Na zadnjem, sedmem koncertu iz cikla Mladi virtuozi smo v Viteški dvorani Križank najprej poslušali mladega violončelista Sebastiana Bertonclja ob klavirski spremljavi italijanskega pianista Lorenza Cossija.
Sebastian Bertoncelj, vse fotografije Marijan Zlobec
Bertoncelj, kot smo že omenili v napovedi koncerta, izhaja iz glasbene družine. Oče je znameniti pianist Aci Bertoncelj, mama pa Maja Klinar, prav tako glasbenica na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ta glasbeni pedigre je velika spodbuda, še posebej, ker si je Sebastian že za časa študija nabral lepe izkušnje tako doma kot na izpopolnjevanjih v tujini, ki mu bodo sledile še nove priložnosti tako v Luzernu kot v Los Angelesu.
Bertoncelj pa ima še eno redko priložnost, ki se mu je pokazala kot poseben hommage, ki ga je svojemu nekdanjemu prijatelju in soglasbeniku Aciju Bertonclju izkazal slavni avstrijski violončelist Heinrich Schiff, ki je Sebastianu dal na posodo za nedoločen čas enega izmed svojih inštrumentov. Menda “najslabšega”, a iz njegovega zvenenja in nasploh iz glasbenega okusa solista tega ne bi mogli reči, sicer pa ne vemo (kaj vse ima Schiff še doma). Ta medgeneracijska, medčloveška in medglasbena povezava je nekaj bolj redkega kot utečena praksa.
Sebastian je muzik Rostropovičevega tipa; emotiven, temperamenten, celo strasten, a se bo še bolj prebudil, ko bo čas za to in izkušnje še večje.
Pianist Lorenzo Cossi
Trenutno študira pri Milošu Mlejniku na Akademiji za glasbo. Mlejnik je prav tako mednarodno zelo izkušen solist, ki je nastopal tako rekoč povsod in ima tako solistične kot pedagoške izkušnje. To je pomembno, ker se to opaža pri napredku posameznih študentov ali pa njihovem premajhnem razvoju pri nekaterih drugih inštrumentih, kjer pedagogi niso tako močni in z manjšimi solističnimi koncertnimi izkušnjami.
Za svoj večer si je skupaj s pianistom izbral dve kompoziciji: Fantazijske skladbe op. 73 Roberta Schumanna in Sonato za violončelo in klavir op. 36 Edvarda Griega.
Obe izhajata iz emotivnega sveta romantike in imata poleg čustvenega naboja obilico tehničnih zahtev, še posebej Grieg v prvem stavku, kjer se je Bertoncelj izkazal kot tehnično zelo izpiljen, natančen, vznesen in samozavesten glasbenik. Schumann je v resnici nekako bolj “fantazijski” in ne zasleduje neke tehtnejše kontrastne zgradbe, ampak bolj nianse v izrazu, kar je Sebastian dojel in poudaril.
Griega je menda edini igral tako, da se ga da poslušati, kot je zapisal nekdanji kritik ob prvi ali eni prvih izvedb njegove Sonate, le violončelist in skladatelj David Popper, kot smo slišali iz Bertoncljevih ust z odra, potem ko sta skupaj s pianistom za dodatek zaigrala še dve Popperjevi kompoziciji, pri čemer se je prva, Kolovrat, zdela kot da bi gledal ali poslušal glasbo iz drugega dejanja Wagnerjevega Letečega Holandca v “preobleki” za violončelo in klavir.
Grieg je bolj dialoški, s klavirjem ustvarja pristno atmosfero medsebojnega glasbenega sobivanja in sožitja, pri čemer, kot rečeno, je bil najboljši delček večera prvi stavek Allegro agitato Sonate op. 36.
Italijanski pianist Lorenzo Cossi je Sebastiana spremljal odlično; igral je brez not, kar je še posebej redko, saj to dokazuje, da je lahko pianistova zlitost s solistom velika in natančna; ustvarja glasbeno sožitje in vrhunsko interpretacijo iz čistega glasbenega spomina.
David Popper okrog leta 1860, foto Wikipedija
Češki skladatelj in violončelist David Popper (1843 – 1913) sedaj zaposluje našega violončelista. No, imel bo še veliko dela, da bo od njega prišel še naprej k dvajsetemu stoletju in iz njega izbral tisto, kar mu duhovno ustreza. Kot kaže, brez poglobljenega in emotivno bogatega glasbenega sveta tudi pri njem, tako kot pri Aciju, ne bo šlo. Dialog je močan, čeprav ob odsotnosti očeta. Tu slišimo tisti sloviti Mozartov vzklik iz Requiema “Voca me!”
Marijan Zlobec