Koncert slavne pianistke Marthe Argerich, ki je prišel med nas nekako ali skoraj kot strela z jasnega; nenapovedovan, je navdušil prepolno Gallusovo dvorano. Martho so nagradili s stoječimi ovacijami, kar jo je globoko ganilo, saj ve, da v Cankarjevem domu doslej še ni nastopila in da jo je verjetno zelo malo ljudi na nocojšnjem koncertu že kdaj videlo v živo. O njeni hvaležnosti in zahvali je pred začetkom drugega dela koncerta z odra javno v njenem imenu spregovoril dirigent Gabor Takacs – Nagy.
Nasmeh Marthe Argerich pove dovolj, vse fotografije Marijan Zlobec
Martha Argerich je legenda, verjetno pa bo kmalu postala še mit. V sebi ima vse, kar odlikuje velike glasbenike in umetnike: je osebnost ali velika osebnost naravnega in preprostega, lahko bi rekel elementarnega tipa, kar pomeni avtentičnost na človeški in umetniški ravni.
Cvetje in stoječe ovacije za Martho Argerich, foto Marijan Zlobec
Ona je človek in umetnica; več ni treba niti ne želi biti, ker je to ravno dovolj za duhovno bogato življenje.
Argerich deluje, kot da igra v bistvu samo sebe. Išče stik z Beethovnom na ravni ne le lastnega razumevanja, ampak osebnega dialoga, ki je hkrati moderen in klasičen, zgodovinski. Pove, kako ga čuti sama in ga sprašuje, ali bi mu bil njen interpretacijski trenutek všeč.
Njena interpretacija je namreč sestavljena iz trenutkov, ki jih zna povezati v melodično frazo tako, da jo do popolnosti občuti in sliši njen zven v prostoru. Natanko čuti in sliši lasten zvok, se posluša kot velja za mojstre zvoka, ker če se ne sliši sama, bi utegnila pomisliti, da je morda ne sliši niti avditorij.
Vse njene hitre pasaže so dodelane v odlični tehniki, uravnotežene in izpeljane tako, da orkestru sama ponudi tisti spremljevalni delež, kot ga od njega pričakuje. In to orkester ve, zato morda niti ni bil vedno njej enakovreden, kot da bi se je rahlo bal.
Sposobna je hitrih, a malenkostnih dinamičnih sprememb, dokler se ne odloči za dinamični “rez” z nenadnim forte, s čimer želi spomniti, da je bil Beethoven vendarle junaški pianist z veliko dramatično močjo.
Najbolj opojno ji je zvenel Largo, drugi stavek Prvega klavirskega koncerta v C-duru op. 15, najbolj učinkovito, dramatično in vzneseno, a s precejšnjo lahkotnostjo in strogim tempom hkrati pa tretji stavek Rondo Allegro scherzando. Kot da bi se igrala z matematiko, ker itak vse zna.
Scarlatti za dodatek je odprl vrata njej kot sami, s čimer se je želela zahvaliti slovenskemu občinstvi za tako topel sprejem.
Manchester Camerata je najbolj feminističen ansambel, kar jih je kdaj gostovalo pri nas; v njem je dve tretjini glasbenic in le ena moških, pravzaprav je orkester zelo mlad, skoraj študentski. To se pozna. Ostalo so detajli. V bistvu so bili najboljši sami v drugem delu z Mozartovo simfonijo št.41 v C-duru Jupiter KV 551, ko so spoznali, da je Cankarjev dom tudi zanje prijeten ambient.
Dirigent Gabor Takacs – Nagy mi je s svojim govorjenjem in komentiranjem na odru nekako deloval kot kakšen računovodja. Skoraj turistični vodič!
Marijan Zlobec