Naročniki štirinajstdnevnika Pogledi so pred kratkim dobili na dom pismo odgovornega urednika Andreja Jakliča, v katerem spoštovane bralke in cenjene bralce obvešča, da je izdaja, ki jo držijo v rokah, žal zadnja tiskana izdaja štirinajstdnevnika Pogledi.
Cesar Franc Jožef I. z dunajskim pogledom na aktualno Slovenijo, foto Marijan Zlobec
Prva številka Pogledov je izšla 7. aprila 2010 in je bila plod sodelovanja med Mestno občino Ljubljana, Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije ter med časopisnim in založniškim podjetjem Delo. Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo RS sta se leta 2009 zavezala za sofinanciranje projekta, Delo pa za izvedbo kulturnega projekta izdajanja štirinajstdnevnika, ki “bo osredotočen na področje kulture, medijev in intelektualnega življenja ter bo objavljal poglobljene članke o teh področjih ter kakovostne kulturne vsebine in tako prispeval k obogatitvi slovenske medijske krajine.”
Tovrstne vsebine komercialno ne preživijo
“Sodelovanje se s koncem marca 2016 izteka, položaj na domačem časopisnem in revijalnem trgu pa žal založniškim projektom s tovrstnimi vsebinami ne omogoča komercialnega preživetja in posledično tudi izhajanja. To pomeni, da zgodbe Pogledov v takšni, tiskani obliki, žal brez subvencije ni mogoče nadaljevati.”
Urednik se zahvaljuje vsem, ki so vsa ta leta brali tiskano verzijo štirinajstdnevnika Pogledi, hkrati pa omenja nadaljevanje spletnega izdajanja časopisa pogledi.si.
Delo je tako v nekaj mesecih ukinilo Delo de facto in Poglede, obe publikaciji, ki sta pritegnili intelektualno in še posebej kulturno bralstvo, ki je s to potezo nič hudega sluteč dočakalo največjo izgubo med vsemi sferami slovenskega javnega oziroma medijskega življenja.
Delo se sklicuje na nemožnost komercialnega preživetja Pogledov, tako kot prej Dela de facto, pozablja pa, da je samo zelo malo storilo za uveljavitev obeh medijev. Celo dolgoletni bralci Dela na primer niso opazili, da obstaja Delo de facto, ki ga je “dodatno” urejal kot urednik Sobotne priloge Ali Žerdin in potemtakem ni imelo nobenega zaposlenega novinarja.
Na Pogledih sta bila zaposlena samo dva novinarja
Kar zadeva Poglede, sta bila tam na koncu redno zaposlena samo dva, in sicer Andrej Jaklič in Agata Tomažič. Da Jakliča, za razliko od Tomažičeve, niso odpustili, gre verjetno iskati razloge v njegovi pogodbi, individualni, kakršne imajo vsi uredniki. Se je pa ob koncu Pogledov na spletnih portalih in omrežjih razvila živahna debata ZA in PROTI. Pri tem je zanimivo (in žalostno) zlasti to, da nekateri ne razumejo, da je bil Jaklič na mesto odgovornega urednika imenovan zgolj kot stečajni upravitelj in da bi čim manj oviral načrt uprave, ki je bil posrkati subvencijo MOL in Ministrstva za kulturo, namenjeno za honorarje sodelavcem Pogledov (in ne za plače redno zaposlenim!). Honorarji so se, kljub temu, da se višina subvencije ni zmanjševala, ves čas nižali – odg. urednik Jaklič pa je, jasno, vsakič znova prikimal. Opeharjeni so bili seveda honorarni sodelavci, povečini mladi pisci. Najbolj absurdno je, da se je ena od njih, Dijana Matković zdaj tako rekoč postavila v bran Jakliču, ker da je bil edini od urednikov Pogledov, ki je znal prisluhniti urbani kulturi (kar v praksi pomeni, da je objavljal stvaritve svojih prijateljev in sodelavcev iz Poleta, kot so Miroslav Akrapović, Gregor Bauman.
O tem (in še marsičem) je Dijana Matkovič pisala v svoji kolumni Konec Pogledov, ki pa je nastala po poslušanju oddaje Studio ob sedemnajstih na Radiu Slovenija. Seveda tu ni bilo nikogar iz uprave Dela, da bi pojasnil svoje finančne izračune in položil odkrite karte na mizo. Kako je možna okrogla miza o Delovi publikaciji brez računovodskega Dela, ki bi ga med drugim oba tam prisotna nekdanja urednika Pogledov (Ženja Leiler in Boštjan Tadel) javno ali v imenu javnosti kritično zaslišala? Kakšno novinarstvo je to na RS?
Menda je bila celoletna subvencija za Poglede prvo leto kar 230 tisoč evrov, nazadnje skoraj deset tisoč evrov na številko, kar ni tako malo. Za kaj je Delo porabilo vso subvencijo, ni bilo nikoli pojasnjeno. Poleg tega se Delo sploh ni trudilo za pridobitev subvencije npr. za Delo de facto, ki je mimogrede izplačevalo sramotno nizke honorarje in v nasprotju z vsebino avtorske pogodbe.
V Pogledih ni bilo vizije