Začeli so se 31. Slovenski glasbeni dnevi. Lahko bi rekli uspešno in odmevno. V središču prvega koncerta v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije je bil sodobni slovenski skladatelj Pavel Mihelčič.
Skladatelj Pavel Mihelčič, vse fotografije Marijan Zlobec
Mihelčič je prišel na festival na povabilo umetniškega vodje Slovenske filharmonije Uroša Lajovica, ki mu je v bistvu predlagal, da sam izbere program tako svojih del kot del skladateljev, ki so vplivali nanj, s to pripombo, da bi si želel, da bi na programu bila njegova skladba Slike, ki izginjajo.
Tako se je uresničilo. Slišali smo morda najbolj problematično skladbo večera, to je Schubertove osnutke skladb za klavir, kot jih je orkestriral italijanski skladatelj Luciano Berio. Mihelčič je izvedbo te skladbe slišal in videl na Dunaju, ko je svoje delo krstil Luciano Berio kot dirigent Dunajskih filharmonikov in se je našemu skladatelju ta skladba močno vtisnila v spomin. Poleg tega je vedel, da slovenske praizvedbe do nocoj še ni bilo. Mihelčič pa je pozabil, da Berio za pultom in Dunajski filharmoniki niso isto kot Slovenska filharmonija s Simonom Krečičem.
31.Slovenske glasbene dneve je odprla mestna kulturna ministrica Mateja Benšič
Skladba je razvlečena in v bistvu dolgočasna in samo vprašamo se lahko, kaj je Berio v teh osnutkih videl zase, če že ima mnoge svoje boljše skladbe, ki jih Mihelčič brez dvoma pozna. A odločitev je bila njegova.
Veliko večja in boljša kompozicija je bila Veriga 3 slavnega poljskega skladatelja Witolda Lutoslawskega, ki ga je Mihelčič spoznal na Poljskem, in kot je v pogovoru v Kozinovi dvorani SF z urednico Brigito Rovšek povedal, piše tako kot on svoje skladbe stoje.
Pavel Mihelčič je povedal marsikaj, na primer kako je bil v Južni Koreji na Svetovnih glasbenih dnevih in kako so bili vsi koncerti polni, pa kako je bil na koncertu za otroke od štirih do sedmih let, prav tako polnih, ko so poslušali samo sodobno glasbo, pa o najnovejših koncertnih dvoranah, v manjših mestih kot je Ljubljana, a z boljšimi dvoranami, kot je Cankarjev dom.
Muzikološke legende na Slovenskih glasbenih dnevih: Helmut Loos (Leipzig), njegova žena, Peter Andraschke (Giessen) in Hartmut Krones (Dunaj), od leve
Mihelčič je kritiziral RTVS, še posebej Televizijo Slovenije, ki s svojimi programi poneumlja ljudi oziroma se vede, kot da pametnih ljudi v Sloveniji ni.
Mihelčič je tudi povedal, da je vodstvu Televizije Slovenije predlagal program v smislu Radia ARS, ki bi bil namenjen vsem vejam ali panogam kulture, a ni uspel. Od leta 2012 piše svoja kulturna in še posebej glasbena pisma namenjena javnosti.
Kako se je Pavel Mihelčič dal speljati na temo pogovora o revoluciji, se zdi skrivnost. Vsekakor je zanj bolj kot revolucija potrebna evolucija, ker v revoluciji zmagajo najslabši in potem predstavljajo isto ali še slabše od tistega, proti čemur so se “borili”.
O slovenski sodobni glasbi je menil, da ni nič slabša kot je svetovna, le da jo bo treba v mednarodnem prostoru še odkriti in kajpada izvajati, kar je seveda globoko res.
Med njegovimi tremi kompozicijami se je vtis nekako stopnjeval od prve Polnočne serenade za angleški rog in orkester (solistka Melina Todorovska) prek Prošnje umirajočega junaka za tenor, rogove in godala (tenorist Martin Sušnik) do Slik, ki izginjajo, ki se zdijo najbolj popularno in morna najbolj poslušljivo Mihelčičevo delo.
Marijan Zlobec