Drugo noviteto je za redko priložnost tega posebnega koncerta napisal Matej Bonin. Ustvaril je solistični monolog za oboo solo. Matej Šarc je imel precej dela, da je note razporedil po petih ali celo šestih pultih in prvič sem dobil vtis, kot da bi naš skladatelj tekmoval za ono znamenito knjigo svetovnih rekordov po širini not neke kompozicije na pultih. Ima še čas; za okrog in okrog Osterčeve dvorane bi bilo menda dovolj za rekord. Devetindvajsetletni skladatelj že uživa zavidljivo prepoznavnost v domačem in mednarodnem prostoru.
Profesor Uroš Rojko in njegov študent Matej Bonin
Boninova dela so bila izvedena na različnih uglednih festivalih, pisal je tudi že po naročilu enega najvidnejših ansamblov za sodobno glasbo, Ensemble Modern, Boninov simfonični prvenec Cancro pa je leta 2015 zmagal na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum. Njegova noviteta Monolog ima skladateljevo razlago, ki pa k poslušanju ne prispeva veliko. Monolog ni toliko monolog, kot je dialog samega izvajalca s svojim izvajalskim procesom, v katerem je več intelektualizma in iskanja ravnovesja v celotni zgradbi kompozicije kot v času, da bi med interpretacijo, ki zelo gladko teče, iskal še kakšne posebne solistične detajle, še posebej glede emotivno-izraznih trenutkov. Bonin je tako kot njegov profesor Rojko matematično urejen in ima ustvarjalni proces pod nadzorom; natanko ve, kdaj je izpovedna mera prava in da je je hkrati dovolj. Ta uravnovešenost je znamenje pravilnega pristopa tako k načinu komponiranja kot poslušalčevi pripravljenosti poslušanja. Torej je omenjeni rekord vprašljiv oziroma ga bo treba zastaviti s posebnim načrtom.
Matej šarc in larisa Vrhunc
Skladateljica Larisa Vrhunc je prav tako večkrat prejela najvišje nagrade na mednarodnih kompozicijskih tekmovanjih. Deluje v Ljubljani kot profesorica za teorijo glasbe na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Njena noviteta…Mirno trajajoče stvari…se po naslovu in poeziji spominja tragično preminulega pesnika, esejista in profesorja Aleša Debeljaka, ki je pesem pred precej leti napisal za prav tako tragično preminulega pisatelja in prijatelja Boštjana Seliškarja, spominja pa se še pred kratkim umrlega violinista Tomaža Lorenza. V skladbi sami teh smrti ni toliko čutiti, kot se opazi skladateljičino veliko iznajdljivost zlasti za oblikovanje zvoka harfe z raznimi dodatnimi prijemi, kar kaže na poznavanje in morda celo soustvarjalni dialog. Pisanje za oboo pa ji je blizu, ker je sama nekoč igrala flavto.
Večer pretežno slovenske sodobne glasbe je ponudil še leta 1982 napisano delo Med G in H začetnika slovenske avantgarde Primoža Ramovša. Kot smo žer omenili, je izvedba v novi zasedbi po skoraj petintridesetih letih zelo uspela.
Slišali smo še dve solistični deli tujih sicer svetovno znanih skladateljev– starejšo skladbo Mobile iz leta 1962 izvrstnega oboista in skladatelja Heinza Holligerja ter drugo iz znamenite serije Sekvenc Luciana Beria.
Težko bi rekel, da je bilo pri obeh tujcih opaziti bistven kvalitativni “odstop”; naši skladatelji se uspešno razvijajo in vstopajo s svojo poetiko v mednarodni prostor neobremenjeno, z izkušnjami, pogumom, znanjem in soustvarjalno ali poustvarjalno sposobnimi inštrumentalisti. To je morda prav tako pozitivni vtis s koncerta kot tri novitete in spoznanje kompozicijske in solistične mentalitete pravzaprav kar treh oboistov: Petrića, Šarca in Holligerja.
Marijan Zlobec