»Iz takšne smo snovi kot sanje in
življenje naše malo uklépa sèn.«
Shakespeare, ki nas je ljudi razumel bolje in globlje kot verjetno kdorkoli, se je v teh verzih iz Viharja poetično izrekel o krhkosti in minljivosti naših življenj. Čeprav se z minljivostjo neprestano srečujemo, nas to dejstvo vedno znova presune, ko izgubimo tiste, ki so nam blizu in se nas na različne načine najbolj dotaknejo. Eden tistih, ki se nas je s svojo življensko energijo, optimističnim nasmehom, velikopoteznimi načrti in neizmerno kulturno ustvarjalnostjo najbolj dotaknil, je zagotovo eden največjih slovenskih režiserjev in umetnikov Tomaž Pandur.
»Gledališče sanj«, kot je bila večkrat poimenovana ustvarjalnost Tomaža Pandurja, je torej pravzaprav isto kot gledališče svetá, znameniti »theatrum mundi«, kar je prav tako Shakespeare izrazil v znamenitih verzih iz Kakor vam drago:
»Ves svet je oder
in moški vsi in ženske le igralci.«
Še preden je sredi osemdesetih let Tomaž Pandur prišel v Ljubljano na gledališko akademijo, se je po Sloveniji razširil glas, da v Mariboru nek gimnazijec vzbuja veliko pozornosti s svojo gledališko skupino Tespisov voz.
Žalna seja v SNG Maribor nagovorom direktorja Danila Roškerja, foto maribor24.si/lokalno
Njegovi javni režiji na Akademiji, Hedda Gabler in Splav smrti, sta to ne le potrdili, ampak neznosno visoko nastavili pričakovanja za njegov profesionalni debi. Slovensko mladinsko gledališče je bilo prav zaradi Pandurja konec osemdesetih eden najvznemirljivejših odrov v Evropi, s Svetinovo in Pandurjevo Šeherezado pa so osvojili še Ameriko!
Takoj zatem, poleti 1989, je še pred osamosvojitvijo Slovenije prišlo do gledališke osamosvojitve Maribora, ki je svojemu someščanu pri komaj 26-tih zaupal umetniško vodstvo Drame Slovenskega narodnega gledališča.
Naslednjih nekaj let je bil Maribor glavno mesto gledališke Slovenije, Borštnikovo srečanje pa mestni festival, saj so mariborske predstave pobirale praktično vse nagrade. V Mariboru so si kljuke podajali selektorji z vsega sveta, predstave so nastajale v premorih med turnejami po državah, kjer so Slovenijo slavili kot deželo gledališča, Tomaža Pandurja pa kot njenega vladarja.
Po odhodu iz Maribora je Tomaž Pandur zgradil impresivno globalno kariero s središčem na španskem govornem področju, a z odmevnimi uprizoritvami tudi najzahtevnejšim občinstvom v Nemčiji in še marsikje.
Gostujoče uprizoritve, s katerimi je več let zapored osvajal občinstvo poletnega Festivala Ljubljana, so dobro desetletje kasneje začele ponovno tkati neustavljivo privlačnost med Tomažem Pandurjem in slovenskim gledaliških občinstvom.
18 let po svoji zadnji mariborski režiji je spomladi 2014 prvič režiral v ljubljanski Drami. Intrigantno prepletene Shakespearove zgodovinske igre so Sloveniji vrnile ustvarjalca, ki se je z uspehom dokazal na večjih svetovnih odrih.
V zadnjih mesecih se je triumfalni uspeh mariborskega Fausta iz leta 1990 s komaj verjetno simetrijo ponovil v Ljubljani: Branko Šturbej ponovno v vlogi Mefista, ponovno veličastno zmagoslavje v Južni Ameriki in ponovno načrti o avtorski prevetritvi slovenskega gledališča. Skupaj s Tomažem in z Mariborčani sem se veselila njegovih načrtov za ponoven projekt z Ivom Svetino in za veličastno vrnitev v Maribor.
Tomaž Pandur se je na vrhuncu svoje umetniške ustvarjalnosti mnogo prezgodaj poslovil od nas. Verjamem pa, da bodo Tomaž Pandur s svojim nalezljivim nasmehom in njegove gledališke podobe – »podobe iz kozmične matrice, ki jih prepoznava naša podzavest« – kot se je izrazil, za vedno ostali v naših srcih in mislih.«
Tomaž Pandur z igralci v Goethejevem Faustu v Poletnem gledališču v Križankah, foto Marijan Zlobec
Direktor SNG Maribor Danilo Rošker je pokojnega režiserja skupaj z dvorano najprej počastil z enominutnim molkom. Ob predstavitvi Pandurjeve prekratke življenjske poudaril, da je izstopal njegov talent za umetnost; najprej za slikarstvo, nato za gledališče, z ustvarjanjem odmevnih predstav pa je začel že kot gimnazijec, kjer je ustanovil svoje gledališče.
»V sedmih letih umetniškega vodenja Drame SNG Maribor je to hišo postavil na gledališki zemljevid sveta, Maribor pa je takrat postal gledališka metropola. Njegove predstave so občinstvo in strokovno javnost navduševale in hkrati razdvajale, s svojo karizmo in režijsko poetiko pa je znal privabiti tudi publiko in kritike iz tujine, ki so mu bili vedno bolj naklonjeni kot domači,« je dejal Rošker.
Čeprav ni pozabil niti na obdobje Pandurjevega uveljavljanja na številnih svetovnih odrih, je Rošker izpostavil tudi dejstvo, da se je Pandur vselej rad vračal v Slovenijo in Maribor. Žal bo za vedno ostala neizpolnjena njegova želja, da po dvajsetih letih na svojem domačem odru postavi novo predstavo, potem ko je po dolgem razmisleku za september načrtoval premiero Marijinega testamenta.
Čustveno je smrt prijatelja in vzornika doživel umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug, ki se je med nagovorom zjokal. Pandurja se je spomnil iz časa pred petindvajsetimi leti, ko je kot mladi baletnik prišel iz Romunije. Tomaž mu je ponudil je priložnost, da je lahko postal to, kar je danes, zato skupaj z vsemi ostalimi ne more dojeti praznine, ki je ostala za njim. “Lahko noč moj prijatelj, vzor in navdih. Želim ti resnično najlepše sanje.”
Spregovorila je tudi nekdanja mariborska županja Magdalena Tovornik, najbolj zaslužna politična mestna podpornica Tomaža Pandurja iz časov, ko je bil režiser na vrhuncu svojega mariborskega obdobja. Iz Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) v Zagrebu je prišla Ana Lederer, nekdanja intendantka najslavnejšega hrvaškega gledališča in sedanja pomočnica hrvaškega kulturnega ministra. Spomnila je, da sta Pandurjeva ustvarjalna genialnost in neprekosljivi gledališki talent pustila svoj pečat tudi v zagrebški gledališki ustanovi.
»Govoriti o človeku takih globin in dimenzij, o njegovi lepi duši, dobroti, ljubezni, talentih in profesionalnosti, prijateljstvu in popolni posvečenosti vsemu, česar se je lotil, ni lahko. Tomaž je svoje delo živel. Od njegove karizmatičnosti si zelo hitro postal odvisen. Njegova duhovitost je bila neizmerna. On je in zmeraj bo,« je dejala Pandurjeva dolgoletna prijateljica in sodelavka, znana gledališka in filmska igralka Ksenija Mišič.
Z odra je spregovorila Pandurjeva producentka Lucia Bevia, ki je pripravljala predstavo Gabriela Garcie Marqueza Sto let samote in še posebej urejala avtorske pravice za prvo dramatizacijo njegovega slavnega romana, katerega uprizoritev je pripravljal Tomaž Pandur. Med drugim je rekla, da bo Tomaž Pandur v nebesih sedaj prosil Marqueza za avtorske pravice. Spomnila pa je Mariborčane, da “če živijo v malem mestu, je najpomembnejše to, da imajo gledališče in genija.”
Žalne slovesnosti se je udeležila tudi španska igralka Blanca Portillo.
Spregovorila sta igralca Svetozar Cvetković in Branko Jordan…, z odra je v nemščini baladno zapela igralka Polona Juh, zadnja Marjetica v ljubljanskih Križankah: “Strah me je, da se bom izgubila.”
Tomaž Pandur je postavil Maribor in slovensko gledališče na svetovni zemljevid. Ljubljana to ve že nekaj desetletij, a se zdi, kot da se od daleč bolj smeji, kot joče, kajti kot sem pred nekaj urami slišal komentar nekoga bivšega iz vodstva ljubljanske celotne SNG, mi je na vprašanje, zakaj Ljubljana ni oganizirala žalne seje za Tomaža Pandurja, ki je začel s Šeherezado v Slovenskem mladinskem gledališču, je bil njegov odgovor tipično kulturniško ljubljanski:” Zakaj pa bi ?”
Zdaj je prepozno, Ljubljana; ne maram te več, najlepše mesto na svetu. Če nimaš solz, nimaš niti lepote.
Marijan Zlobec