Umrl je Tomaž Pandur. Nikoli ne bi pomislil, da je to možno, kaj šele sedaj in v tem trenutku napetih priprav na predstave Shakespearovega Kralja Leara v Skopju po vrnitvi iz Južne Amerike. Je umrl ali je izgorel? To sem se v preteklosti spraševal ob smrtih dirigentov, kot sta bila Giuseppe Patane in Giuseppe Sinopoli, ki sta padla v nezavest med dirigiranjem oper in sta malo zatem za posledicami srčnega infarkta umrla v bolnišnici. Tudi Riccardo Muti je vsaj dvakrat med dirigiranjem v zadnjih letih padel v nezavest. Tomaž Pandur je umrl na vajah. Takoj. Pesniško. Bil je pesnik, sanjač, vizionar, človek dialoga z epohalnimi dosežki preteklih dob, ne glede na to, ali so jih izkazovali pesniki, pisatelji ali dramatiki. Zanj so bili vsi odlični za dramsko režijo. Kot se za daleč nadpovprečnega Slovenca spodobi, ni dobil nobene najpomembnejše nacionalne nagrade ali odlikovanja. Vsi so mislili, da še ni čas (rečeno v oklepaju in za tolažbo).
Tomaž Pandur lani po predstavi Fausta v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
O njem sem pisal dvakrat lani pred premiero Goethejevega Fausta in potem po premieri v Križankah. Če pogledam, kako je bilo na tiskovni konferenci, kaj sem zapisal in kaj je Tomaž tam govorim, potem lahko povzamem.
Drevi prihaja v Križanke Tomaž Pandur s Faustom
V zgodovini Ljubljana Festivala se menda še ni zgodilo, da bi za festivalovo mizo na tiskovni konferenci skupaj sedeli direktor Festivala Ljubljana in predsednik EFA (Evropskega združenja festivalov) od leta 2005 Darko Brlek, direktor ljubljanske Drame SNG, dramski igralec, prvak Igor Samobor ter svetovno znani in priznani gledališki režiser Tomaž Pandur.
Dočakali smo zgodovinski trenutek, tako kot bo morda zgodovinska gledališka predstava Goethejevega Fausta; nova izvedba režiserja Tomaža Pandurja po slavni mariborski pred petindvajsetimi leti.
Zakaj je bilo treba čakati toliko let na koprodukcijsko predstavo med Festivalom Ljubljana in SNG Dramo Ljubljana je vprašanje, na katerega se da odgovoriti s preprosto besedo: ker za to ni bilo zadostne volje in pripravljenosti, dokler niso prišli skupaj pravi ljudje na pravih mestih. Vse ostalo je lahko le »filozofija«.
Premiera Fausta na kar 24 metrov širokem odru poletnega gledališča v Križankah bo prav gotovo precej drugačna od kasnejše na komaj osem metrov širokem odru v Drami, tako da bomo bržkone videli kar dvojnega Fausta in si bo marsikdo po Križankah predstavo ogledal še »pod streho« konec oktobra.
Entuziazem, ki so ga pokazali sogovorniki na tiskovni konferenci v Viteški dvorani Križank, razlaga Fausta, obvladanje predstave dobra dva tedna pred premiero, že sami po sebi napovedujejo nadvse mikaven gledališki dogodek.
Tomaž Pandur je verjel v gledališke sanje, Igor Samobor pa je direktor
Pandur je med drugim povedal, da bo šlo v tej predstavi za novo verzijo Goethejevega besedila, kot ga je dramaturško in kot avtorica priredbe pripravila nepogrešljiva Livija Pandur iz Voduškovega prevoda prvega dela Fausta in Erike Vouk kot prevajalke drugega dela.
Faust bo skušal odgovoriti na vprašanje, kakšen je svet danes, predvsem pa, kakšno je danes zlo, zakaj človeka tako zelo privlači, da se od njega ne more ločiti, kar bo zlasti interpretacijska naloga novega Mefista Branka Šturbeja.
Na predstavitvi Fausta je pravzaprav ravno on bil najbolj konkreten; zlo je »biblijska tema«, zlo pomeni spopad z lastnimi strahovi, in ko jih premagaš, si na poti dobrega. Ob tem pa je omenil sedanjo dramo beguncev kot posledico svetovnega zla.
Pandur je bil bolj filozofski in spominski; morda je bilo najbolj simpatično njegovo opažanje, da je bil mariborski Faust še v času Jugoslavije in so bili problemi ter perspektive našega sveta drugačni ter je v tehnologiji še vladala analogna era, medtem ko je danes perspektiva sveta zelo drugačna, vlada pa že digitalna tehnologija.
Morda je zvenelo s kančkom ironije, a Pandur je omenil, da njegov drugi Faust morda ni zadnji; tretji bi bil spet čez 25 let. Tokrat pa bo zelo natanko treba gledati, kdo in kako v Faustu rešuje človekovo dušo. In kdo komu kaj proda ali kupi!
»Pošiljam vas k hudiču!« ali kako vidi baje Goethejevega Fausta Tomaž Pandur
Bilo je precej hladno, še bolj pa, ker se je vse dogajalo na odru kot na vodi, čeprav je bila vsebina bolj taka, da bi bilo primerneje, če bi se dogajalo v blatu! Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je bil prav gotovo boljše volje kot njegov direktorski kolega iz Drame SNG Ljubljana, ker je moral biti ves čas na odru v naslovni vlogi.
A se je splačalo: Igor Samobor je igralec svetovnega formata, žal pa je bil najboljši, ko je bil na odru sam ter je imel svoj veličastni monolog in notranji dialog, izpoved in intelektualno refleksijo, s katero ves čas kot da ne ve, v katerem trenutku sveta in človekovega razvoja je pravzaprav; recimo nekako od časa Galilea in Kopernika do časa, ko svet še ni čisto ponorel (kar bi lahko rekli za današnji čas) in Goethe kljub vsej genialnosti ni videl tako daleč. Njegov spopad med dobrim in zlim je še vedno romantičen, naiven, necivilizacijski v dimenzijah vsakršnega, še posebej tehnološkega, vesoljskega, medplanetarnega…razvoja.
Pandur te možnosti žal ni ugledal in je zaustavil »svojo barko« ne v digitalnem svetu, o katerem je govoril na tiskovni konferenci, niti ne v pred njim analognem, ampak nekako na prelomu 19. in 20. stoletja, ob začetkih nemega filma (filmska sekvenca iz Nosferatuja: Simfonije groze režiserja Murnaua in ob gledalcih v črnem na naslanjačih, kot da bi bili kakšni avstrijski turisti na svoji rivieri v Opatiji!), ko se je na primer psihoanaliza šele razvijala in je kirurg in anatomist na graški univerzi Emil Zuckerkandl, ko je analiziral moške in ženske možgane, znanstveno dokazal, da so ženski, kar ste sicer že vedeli, manj razviti.
A če ste pazljivo gledali Pandurjevo uprizoritev, tega v njegovi predstavi ni bilo težko prepoznati. Njegova Marjetica je v roku dvajsetih minut bila mladenka, devica, nevesta (tu je bila še najlepša), žena, jahalka na možu, jahalka na moškem na invalidskem vozičku, kurba in nora domnevna mati…
Ker pa Pandur ni nikoli sam, ampak ima ob sebi sestro Livijo Pandur kot dramaturginjo, je bilo treba Goethejevemu tekstu ogromno odvzeti in kaj »svojega«, še posebej komentatorskega dodati, nekatere prizorčke pa »ponavljati« (še huje kot na Mama, mia!, kjer takih nepotrebnih domislic ni bilo).
Slabost Pandurja je v posameznih odločitvah, ki celoti ne koristijo in v celem odlično zasnovano predstavo zanihajo, ji dovolijo nekatera precej bleda mesta, ji zmanjšajo napetost, tempo, dramatičnost, razvoj in končni efekt povsem spremenijo; ne zato, ker ves čas gledamo napis Utopija; kako je z njo so vedeli že pred Goethejem, ampak ker je ves čas tako prisotna dilema v samem Faustu, na koncu tako neusmiljeno, neinteligentno in banalno izbrisana, povožena in celovečerni projekt ter njegovo vrednost zanika. Faust ni »psovalec z odra«, ampak mora ohraniti digniteto, ker se človek, kljub vsemu ne spremeni tako nalahko, kot misli Pandur.
Tomaž Pandur je predstavnik svetovnega režijskega teatra, ki je bil v razvoju in bolj kratkem zenitu v zadnjih treh, največ štirih desetletjih in se režiserji sedaj vračajo k izvornim tekstom, kar velja ne le za dramo, ampak morda še bolj za opero.
Res pa je, da prihaja do celo sočasnih kontrastnih ali »obojih« pristopov, kot smo poleti videli na Salzburških slavnostnih igrah v dveh opernih režijah: Beethovnovega Fidelia v režiji Clausa Gutha in Mozartove Figarove svatbe v režiji Svena – Erica Bechtolfa. Primerjava hitro pokaže, da samovoljna režija »ne funkcionira« in da so umetniki vedno večji od režiserjev, tu pa se pokaže Pandur v prepričanju, kot da je on večji od Goetheja.
Dobro, to prepričanje ima od prvega do tretjega Fausta v prvih petindvajsetih letih ukvarjanja z njim. Čas ima naslednjih petindvajset let, da spozna, da je Goethe vendarle malenkost večji. Veliko težje je biti »filolog«, kot temu rečejo Italijani, bolj modno pa jemati dramsko snov po svojem okusu, a tega se je Evropa že naveličala in čaka na režiserja s svojo inteligenco videnja, razumevanja in gledališkega udejanjanja predeksistenčnih umetniških veličin, ko je treba poznati in znati vsak detajl in ga na odru prepričljivo realizirati v vsaki sekundi in minuti…
Pandur bo moral spremeniti svojo poetiko, svojo gledališko filozofijo; svoj veliki ego kanalizirati k drugačnemu cilju, ki pa ga za sedaj še ne vidi. Pri njem se zdi, kot da teksta v resnici ne bere in o njem odloča sam, ampak njegova sestra!
Markantna je bila v Križankah scenografija (Sven Jonke (Numen), na trenutke ali v nekaj segmentih mednarodne veljave, ne čisto še svetovna, če pomislim na scenografije nekaterih Wagnerjevih oper v Scali, Metropolitanski operi v New Yorku, v Bayreuthu, v Valencii in Firencah (La Fura dels Baus)…A za tak podvig bi potrebovali (ob vsem znanju) več kot milijon evrov (ne pa menda le 170 tisoč). To še ni predstava za vrhunsko Evropo; bolj za Mehiko…
Križanke so tokrat dale svoj tehnični maksimum; veliko vode čez ves oder, smiselni prelomi; odpiranje in zapiranje sten(e), prenos dramskega dogajanja v globino odra… Veliko je bilo dobrih svetlobnih in video efektov (Dorijan Kolundžija), odlični kostumografski dosežki (Felype de Lima), manj posrečena in preskromna, premalo inventivna in izrazita je bila glasba (Primož Hladnik, Boris Benko (Silence) in posledično oblikovanje zvoka (Srečko Bajda), kot da bi se bali, da bomo gledali opero. Precej slabo v tem smislu je bilo nemško petje Marjetice.
V tem motivičnem izboru teksta ali tekstov vseeno, kljub Pandurjevi prepričanosti, da tako je, ni bilo celovito zasnovanih likov, kot bi lahko bili, če bi režiser videl njihovo celovito pojavnost (po Goetheju). V tej fragmentarnosti se dogaja izmenoma neka vrhunska igralska identiteta teksta, lika in njegove interpretacije, pa spet nihajoča in padajoča, z nepotrebnimi »filmskimi (snemalnimi) sekvencami« razvrednotena in posledično na trenutke precej dolgočasna.
Videli smo več igralskih dosežkov, a igralci Drame SNG Ljubljana še niso rekli vsega, kar bi se dalo in za kar so sposobni tako odlični igralci kot ob že omenjenem Samoboru še Branko Šturbej kot Mefisto (čeprav se mi je zdel rahlo prekomičen in premalo zlodjevski), Polona Juh kot Marjetica (Margareta), ki bo svojo interpretacijo verjetno še stopnjevala (v manj hladnem notranjem ambientu), Barbara Cerar kot Gospa Mefisto (bolj kot iz kake »štimunge« Mephista Klausa Manna), Branko Jordan kot Valentin režijsko precej svojevoljno in slabšalno postavljen, Uroš Fürst kot Vodja kabineta (mafije, družine?). Oni štirje mladci niso bili tisto, kar sem si po tiskovni konferenci predstavljal; kot kakšno družinsko novodobno podjetje z »očetom«…
Tomaž Pandur ima še čas, voljo in moč, ustvarjalno energijo ter elan, da bo dosegel Goethejevo starost in s tem njegovo modrost. Zdaj je star natanko toliko kot je!
To je bilo zapisano pred sedmimi meseci. Nikoli ne bi pomislil, da Tomaž ne bo dočakal svojega tretjega Fausta, v katerega je zaupal, upal, ga napovedoval, se ga veselil in vedel, da bo medtem še umetniško zorel in do tedaj dozorel.
Zakaj se mu je zalomilo ob Kralju Learu? Je vedel, da je bil to življenjski in umetniški, operni neuspeh Giuseppeja Verdija? Malokdo ve, da bi bila ravno Kralj Lear četrta Verdijeva opera po Shakespearu (Macbeth, Otello, Falstaff). Prav gotovo Tomaž ni mislil na nič v tem smislu. Bil je enostavno preutrujen. Rabil bi počitek. Ampak ne večnega.
Marijan Zlobec