Najnovejša razstava v ljubljanski študentski Galeriji Škuc z naslovom Zbirka kot volja in predstava (od 12. aprila do 6. maja) daje misliti. Tako kot že mnoge razstave poprej. Kakšen je v resnici umetniško-razstavljalni koncept te nekoč izrazito avantgardne galerije, ki je v ljubljanski in slovenski ter mednarodni (najprej jugoslovanski) prostor vnesla mnoge sveže in drzne likovne ideje, v zadnjem času pa je le še paberkovalec po njihovem odpadu.
Razstava Zbirka kot volja in predstava, vse fotografije Marijan Zlobec
Razstave so prazne, brez vsebine, likovnega znanja, idej, drznosti in inovativnosti. Še več, nanje se “šlepajo” tisti, ki so že ime in je njihov prostor, če že to želijo, kje drugje. To je, namreč da so uveljavljajoči se umetniki, težko reči za Lenko Đorojević, Zoro Stančič, Mladena Stropnika in Romana Uranjeka. Vsaka taka razstava namreč “odžira kruh” tistim mladim in še ne uveljavljenim ali neznanim umetnikom, ki s svojimi predlogi, načrti in željami propadejo, ker jih umetniški vodja ne sprejme. Raje posluša prišepetovalce od zunaj, tako da je v Ljubljani že vsem jasno, čigav je v resnici Škuc.
Razstava Zbirka kot volja in predstava je dvakrat lažniva. Najprej kot naslov, ki kaže na to, da nekdo zbira umetnine, tu v tekstu dodajajo, da je ta zbiralec hkrati še likovni umetnik, kar ni nič narobe, a imamo v Sloveniji resnične zbiratelje, ki imajo kaj pokazati, ne pa te mizerije, kot so sedaj na ogled v Galeriji Škuc.
Drugič je narobe, da se nenadoma štirje umetniki odločijo, da so po njih zbrane umetnine hkrati že njihovo osebno umetniško delo. To, kar piše avtor zasnove razstave Vladimir Vidmar, kot umetniški vodja galerije, je vse povlečeno za lase in brez vrednosti; servilno, kot kakšen tekst E.N. v Slovenskih novicah, ki polemizira s poročanjem kolegov z RTVS in opravičuje novega lastnila Dela Stojana Petriča in njegove domnevne finančne malverzacije ter koruptivnost, namesto da bi o tem, kaj je na stvari, povedal javnosti kar sam. Kustos Vidmar igra klovnovsko vlogo “uslužnostne tovarišice”, če uporabim oznako, kot jo je nekoč za urednico Jane Josip Vidmar, ko je o tem, kaj se kulturnega dogaja v Ljubljani, seveda na njegov račun, poročala za znani beograjski NIN.
Vidmar je za Galerijo Škuc škodljiv. “Dejstvo, da umetnik zbira, ne pomeni, da med zbiranjem ni več umetnik. Če je osebnostni element, preplet intelektualnih, psiholoških, emocionalnih in drugih interesov, ključna differentia specifica zasebne zbirke, potem je tukaj legitimno iskati motivacije in kriterije, ki oblikujejo zbirko tega tipa. Zato je pričujoča razstava predlog “branja” sodelujočih umetnikov (tudi) prek njihove prakse zbiranja, ki je že po določenem defaultu “umetniška” (ali celo dvojno “umetniška”).
Zbiranje predstavlja razširitev umetnikove osebnosti in prakse z zajemanjem in izveninstitucionalnim mapiranjem pomembnih praks kolegov umetnikov, ki hkrati pomeni konstituiranje in utrjevanje lastnega sveta. V zbirateljski gesti umetnika lahko torej iščemo umeščanje in legitimiranje lastne pozicije z izpostavitvijo pomena praks, ki v uradnem institucionalnem diskurzu različno kotirajo. Po drugi strani ima zbirka pri sodelujočih umetnikih poudarjeno komunikacijsko funkcijo ter je način vzpostavljanja in ohranjanja živega dialoga s stanovskimi kolegi. Zato predstavlja praksa zbirateljstva komunikacijsko mrežo kanalov za izmenjavo mnenj, izkušenj, ponujanje misli, sprejemanje odzivov, pri čemer dela prevzemajo različne modalnosti. Zbirka v tem smislu pomeni utrditev določenih vezi in vzpostavitev mreže razmerij. Kot vsaka druga izmenjava sporočil, se kroženje misli v obliki del vpisuje v sistem, ki garantira intelegibilnost “povedanega” in čimbolj nemoteno komuniciranje. Del tega je vzpostavitev svojevrstne paralelne ekonomije, nenadzorovanega vendar samouresničenega se sistema, ki določa okvire in dinamike procesov, ki se materializirajo v zbirki umetnikov…”
Težko prebereš v katerikoli stroki tak flanc. Še za nič vredno slovensko aktualno politiko je tak govor nemogoč, ker bi se govorec takoj osmešil.
Kar je za Galerijo Škuc frapantno, da ne rečem šokantno, je dvojna sprega; institucionalna in zasebna, umetniško individualna. Na tej razstavi pa še toliko bolj klavrna, ker gre za izrazit umetniški likovni neokus sodelujočijh. Delno res pa je edinole to, kar pravi Vidmar v nadaljevanju, namreč da “zbirka tukaj postane drugi način govora o siceršnjem delu umetnikov, pristopanje k umetnikovi praksi iz nasprotne smeri…”
V tem kontekstu je namreč najbolj problematičen Roman Uranjek, ki se tu podpisuje kot IRWIN in šele v oklepaju sam kot individualni zbiratelj umetnin. IRWIN pri tem nima nič, razen če se za vsako zbirateljsko dejanje (ne glede na njegovo obliko) s sočlani skupine posvetuje in dobi njihovo privolitev. Njegovo delo se sicer imenuje Intervencija na delo Zorana Hočevarja (1981), 2015. Kolikor vem, je slikar Zoran Hočevar mož ali partner direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac, napisal pa je še s kresnikom nagrajen, izjemno duhovit roman Šolen z Brega. Seveda bi v Uranjekovi zbirki bolj z lupo iskali kot takoj ugledali kako Hočevarjevo delo, dokler med 56 “zbirateljskimi komadi” ne opaziš enega čisto na vrhu, tako da res ne veš, s čim bi bila to intervencija ravno na Zorana Hočevarja.
Kar najboj bode v oči je antiumetniška sprevrženost ljubljanske likovne scene, ki ji tempo že dolga leta, da ne rečem desetletja, diktira in hkrati utira pot ter gazi po snegu v neznano brezpotje določena med sabo čvrsto povezana klika, ki pobira (sicer zelo skromen) galerijski in razstavni denar, razstavne termine v določenih, da ne rečem najpomembnejših galerijah, gostovanja na tujem, hoče zase publiciteto in ne trpi pomislekov, kaj šele kritike na svoj račun in svoje početje. Kritika je prepovedana.
Razstava Zbirka kot volja in predstava je eden največjih blefov v tej galeriji doslej; pa še zdaleč ni prvi, in dokler bodo vladali določeni ljudje na ljubljanski galerijski sceni prav gotovo ne zadnji. Ubogi umetniki!
Marijan Zlobec