Zelo veliko je bilo novinarsko zanimanje za pravkar končano tiskovno konferenco ob izidu najnovejše knjige dveh znanih Delovih novinarjev; Boštjana Videmška in fotoreporterja Jureta Eržena Na begu s podnaslovom Moderni eksodus (2005 – 2016) Z begunci in migranti na poti proti obljubljenim deželam. Knjiga je izšla pri pri založbi UMCO pod uredništvom Sama Ruglja in s spremno besedo Ervina Hladnika – Milharčiča.
Boštjan Videmšek in Jure Eržen (desno), vse fotografije Marijan Zlobec
Boštjan Videmšek in Jure Eržen sta novinarski tandem že zelo dolga leta, tako da novinarsko dihata skupaj, imata skupne poti, po svoje morda skupno ali medsebojno varnost, kar marsikdaj ni brez pomena, a je to na tiskovni konferenci ostalo prezrto, pokazalo pa se je kot tema ene izmed najboj žalostnih zgodb in usod, opisanih v knjigi, kot jo je Videmšek omenil. Namreč o usodi sirskega begunca, ki so ga z ženo in otrokoma odvrgli na Samosu, potem pa je plaval na kopno po pomoč, medtem ko je ostala družina na otoku…Tam je izbruhnil požar, in ko se je vrnil s policijo, je našel družino zoglenelo, njega pa so obdolžili požiga…
Boštjan Videmšek
Knjiga je zadnja v trilogiji in verjetno ni zadnja, vsaj glede na vso dinamiko dogajanja, ki jo spremljata na terenu oba novinarja že desetletja in se nekako kot tema začenja z vojno v Iraku, torej z ameriškim napadom.
Ljudi je bilo več kot za en prostor
Zanimivo, da na tiskovni konferenci ni bilo nič govora o političnih temah, na primer, kdo je za vse izvorno kriv. Nismo slišali nobenega imena, celo Asadovega ali Putinovega ne, kaj šele kakšnega ameriškega, pa tudi ne kaj o ISIS , Al kaidi ipd., samo Angelo Merkel pa grškega premiera Aleksisa Ciprasa.
Urednik Samo Rugelj je s knjigo Na begu zelo zadovoljen
Videmšek vendarle, se zdi, na vse gleda z vidika civilizirane Evrope, ki se zelo hitro spreminja in drsi na desno, ali kot je slikovito dejal:”Navzdol (iz Nemčije proti jugu) se širi neonacizem, navzgor (proti Nemčiji) pa prihajajo ljudje!” Dehumanizacija Evrope je zelo hitra, v Grčiji se napovedujeta zlom in kaos.
Zanimiva je bila Videmškova teza, da je Evropska unija Grčijo dvakrat zlorabila; najprej s finančno krizo, sedaj pa še z begunci.
Na novinarsko vprašanje, kaj bo v prihodnje ali kaj se bo še zgodilo, je Videmšek dejal, da je to preveč preprosto vprašanje, na katerega pa bi bil potreben zelo dolg odgovor. “Vse je narobe; doslej ni bilo storjenega niti enega dobrega koraka. Zločin proti človečnosti je bil že sporazum o beguncih med Nemčijo in Turčijo. K temu prispeva tudi Slovenija…”
Jure Eržen
Spet na novinarsko vprašanje, kaj je s pravom oziroma zakonitostjo, je Videmšek nekako odgovoril posredno, češ da je pravni jezik grob in suhoparen ter ubija vse nastavke empatije. “Za preveč gre, da bi si lahko privoščili površnost.” Kako je mogoče, da so se v sorazmerno urejenem prostoru (kot je Evropa), razmere tako hitro lahko spremenile v kaos, socialno, etično, moralno… negotovost.
“V Sloveniji se ni dogajalo nič, zgodilo pa se je ogromno!”, je dejal Videmšek, ki je žično ograjo oziroma mejo s hrvaško mimogrede označil za fašistoidno.
Videmšek je v bistvu izredno samozavesten tako v svojem pisanju kot govorjenju. Mimogrede je navrgel, da je na primer samo v enem delu Istanbula več beguncev kot v vsej Nemčiji, podobno v Libanonu.
Boštjan Videmšek je govoril bolj samozavestno in predvsem hitreje kot lahko kaj objavi
Jure Eržen je pripovedoval o svojem fotografskem ali fotoreporterskem spremljanju vsega, o čemer Boštjan piše. Morda je bila najbolj presenetljiva njegova izjava, da je na koncu fotografiral vedno manj, ker je iskal le še najbolj izrazite motive, tako kot za naslovnico knjige z begunsko družino, ki prečka železniško progo kot simbol potovanja in dolge poti, predvsem pa je beguncem jasno, da so na pravi poti.
Ahmed Burić Bure, pesnik, novinar, prevajalec in publicist iz Sarajeva
Kaj je bilo za Videmška najhujše, kar je opisal v knjigi? Povedal je ono zgodbo, a v celoti strnil vtis:”Hierarhija bolečine in tragedije je zelo zoprna stvar!”
Jure Eržen – Lampedusa, Italija, 2006, iz knjige Na begu
Knjiga Na begu je bila predstavljena na pravkar minulem Leipziškem knjižnem sejmu in se že prevaja v nemščino, tako da jo bodo od julija lahko brali še Nemci.
Jure Eržen – Središče ob Dravi, jeseni 2015, iz knjige Na begu
Knjiga je razdeljena na sedemnajst poglavij s prologom in epilogom. Teme so povezane z “begunskimi deželami” in se ne začenjajo z Balkansko potjo, ki je opisana v treh poglavjih šele na koncu knjige.
Jure Eržen – Rigonce, jeseni 2015, iz knjige Na begu
Marijan Zlobec
Dodajamo še nekaj misli iz spremne besede Ervina Hladnika – Milharčiča z naslovom Potovali smo v nasprotno smer.
“Leta 2005 begunci niso bili moderna časopisna tema. Meje so že bile predmet nostalgije. Padale so, se brisale, izgubljale so pomen. Evropa je živela v prepričanju, da se približuje čas, ko bodo meje samo še v glavah. Na južnih mejah Evrope pa je Videmšek našel evropsko mejo na tleh in v zraku. To ni bila namišljena fiskalna meja ali s tablami označena meja med državami. Meja med Evropo in Afriko je bil visok žičnat zid, ob katerem je ležalo na stotine lestev, ki so jih za seboj pustili begunci. Trdna in neprehodna meja med dvema kontinentoma. Le da ni tekla po sredi, ampak je bil trdno usidrana v Afriko…
Jure Eržen – Šentilj, jeseni 2015, iz knjige Na begu
Sreča se drži ljudi, ki veliko delajo. Videmšek je tam v trenutku novinarske sreče videl daleč čez meje svojega kontinenta, Eržen pa je z eleganco in v brezhibni kompoziciji pokazal, kako blizu je prišel ta svet. Ob poročanju o političnih prevratih, revolucijah in vojnah od Kabula do Casablance, ki so običajni del reporterskega dela, sta oba sledila učinku, ki ga imajo veliki zgodovinski dogodki na male ljudi… Videmšek se je odločil, da ne zna računati, in je takoj na začetku o beguncih začel pisati kot o ljudeh v njegovi osebni zgodbi. Kot da so begunci del njegovega življenja, njegovi najbližji sosedje, ljudje, ki jih srečuje pred svojim blokom in v najbližji trgovini. Na začetku je to zvenelo zares nenavadno. Na koncu zgodbe se je ta pristop izkazal za edinega pametnega… Begunci so vedno del eksotične pokrajine. Iz Maroka in Španije jim je Videmšek sledil na odprto Sredozemlje, na Lampeduso in v južno Italijo. Tam je srečal prve Sirce, Iračane, Kašmirce in Afganistance… Preživeli iz Lampeduse so šli v kraje, v katerih se vidi auroro borealis. Nekam, kjer jih bodo sprejeli in jim omogočili preživetje. Prej se ne ustavijo. Videmšek je sencam dal imena in priimke, življenjske zgodbe in svoja čustva, preden so se begunci v Grčiji soočili z gospodarsko krizo Evrope, preden se je v Tuniziji začela arabska pomlad, v Kairu državni udar, v Libiji razpad države in v Siriji splošna vojna vseh proti vsem. Leta 2011 se je ta svet soočil s svojo modernostjo in sprožil procese, v katere se je vpletel ves svet, nihče pa jih ni obvladal… Videmšek je o beguncih v neposredni bližini Evrope deset let pisal kot o pripovedi svojega življenja. V prvi osebi ednine, z vsemi čustvi, ki sodijo k osebnemu doživljanju zgodovine sveta… Ni šel Videmšek naproti ljudem, o katerih je pisal celo desetletje. Oni so prišli k njemu. Njegova in njihova zgodba sta se srečali v Rigoncah na slovensko-hrvaški meji. Tako kot na Lampedusi se zgodba beguncev ni končala v Brežicah, ampak se je tam začela…
Na begu je v mnogočem dramatična knjiga, tukaj pa postane skoraj vratolomno vznemirljiva. ..”