Ob 400. obletnici smrti največjega dramatika vseh časov Williama Shakespeara je založba Beletrina v Knjižni zbirki Koda izdala prevod svetovne uspešnice, knjigo Stephena Greenblatta Will in svet s podnaslovom Kako je Shakespeare postal Shakespeare v prevodu Marije Zlatnar Moe, ki je sicer doktorirala iz Hamleta.
Barbara Rogelj, vse fotografije Marijan Zlobec
Knjiga je v izvirniku izšla leta 2014, kar predstavlja veliko ažurnost prevoda knjige za slovenske bralce in se hkrati vklaplja v letošnji cikel ali festival Shakespeare za vedno. V tem smislu bosta še dve predavanji, vrhunec pa bo obisk Ljubljane samega avtorja omenjene knjige 30. junija s predavanjam v Štihovi dvorani CD, kjer so sicer njegovo knjigo danes predstavili (v Lili Novy).
Aleš Šteger
Aleš Šteger je poudaril, da skušamo Shakespeara nenehno na novo razložiti, k čemur naj bi veliko prispevala zadnja knjiga našega avtorja, ki jo je kritika zlasti v Ameriki označila kot knjiga leta časopisov in revij… Greenblatt je napisal že več knjig o Shakespearu in elizabetinski dobi in je danes eden najboljših poznavalcev angleškega dramatika na svetu. Avtor je v knjigi združil svoje izjemno vedenje o dramatiku s komunikativnim pristopom, tako da nam lik Shakespearea zori od otroštva do pozne dobe, torej skozi vse njegovo življenje.
Marija Zlatnar Moe
Prevajalka Marija Zlatnar Moe se je najprej seznanila z vsemi prevodi dramatika v slovenščino, objavljenimi v knjižnih izdajah, od koder je citirala potrebne odlomke iz dram in sonetov, da bi bil njen prevod čim bolj sodoben, aktualen in bi se skladal s tem, kar v slovenščini že lahko preberemo drugje in poprej. Pri tem je opozorila na nekdanje cenzure ali spreminjanje angleškega dramatika, rekonstrukcije besedil. Iz besedila prevajane knjige se vidi, je poudarila, da ima Greenblatt Shakespeara rad. No, ni dobesedno rekla, da ga ima rada tudi sama, a je priznala, da se med dolgoletnim ukvarjanjem z njim kaže njen odnos kot vedno bolj intenziven. Pri avtorju knjige je poudarila njegov sijajen slog in kako obvlada zahtevno snov. Med drugim pa je opazila številne modalnosti oziroma uporaba naklonskih glagolov, kar pomeni relativizacijo tistega, o čemer avtor piše. To pa hkrati pomeni, da pravih odgovorov na mnoga vprašanja ni in jih najbrž nikoli ne bo. Na novinarsko vprašanje, kakšna slovenščina bi bila najbolj ustrezna Shakespearovem jeziku (blankverzu), je odgovorila, da ritmizirana proza, ne pa strogo določen verz.
Tomaž Toporišič
Tomaž Toporišič se s Shakespearom ukvarja gledališko (pri predstavah Tita Andronika in Viharja) in predavateljsko, zato je imel več primerjalnih povzetkov. Po njegovem opažanju Greenblatt izhaja iz semiotike Lotmanovega tipa. Tudi on je opazil avtorjevo modalnost, ki vnaša v celoto dvom, po drugi strani pa neverjetno strast po sledeh, po zasledovanju vsega, kar bi skrivnostno življenje in ustvarjanje dramatika bolje osvetlilo. Pri tem je omenil še nekatere nam znane avtorje, kot Petra Brooka in Jana Kotta (Shakespeare naš sodobnik). Toporišič je dejal, da zavida Angležem, ki lahko berejo Shakespeara v originalu. (Ni pa se vprašal, koliko je teh Angležev, ki so ves njegov opus sploh prebrali).
V knjigi je Shakespeare in njegovo renesančno gledališče kajpada osrednja osebnost in tema, a je v veliki meri predstavljena vsa elizabetinska doba, torej zgodovinsko – politični moment.
Odmevna tiskovna konferenca
Knjiga je formalno razdeljena na dvanajst kronoloških poglavij, z avtorjevim predgovorom, opombami prevajalke, bibliografskimi opombami po poglavjih (uporabljena literature), kar bo bralca morda napotilo k iskanju še kakšne druge knjige o Shakespearu.
Marijan Zlobec