Glasbena matica Ljubljana vsako leto na poseben programski način in hkrati zelo uspešno sodeluje na Slovenskih glasbenih dnevih v skladu s svojo zgodovino in tradicijo, to je z recitalom slovenskega samospeva. Program je že na tiskovni konferenci predstavila predsednica Glasbene matice Ljubljana Ivanka Mulec Ploj. Njena predstavitev Koncerta slovenskih samospevov je bila očitno zelo odmevna, saj je bila Osterčeva dvorana Slovenske filharmonije na nedeljski matineji prepolna, tako da je zmanjkalo sedežev in so ljudje stali zadaj in ob obeh straneh. Vprašanje pa je, zakaj niso recitala dali v Kozinovo dvorano?!
Baritonist Matjaž Robavs, vse fotografije Marijan Zlobec
Baritonist Matjaž Robavs je nastopil pod Šantlovo sliko Slovenski skladatelji, kot da bi želel simbolno opozoriti, koliko odličnih skladateljev, še posebej od konca 19. stoletja in potem vse dvajseto stoletje, imamo tudi na področju slovenskega samospeva. Njegova zgodovina je velika, bogata, komaj predstavljiva in še premalo koncertno-izvajalsko in snemalno predstavljena ter s tem živa. Slovenski samospev pa je živ dandanašnji še z ustvarjalnostjo mladih skladateljev in skladateljic, kar smo s toplim odobravanjem začutili ob izvedbi pesmi Andreja Makorja (r. 1987) in Katarine Pustinek Rakar (r. 1979).
Zadnji dinar, kaj čem s tabo ?
Robavs je nastopil ob klavirski spremljavi Andreje Kosmač, svoje stalne spremljevalke in pianistke s posebno občutljivostjo, ki se solistu močno prilagaja in bolj poudarja njegove pevske kvalitete, kot da bi sama želela opozarjati nase, razen v posameznih taktih, ki so poudarjeno napisani za klavir kot inštrument, ki povezuje glas, peti stavek in vsebino bolj kot dramski element ali s poudarjeno emotivnostjo. Samospev je emocija, izpoved, ne glede na to, ali gre za nacionalni karakter ali osebni, povezan z razvojem slovenske izvirne lirike, manj sicer bogatega slovenskega ljudskega izročila.
Robavs ima očitno raje tisti samospev, ki nastaja iz dialoga med skladatljem in po njem izbranim pesnikom, kar se je pokazalo pri zadnjih ali najmlajših samospevih na poezijo na primer Jožeta Udoviča, Ivana Minattija in Toneta Pavčka.
Glasbenika sta svojo matinejo začela s pesmijo Kaj bi te vprašal Josipa Prochazke (1874–1956) ter s samospevi Nihče ne ve in Kakor cvet Fran Gerbiča (1840–1917), V spominsko knjigo, Menih ter Ven v mrak in vihar Benjamina Ipavca (1829–1908) ter Pesem, Divlja roža in bršljan Josipa Ipavca (1873 – 1921). Robavs je pokazal svoje koncertne kvalitete tako v podajanju občutene vsebine romantičnega in poznoromantičnega tipa; njegov glas je topel, barvit , fraziranje občuteno, v posameznih emotivnih poudarkih plemenito, lahko bi rekli celo vzneseno, darovanjsko. Ima odlično pevsko tehniko in dikcijo, kar v nekaterih verzih ni lahko izraziti, glas pa je izenačen v vseh legah, s tem da ni imel pesmi kakšnih bolj basbaritonskih nižin.
Oštir naj te požre
Marjan Kozina (1907–1966) je bil zastopan z dramatičnim, precej ironičnim, obešenjaškim samospevom Zadnji dinar iz cikla Tri šaljive pesmi: Iz čakavske lirike. Tu je Robavs dosegel svoj dramatski interpretativni vrh, kot da bi opozoril občinstvo, da mu je še kako ljuba opera. Samospeva Slavka Osterca (1895–1941) Zvečer in Ni te na vrtu več sta že modernejša, a še ne v njegovi atonalnosti oziroma v modernizmu. Kako odlične samospeve je pisal mladi Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) vedo vsi slovenski pevci. Robavs je zapel dva: Beli oblaki in Jesenska pesem, obe pesmi na kitajsko liriko Li Tai Poja. Škerjanc je bil pod vplivom impresionizma in je tedaj v njem čutil svojo skladateljsko, emotivno in umetniško identiteto. V samospevu pa je tu že kot mlad dosegel hkrati svoj pesemski vrh.
Ljubo Rančigaj (1936) je bil izbran morda spričo njegovega letošnjega življenjskega jubileja, osemdesetletnice, ali kot nekoliko prezrt avtor novejšega samospeva; iz cikla Pesmi sanj: Vedro je lice stvari in V mladih brezah tiha pomlad (Udovič, Minatti). Skladatelj si je prav za dosežke na področju samospeva kot tudi klavirskega opusa leta 2013 prislužil Kozinovo nagrado. Če bi rekel, da je njegov samospev pod vplivom slovenske lirike približno njegove generacije ali malenkost starejših pesnikov, bi moral takoj dodati, da so ti generacijski stiki med slovenskimi skladatelji in “njihovimi” pesniki veliko bogatejši, kot se zdi na prvi pogled. Žlahtnost Rančigajevega samospeva sta občutila in izrazila oba nastopajoča.
Skladatelj Ljubo Rančigaj
Matjaž Robavs je z odra povedal, da je skladatelj Andrej Makor (1987) v tujini, od koder vsem pošilja pozdrave. Robavs je izbral dva njegova samospeva: Igra (Pavček) in Pričakovanje (Vera Vezovnik). Makor se navezuje na pesemsko tradicijo po njeni spevni liniji, nekako briše modernizem in avantgardo, kar morda pomeni, da bo v spominu bolj ostal tradicionalizem, ki bralcu ali poslušalcu več pove?
Katarina Pustinek Rakar na odru
Katarine Pustinek Rakar (1979) je prav tako izbrala za uglasbitev poezijo Toneta Pavčka. Njuno Vabilo je izrazito hrepenenjsko, s težnjo po dosegu absolutnosti v ljubezenski spojitvi dveh ljubimcev. Ribnik na poezijo Otona Župančiča pa je že sicer na isto ljubezensko tematiko bolj impresiven in “konkreten”. Brez noči in lune ter lesketa gladine ribnika pa belega polja očitno ne gre. Lok je bil sklenjen in pokazan, potem pa še dodatka; Cirila Preglja Daj mi roko in ljudska Kje so tiste stezice.
Stoječe ovacije, kar je redek odziv občinstva nastopajočim, še posebej domačim glasbenikom, so povedale vse.
Marijan Zlobec
.