Cikel Mladi virtuozi se je končal z nastopom italijanskega pihalnega kvinteta Anemos v Viteški dvorani Križank.V Ljubljani so nastopili v okviru dejavnosti Italijanskega inštituta za kulturo ter dveh fundacij iz Furlanije (CRUP in CIDIM). Koncert je bil sicer v okviru projekta Friuli in musica, ki ga podpirata obe inštituciji. Furlanija v glasbi tako dejavno posega v italijanski, pa tudi mednarodni kulturni prostor, še posebej s svojima mestoma Udine (Videm) in Pordenone.
Pihalni kvintet Anemos, vse fotografije Marijan Zlobec
CIDIM je sicer neprofitno združenje, ki deluje že od leta 1978 in ga priznava uradni Unescov partner International Music Council, podpirata pa ga tako italijansko zunanje ministrstvo kot ministrstvo za kulturo. CIDIM je sicer kratica za Comitato Nazionale Italiano Musica. Friuli in musica je nastal kot rezultat sodelovanja med CRUP, CIDIM in Konservatorijem Jacopo Tomadini iz Vidma.
Flavtistka in voditeljica kvinteta Alice Sabbadini
Anemos je požel aplavz občinsta, med njim precej gostov iz Italije
Pihalni kvintet Anemos sestavljajo flavtistka Alice Sabbadin, oboistka Giulia Cristante, klarinetist Carlo Pinardi, hornist Paolo Armato in fagotist Paolo Dreosto.
Flavtistka Alice Sabbadin, oboistka Giulia Cristante in hornist Paolo Armato
Njihova glasbena pripravljenost je solidna, a se še čuti nekakšna previdnost ali “rezerviranost”, iskanje svojega interpretacijskega stila.
Fagotist Paolo Dreosto in klarinetist Carlo Pinardi
Niso še vrhunsko skupno uigrani, kar pa je stvar še večje kilometrine, tako kot pri vseh ansamblih, ki zorijo leta, da ne rečem desetletja s skupnim muziciranjem, nastopanjem, nabiranjem izkušenj, širjenjem koncertnega programa, študijem skladb iz različnih obdobij, izvajanjem novitet.
Tu je še veliko možnosti, seveda pa morajo dobivati čim več priložnosti, tako kot se jim je pokazala v Ljubljani.
Mozartov Andante v F-duru KV 616 je uvodoma nudil bolj malo priložnosti za muziciranje, kvečjemu uvod v nekaj bolj monumentalnega, pri čemer je bila taka priložnost že ob naslednji kompoziciji, Suita Balcanica italijanskega skladatelja Virginia Zoccatellija (1969). Skladba temelji na nam bolj znanih melosih in ritmih, morda še najbližje srbski glasbeni in folklorni tradiciji, ki pa jo je skladatelj očitno dobro spoznal, slišal in povzel.
Darius Milhaud in Sir Malcolm Henry Arnold sta vsak po svoje tipična, kontrastna, v iskanju svoje nacionalne in stilne tipike izvirna in uspešna. Bolj “ilustrativen” je bil Arnold s svojimi Tremi mornarskimi pesmimi op. 4 z domnevnim “pijanskim” razpoloženjem. Milhaud je bil s svojim Ognjiščem kralja Reneja op. 205 bolj francoski, pikanten, kontrasten, čeprav so posamezni stavki prekratki, da bi se razvila neka širša kompozicijska struktura in se je zdelo, kot da so skladatelja nekoliko “skrajšali”. Za dodatek smo slišali še kratek Madrigal nocturne, kot napotek: pojdite domov v mirni noči z madrigalskim razpoloženjem.
Marijan Zlobec