“Jutri, 14. aprila, je moj predzadnji delovni dan v časopisni hiši Delo, d. o. o., in tako kot že velikokrat doslej, so se karte zložile natanko tako, kot je bilo treba, čeprav je še pred kratkim kazalo precej klavrno …,” pravi Agata Tomažič, ki so jo pred meseci iz poslovnih razlogov na Delu vrgli na cesto in je ostala brez službe in rednih dohodkov za preživetje. Zdaj, ko je na svobodi in na pragu nove službe, je imela še nekaj za povedati javnosti.
Agata Tomažič v Lizboni, pred spomenikom Eduardu Coelhu, ustanovitelju vodilnega portugalskega časopisa Diario de Noticias – v slovo časopisom, foto osebni arhiv
“Naj razložim: ker mi je bilo nekako jasno, da po koncu izhajanja kulturnega štirinajstdnevnika Pogledi velecenjena uprava že omenjene družbe ne bo izpustila priložnosti, da me odpusti (v resnici sem si to prav goreče želela), sem se že konec lanskega leta začela ozirati po novi zaposlitvi. Decembra 2015 sem se mudila na pisateljski turneji po Finski z založbo Goga (kjer je izšel moj zdaj že razprodani kratkoprozni prvenec Česar ne moreš povedati frizerki), štiričlanska slovenska ekipa se je srečala z marsikaterim finskim kulturnikom, beseda je dala besedo in kmalu se je izkazalo, da je Slovenija ena redkih evropskih držav, ki še ne premore Finskega kulturnega in akademskega inštituta (ti med drugim delujejo v Atenah, Bruslju, Berlinu, Budimpešti, Talinu, Londonu, Madridu, Parizu, Rimu …). V tem dejstvu sem zaslutila veliko priložnost zase!
Prva priložnost je bila finska služba
Toda stvari so se pozneje zasukale nekoliko drugače; najpozneje v začetku marca, ko so mednarodni finančni kazalniki za Finsko tudi uradno pokazali, da je v recesiji, mi je postalo jasno, da širitve mreže njihovih inštitutov na vzhod ne bo. Pri tem je zlasti zanimiv podatek, da je Finska država, katere gospodarski razcvet v osemdesetih in devetdesetih je med drugim temeljil tudi na razmahu papirne industrije – ta pa je proizvajala rekordne dobičke, dokler je trajala zlata doba tiskanih medijev. Ko je somrak zagrnil te, so minila tudi leta ekonomske konjunkture za države z močno papirnopredelovalno industrijo. Tiskani mediji, ki tonejo, za sabo torej vlečejo veliko več kot samo novinarski ceh, ampak ta tema je preobsežna, da bi jo samo takole pavšalo odpravili …
Od prvega maja na ZRC SAZU
In kot nalašč, tik preden bi se že skoraj predala brezupu, sta se nato drug za drugim pojavila razpisa za delovni mesti, ki sta se mi zdeli pisani na kožo in za kateri sem slutila, da bom zanju izbrana. Vsaj za eno od obeh. Imela sem prav: včeraj so me z ZRC SAZU obvestili, da po prvomajskih praznikih lahko začnem delati na delovnem mestu »sekretar inštituta z več kot dvesto zaposlenimi«, kjer bo moja glavna naloga promoviranje znanstvenih rezultatov njihovih raziskovalk in raziskovalcev.
Pri Agati je dokazano naglas na prvem a, foto osebni arhiv
ZRC SAZU, v daljši različici Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je samostojni javni zavod, ki je bil ustanovljen leta 1981 in združuje osemnajst inštitutov: Biološki inštitut Jovana Hadžija, Družbenomedicinski inštitut, Filozofski inštitut, Geografski inštitut Antona Melika, Glasbenonarodopisni inštitut, Inštitut za antropološke in prostorske študije, Inštitut za arheologijo, Inštitut za kulturne in spominske študije, Inštitut za kulturno zgodovino, Inštitut za raziskovanje krasa, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Inštitut za slovensko narodopisje, Muzikološki inštitut, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta in Zgodovinski inštitut Milka Kosa. V sklopu ZRC SAZU pa deluje tudi Založba ZRC.
“Delo na ZRC SAZU mi bo v čast!”
Delo raziskovalk in raziskovalcev, zaposlenih na ZRC SAZU, sem spremljala že kot novinarka, večkrat je mojo pozornost pritegnila publikacija katerega od njih, izdana pri Založbi ZRC. Če bi zapisala, da se dela v takšnem delovnem okolju veselim, bi bilo to premalo. Delati na ZRC SAZU mi bo v čast in na vprašanje, kje sem zaposlena, bom končno spet lahko odgovorila s ponosom.”
Da, kdaj bo spet prišel čas, ko bodo novinarji Dela lahko ponovili za Agato zadnjo njeno besedo za slovo od svojih, kljub vsemu mnogih še vedno dragih kolegov.
Marijan Zlobec