Motiv Ofelije, osebe iz Shakespearovega Hamleta, je bil že velikokrat upodobljen v likovni umetnosti, še zlasti je priljubljen prizor z njenim truplom s cvetlicami, ki plava v vodi. Pri tem gre zgolj za en romantičen, sladkoben, mogoče fotogeničen in ne presenetljivo tudi najbolj statičen pogled na ta dramski lik. Vendar o njem in njegovi kompleksni umestitvi v dramo ne pove veliko. Morda prav tako veliko ne pove sedanja nova razstava v Mali galeriji Cankarjevega doma, ki so jo odprli zvečer.

Robert Hutinski, iz serije Recognition, 2013/2014

Razstava je zasnovana na kuratorski raziskavi fotografskega ustvarjanja v Sloveniji in interpretaciji lika Ofelije z več pogledov. Izbrani fotografi, umetniki se sami niso ukvarjali s samim likom, vendar se v svojih delih dotikajo tem, ki jih pooseblja lik Ofelije. Bolj kot dramsko vprašanje umestitve Shakespearove zgodbe v današnji čas, se odpira vprašanje, kako bi bila videti Ofelija na začetku 21. stoletja in kako se v našem času kaže njena različnost. Na to vprašanje bolj kot eksplicitno odgovarjajo precej skrito ali skrivnostno naši avtorji: Arven Šakti Kralj Szomi,  Tanja Lažetić, Eva Petrič, Robert Hutinski, Jernej Humar in Bojan Radović. Njihova dela so v celoti preskromna za Shakespearov lik Ofelije, ki je vendarle iz mesa in krvi.

Kurator razstave Vasja Nagy in Nina Pirnat Spahić, foto Marijan Zlobec

Je Ofelija v Hamletu kurba ?

Motiv Ofelije, osebe iz Shakestpearovega Hamleta, je bil že velikokrat upodobljen v likovni umetnosti, še zlasti je, kot rečeno, priljubljen prizor z njenim truplom s cvetlicami, ki plava v vodi. Naši avtorji se za to ne zmenijo, ker je interpretacija tega ženskega lika v bistvu brezčasna.

Tanja Lažetić dela še zadnji del svojega eksponata za razstavo, foto Marijan Zlobec

Ofelija ima vsaj dve podobi. Hamletu predstavlja potrditev, da je vsaka ženska v svojem bistvu kurba, saj poleg njegove matere, ki se je predala bratu pokojnega moža, tudi ona služi svojemu očetu v prikritih dejanjih, namesto da bi bila zgolj zvesta svoji ljubezni. Obe osebi, tako Gertruda kot Ofelija, na zunaj delujeta brezgrešno. Po drugi strani pa za vse druge Ofelija ostaja poosebljena dobrota in nežnost. Oseba nesebične ljubezni, ki tudi v najglobljem žalovanju in norosti ne zapade v agonijo strahov in groze, temveč ohrani otroško naivnost.

Jernej Humar, Arven Šakti Kralj Szomi, Vasja Nagy in Nina Pirnat Spahić, foto Marijan Zlobec

Razstava je skupinska in zato sledi kuratorjevemu izboru z namenom sestavljanja celote tako v podoživetju Ofelije iz drame kot v refleksiji današnjega časa. Umetniki se seveda med sabo niso srečali in niso vedeli drug za drugega, kaj kdo pripravlja.

Tanja Lažetić – Iz knjige Kurba

Kurator razstave Vasja Nagy je za razstavnmo publikacijo prispeval besedilo Brezčasna Ofelija.

Fotografija in njeno prekletstvo

“Vedno znova se ob opazovanju fotografij sprašujem o resničnosti, ki stoji za njimi. Pravzaprav gre za resničnost, ki stoji prej. To je tista resničnost, ki je bila za svetlobni čas oddaljena od površine, na katero se je zapisala njena sled. To sled opazujem, kakor bi opazoval odtis medvedove šape v pomladnem snegu, in si v duhu poskušam predstavljati, kakšen je bil ta medved, ki se je pustil ujeti v ploščato podobo. Včasih, za hip, vidim podobo kot kopijo resničnosti. Realizem fotografije je tako zelo prepričljiv in hipnotičen, da mu verjamem, kakor bi namesto škatlaste kamere tam stalo zrklo desnega očesa in celo telo s srcem vred. A tako kot je odtis šape le sled za medvedom, je tudi fotografska podoba le sled za tistim, kar je pokukalo skozi luknjico. Podoba gledalcu zbudi misli, ki ustvarijo drugo, prisotno resničnost. Naj se še tako sprašuje o fotografskem referentu, je vse, kar lahko najde, le kombinacija lastnih spominov in domišljije. Kadar pa gledalec prek fotografske sledi posega po tistih konkretnih stvareh iz preteklosti, fotografija deluje tudi kot priča, kot dokaz. Pri tem gre pravzaprav za vero v kult monoskopičnega panoptikona. Barthesov punktum je navsezadnje tudi del fikcije podobe. Samo surov vstop nezavednega skozi špranje, zdrse in napake v aparatusovem sistemu je lahko v resničnostni hierarhiji enakovreden sledi fotografiranega prizorišča. Vprašanje dokumentarnosti fotografije ostaja pri tem šele v drugem ali celo tretjem planu.Sploh danes, ko je koncept konstruiranja fotografije skupaj s svojimi postopki od kadriranja, prek uprizarjanja do manipulacij v postprodukciji splošno precej dobro poznan. Ravno zato je upodabljanje literarnih likov problematično, saj so že sami podobe. Težko bi bilo namreč narediti portret literarnega lika kot fotografijo osebe. Takšna uprizarjanja je Cindy Sherman privedla do popolnosti, vendar se je likov lotevala z veliko mero humorja in sarkazma. Vsi drugi poskusi zgolj z resnostjo in neposrednostjo posneti literarni lik so lahko le odrska fotografija. V vsakem primeru bi šlo za ilustracijo nekega prizora, saj upodobiti bistva osebnosti, lika, kot je na primer Ofelija, ki se kaže kot arhetip ženske v patriarhalni družbi, s fotografijo zaradi njene lastne zakonitosti ne dopuščajo.

Ofelija in njeno prekletstvo

Patriarhalna družba v času, ko je bil Hamlet napisan, ženskam ni dopuščala prav veliko svobode pri odločitvah o lastnem življenju. Skoraj vedno so bile finančno odvisne od moških; najprej od očeta, pozneje od moža. Ženski, ki ni mirno igrala predpisane vloge bodoče ali aktualne žene in matere, je takratna uradna medicina diagnosticirala histerijo. Obe Hamletovi ženski, Gertruda in Ofelija, predstavljata ravno ta vzorec pasivne ženske, ki se podreja alfa samcu, se ravna po njegovih pravilih, v katerih najde oporo za oblast nad lastnimi željami in s tem za obstoj v družbi. Hamlet opazi to podrejanje enako, kakor se sooča z iztirjenim svetom, in ga tudi obsoja. Ženske na splošno primerja s prostitutkami, ki se moškim prodajajo v zameno za eksistenco in družbeni položaj.

Tanja Lažetić je v vitrino postavila svojo knjigo, foto Marijan Zlobec

Tanja Lažetić v svojem delu Kurba (2010) citira knjigo Venus Sanje Iveković iz leta 1977, v kateri obravnava razmerje med slavo in vsakdanjim življenjem, ko primerja med sabo fotografije Marilyn Monroe s svojimi. V Kurbi so strani izvorne knjige reproducirane, vsako od njih pa je avtorica na javnih dogodkih rdeče požigosala z napisom, ki je delu dal naslov. Na razstavi je knjiga varno spravljena za steklom, od koder gledalca vabi s svojo privlačno zunanjostjo. Njena vsebina, njeno telo, njen čas, mogoče celó življenje so naprodaj in dosegljivi samo po opravljeni transakciji. Histerija, ki je veljala za žensko bolezen, je bila utemeljena s predpostavko, da se maternica samovoljno premika po telesu in s tem povzroča vedenjske motnje. Vzrok so pripisovali spolnim frustracijam in kot zdravilo priporočali samozadovoljevanje. Poleg spolnosti in nadaljevanja rodu ima moški nadzor nad ženskim spolovilom in maternico tudi močno družbeno vlogo, kar potrjuje tudi prepričevanje očeta Polonija (in tudi brata Laerta) Ofeliji v nezaupljivost do njej ljubega Hamleta in opustitev upov v poroko z njim. Poroka je namreč tisti najmočnejši instrument za cilje patriarhalno urejene družbe. V mestu Himi na Japonskem vsako leto 17. aprila poteka praznik Marumage Matsuri, praznik neporočenih žensk, ki si želijo srečne poroke. Pričeska Marumage, ki že dolgo velja za simbol poročene ženske, je ob tej priložnosti dovoljena tudi neporočenim in gejšam kot znak želje, da bi jo nekoč smele nositi stalno.

Bojan Radovič – Iz serije Marumage, 2012

Bojan Radovič je leta 2012 obiskal Himi ravno v času tega praznika. Portretiral je vse udeleženke sprevoda, ki so ob tej priložnosti tudi naličene, oblečene in nosijo pričesko po tradicionalnih pravilih. Na fotografijah jih je s frontalno držo in enobarvnim ozadjem spremenil v ikone. Kakor svetniki na ikonostasu so na Radovičevem delu Marumage (2012) zbrane potencialne neveste z eno samo ikonografijo; biti poročena ženska. Ofelija je v Hamletu dolgo videla svojega zaveznika, ki mu lahko zaupa. Njuno zvezo je dojemala kot iskreno in vzajemno ljubezen, ki ji jo je Hamlet tudi sam izpovedal. Svarila in prepovedi očeta in brata so v nasprotju z njenimi čustvi, željami in prepričanjem. Hamleta pred bratom samozavestno brani, vendar ko nastopi oče, se ukloni. Razmerja so jasna. V hierarhiji zaseda položaj otroka, ki ne razume sveta in se ni sposoben sam pravilno odločati, temveč mora ubogati odločitve staršev. V drami ni mogoče razumeti, kako daleč se je razvilo ljubezensko razmerje med Hamletom in Ofelijo. Nikjer ni izpričano, ali Ofelija še poseduje tisto čast, ki tako zelo skrbi brata in očeta.

Arven Šakti Kralj Szomi – Iz serije 16 Ofelij, 2016

S kompozicijo 16 Ophelias and how they were touched by the light (2016) je Arven Šakti Kralj Szomi sestavila svojevrsten vizualni magični kvadrat, ki lahko spominja na tistega z Dürerjeve grafike Melencolia I iz leta 1514. Tudi ta kvadrat je že rešen, vendar ostaja še vedno uganka. Posamezne podobe so preproste in čiste misli iz spominov in občutkov, ki jih je skupaj zložila neka DADA energija in bi jih bilo mogoče drugič postaviti dugače ter v vseh mogočih kombinacijah. Tako kot v svobodni in nedolžni otroški igri, kjer si je mogoče pravila izmišljevati sproti. Tu še tesnoba ne deluje tako obremenjujoče kot v seriji Recognition (2014) Roberta Hutinskega. Efekt večkratne ekspozicije ustvarja občutek rentgenskega pogleda, dematerializacije telesa in prostora. Zatemnjeni predeli ob straneh so zastori, ki prekrivajo polovico prizora. Psihična stanja, ki jih nakazujejo telesa, so kot z reflektorjem osvetljena zavest na odrskem prizorišču, medtem ko je dogajanje v zaodrju zavito v temo. Od časa do časa se kot vdor nezavednega zabliska tudi pogled na gozd in čisto nedoločljive oblike. Pripravlja se odhod iz jasnosti in konformizma. Ofelija je ostala sama. Zapustili so jo vsi njeni moški. Oče je mrtev, brat odsoten, ljubimec jo zavrača in pošilja v samostan. Ona podarja zeli in poje pesmice, ki se zdijo brez smisla. Drzne si celo užaliti kraljico. Histerija, kakor bi njeno duševno stanje opisali pred dobrimi štiristo leti, se vzpenja k višku. To ni, kakor se zdi na prvi pogled, pomračeni um zaradi bolečine ob izgubi ljubljenih oseb, saj se podarjene zeli kot tudi recitirane pesmi simbolno ujemajo z vlogami oseb v minulih dogodkih. Ofelija se v komplementarni vlogi pridruži Hamletu pri ozaveščanju ustroja sveta in gre po svoji poti iste tragičnosti. Ostala je sama in je, nenadoma osvobojena moralnih zavez, lahko postala iskrena. Postala to, kar je prej čutila v sebi.

Eva Petrič, foto Marijan Zlobec

Tako kot sence v Ofeliostazi (2016) Eve Petrič, ki so po naravi minljive in zmuzljive, brez telesa, a vseeno stvarne. V enem trenutku govorijo o čustvu, v naslednjem to čustvo postanejo same. Obstajajo točno na meji med biti in ne biti, z dvema obrazoma kakor starorimski bog Janus. In Ofelija se v trenutku zdrsa odloči za pot iskrenosti in osvoboditve. Odloči se za biti v »ne biti«. Samomor je odhod iz družbe, polne laži in zločinov biblijskih razsežnosti, skratka sveta, ki je padel s tečajev, in ona, kot da se zaveda, da nima moči, da bi ga spet uravnala. Kraljica Gertruda je ne poskusi rešiti. Mogoče ravno iz sočutja, ki izvira iz njene življenjske izkušnje. Nesojena danska princesa je dokončno izobčena iz kulture, ki se zapira za posvečene zidove. Njena bit se zlije z vodo, gozdom, zvezdami in globokim vesoljem, ki sestopajo s fotografij iz serije Odvodi in dovodi (2015) Jerneja Humarja.

Jernej Humar – Iz serije Odvodi in dovodi, 2015

Spoji se z naravo, ki prežema vsak utrip našega bivanja. Diametralno drugače od Hamleta, ki se ves čas trudi za nasilno vzpostavljanje človeškega reda, se Ofelija v trenutku, ko ima v njenem življenju največ odločujoče moči, odloči, da sestopi.”

Eva Petrič – Ofeliostaza, detajl, 2016

Jernej Humar je bil rojen je 15. 2. 1975 v Šempetru pri Gorici. Po srednji strojni šoli je študiral strojništvo. Leta 1997 je opravil sprejemni izpit na Akademiji odrskih, filmskih in televizijskih umetnosti FAMU v Pragi (oddelek za scensko fotografijo), kjer je študiral dokumentarno fotografijo. Leta 2000 je prejel tretjo nagrado na Emzinovem fotografskem natečaju za ciklus Subway. Leta 2002 je z odliko diplomiral s serijo Brezdomci pod mentorstvom Viktorja Kolarja. Javnosti se je prvič predstavil leta 1997 na razstavi Koncertna fotografija. Sledile so razstave Minor Treat (1999), Brezdomci (2004), Skok v višino (2006), Skoki in Pičke (2007), Krog goric (2013) ter Odvodi in dovodi (2015). Njegove fotografije so bile vključene v številne skupinske razstave. Dejaven je tudi kot vodja fotografskih delavnic in se udeležuje različnih likovnih kolonij.

Robert Hutinski je bil rojen leta 1969 v Celju, kjer živi. Predstavil se je na nekaj samostojnih in več skupinskih razstavah tako doma kot v svetu. Za svoje fotografije je prejel več domačih in mednarodnih priznanj in nagrad. Nekaj serij je objavljenih tudi v nekaterih pomembnejših knjigah in revijah za sodobno fotografijo.

Področja delovanja Tanje Lažetić so fotografija, video, instalacija, performans in umetniška knjiga. Za svoje delo je prejela več nagrad, kot so prva nagrada na mednarodnem oblikovalskem natečaju Trieste Contemporanea, nominacija na International media/art v Centru za umetnost in medijsko tehnologijo v Karlsruheju v Nemčiji, tretja nagrada UNICUM na Mednarodnem trienalu keramike v Ljubljani in bronasta nagrada Nanking festivala na Kitajskem. Njeno umetniško delo je bilo med drugim mogoče videti v Moderni galeriji, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Mestni galeriji, Galeriji P74 in Galeriji Škuc v Ljubljani ter v Novem berlinskem umetnostnem združenju v Berlinu, Kraljevi akademiji lepih umetnosti San Fernando v Madridu, Muzeju Brandhorst v Münchnu, Umetniški galeriji v Prištini, Galeriji PM v Zagrebu in Muzeju 25. maj v Beogradu, na Brighton Photo Biennial v Veliki Britaniji, Festivalu regij v Avstriji ter Galeriji Gagosian v Parizu in New Yorku.

Eva Petrič je opravila magisterij iz novih medijev (Inštitut Transart New York/Berlin 2010), diploma iz psihologije, vizualne umetnosti (Univerza Webster, Dunaj, 2005) – ustvarja v fotografiji, videu, zvoku, instalacijah, performansu in literaturi na Dunaju, v Ljubljani in New Yorku. Njeno umetniško delo je bilo prikazano na 36 samostojnih in 42 skupinskih razstavah v Sloveniji, Argentini, Avstriji, na Filipinih, Hrvaškem, Italiji, na Kitajskem, v Makedonij, Nemčiji, Španiji, Srbiji in v ZDA ter je del javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji, Avstriji, Argentini, na Švedskem, v Švici in ZDA. Prejela je več priznanj in nagrad, med njimi nagrado švicarskega sklada Vordemberge Gildewart (2010) in Pfann Ohmann na Dunaju (2011), ter bila uvrščena v več mednarodnih izborov: IPCNY New York 2011, Hongkong Art Walks 2013, mednarodni bienale v Pekingu 2012 in 2015.

Bojan Radovič je bil rojen v Novem mestu, kjer živi. Po maturi na novomeški gimnaziji se je odločil za študij fotografije v Veliki Britaniji, kjer je leta 1982 diplomiral. Po vrnitvi domov je s prijatelji ustanovil Fotogalerijo Novo mesto, ki je pomemben mejnik pri organizaciji fotografskih razstav in dogodkov pri nas. Sodeluje na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu.

Arven Šakti Kralj Szomi se je rodila leta 1974 v Kranju. Leta 1999 je končala študij umetnostne prakse in sodobne kritične teorije na Goldsmithovem kolidžu v Londonu. Leta 2007 je magistrirala iz videa in fotografije na ljubljanski ALUO. Deluje na področju fotografije, videa, knjige umetnika in prostorskih postavitev. V svojih delih se posveča vizualni govorici različnih izraznih medijev. Leta 2002 se je predstavila v Bežigrajski galeriji z razstavo Najdeni pogled. Sledil je cel niz razstav doma in v tujini.

Razstava je skupinska in bolj centrifugalna kot bi pričakovali. V tem kontekstu je Ofelija zlahka zmagovalka, kaj šele Hamlet in najbolj kajpada Shakespeare.

Marijan Zlobec