Narodna galerija v sodelovanju s Centrom arhitekture pripravlja v letu 2017 pregledno razstavo o slikarki Heleni Kottler Vurnik. Ob razstavi želijo predstaviti tudi seznam njenih del, zato se v NG obračajo na slovensko in mednarodno javnost, da jim pomaga z informacijami in deli ter bi bila tako razstava čim bolj popolna, saj umetnica ne uživa toliko pozornosti v likovni javnosti, kot je sicer odličen njen slikarski in oblikovalski opus.
Helena Vurnik – Marija z Jezusom, foto arhiv Narodne galerije
Svoje delo je Helena Vurnik, rojena Kottler, posvetila predvsem opremi projektov svojega soproga, arhitekta Ivana Vurnika. Z njim je vseskozi sodelovala, med drugim tudi pri projektu izvedbe zasebne kapele tržaškega škofa Andreja Karlina in Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Veliko se je ukvarjala tudi s knjižno opremo. Ena izmed njenih najbolj priljubljenih slik je Šmarnična Madona, ki jo v maju izpostavijo v ljubljanski stolnici. Prav v teh dneh obeležujemo obletnico njene smrti.
Helena Vurnik je s svojo sliko Oznanjenje, 1914, iz Tržaške škofije veliko presenečenje stalne zbirke Narodne galerije, foto Marijan Zlobec
Dela Helene Vurnik so raztresena, zato težko dostopna, seznam njenih del pa še ni popoln. Zato se, kot rečeno, v Narodni galeriji obračajo na javnost, na vse lastnike njenih del, da jim pomagajo sestaviti popolnejši seznam njenih stvaritev.
Prezbiterij cerkve sv. Katarine (Topol pri Medvodah), pri katerem je pri obnovi notranjosti sodelovala Helena Vurnik, foto projekti.gimvic. org.
NG opozarja slovenske župnije, naj preverijo, ali imajo kakšno delo Helene Vurnik, kakšen primerek njene cerkvene opreme, paramente (mašne plašče)…
Ilustracije mašnih plaščev niso delo Helene Vurnik, foto Wikipedija
Slika Oznanjenje Helene Vurnik je bila pred kratkim prvič vključena v novo postavitev stalne zbirke Narodne galerije, in sicer so jo dobili na posodo iz Trsta (Tržaška škofija) in bo tako na voljo za ogled le eno leto.
Kdo je sploh Helena Vurnik ?
Ker o naši umetnici skoraj ničesar ne vemo, sem si sposodil nekaj podatkov iz Slovenskega biografskega leksikona, v katerem je geslo napisala Asta Znidarčič.
Vurnik Helena r. Kottler, slikarka in dekoraterka, r. 26. sept. 1882 na Dunaju pravniku poštne direkcije Moricu Kottlerju in Bronislavi r. Trug (po rodu Poljakinja), u. 4. apr. 1962 v Radovljici. Po meščanski šoli je obiskovala srednjo šolo za klavir in štiriletno šolo za risanje in akvareliranje, zatem štiri leta študirala na Graphische Lehr- u. Versuchsanstalt v VII. okr., kjer je delala v olju in grafičnih tehnikah (litografija, heliogravura, jedkanje).
Ivan Vurnik in Helena Kottler Vurnik, foto najdi.si
Študij je nadaljevala na Kunstschule f. Frauen u. Mädchen, od koder jo je prof. Rud. Jettmar sprejel v svojo specialko na AUU. Leta 1910 je dobila šestmesečno državno štipendijo za Italijo. Po vrnitvi si je z izkupičkom za prodana (v Italiji nastala) dela uredila atelje na Dunaju in se zaposlila kot risarka pri dunajskem dnevniku Extrablatt. Z grafikami, ki jih je priporočil prof. L. Michalek, je prodrla v umetnostne trgovine in v razstavne prostore Künstlerhausa. Novembra 1913 se je poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom, leta 1915 sta se preselila v moževo rojstno hišo v Radovljico, februarja 1919 pa v Ljubljano.
Helena Vurnik – Iz Vurnikove hiše v Ljubljani, foto centerarhitekture.org/Miran Kambič
Njeno prirojeno nadarjenost, slovansko občutljivost ter slikarko sposobnosti, izoblikovane v okolju in duhu dunajske secesije, je mož spretno vključeval v svoje arhitekturne zasnove. Eno najmikavnejših del za oba je bila obnova zasebne kapele škofa Andreja Karlina v Trstu. Zanjo je Vurnikova okrog leta 1915 naslikala olja Marijino oznanjenje, sv. Andrej in Velikonočno jutro, medtem ko so tri kompozicije z motiviko iz Kristusovega življenja in številni drugi liki ostali le v študijah. Iz zgodnjega obdobja so se ohranila olja: Žid (ok. 1910), Pocestni trgovec, Tržni dan v Mirandoli, Portret mlade žene; iz zrele dobe so: Portret Š. P. v narodni noši (1922), Sijala je noč (1922, po motivu cigan. pesmi, danes v Chicagu), Dvorišče Vurnikove hiše v Radovljici (1915–1917).
Od cerkvenih del so: sv. Katarina pred sodniki (1919, glavni o. c. v Topolu nad Medvodami), Srce Jezusovo (1919), Majska Madona (1920, glavni o. c. sv. Krištofa, Lj.), Mala Terezika … (1921, 1926; c. sv. Petra Lj.), sv. Magdalena … (1922, danes v Chicagu), Zdrava Marija (repr. M 1924, 163), tabelne slike sv. Ana (repr. Bg 1926, 159), Madona pod križem (1929) in sv. Tadej (1943, vse 3 v c. sv. Petra, Lj.), Majniška Madona (1927, lj. stolnica), Marijino oznanjenje (1927 – 1928, Šentvid pri Lj., varianta tržaškega), štiri manjše slike (1930, glavni oltar v Sodražici).
Helena Vurnik v starejših letih, foto centerarhitekture.org
Več let je študirala zapleteno tehniko mozaika in v njej večkrat upodobila skupino štirih evangelistov, npr. štiri manjše podobe na retabulah v ž. c. v Radovljici (1932), na krilnem oltarju v Mirnu (1935, v 2. svet. vojni pogorelo, ohranjene so fotografije), na pročelju c. sv. Petra v Ljubljani, kjer skupina z osrednjo postavo Kristusa med delfinoma (simbolom vstajenja) dekorativno dopolnjuje moževo obnovitveno zasnovo. Za ž. c. v Kranju je naredila mozaik Marija morska zvezda, za pročelje benediktinske bazilike v Opatiji Madona – morska zvezda (1956).
Vurnikova hiša na Miklošičevi, označena kot najlepša hiša v Ljubljani, foto centerarhitekture.org/Miran Kambič
Stenske slike je izdelala za glavno dvorano Zadružne gospodarske banke (Ljubljana, Miklošičeva 8, 1922) v tedaj priljubljenem narodnem slogu (po 1945 večinoma prepleskane, ohranjen le detajl, repr. DS 1923, pril., slika 48). Poleg nekaterih poudarjenih folklornih dodatkov (barve, noša) zasledimo celo tu, še bolj pa na velikih figuralnih kompozicijah (tabelne slike) elemente, ki spominjajo na prerafaelite (stilizirani rastlinski motivi ali dekorativne zvezde na enotnem, temnem polju), a tudi na Puvisa de Chavannesa (velike, ezoterične in mirne postave božanstev, svetnikov in zamaknjencev).
Risbe, grafika ter drobna grafika
Iz italijanskega in dunajskega časa so med drugim jedkanice Goslač in popevkarica (1913, razstavljena v Künstlerhausu), Na samotnih potih, Parižanka, V tihoti svetišča, Hiša v Bukari (repr. DS 1917, pril. št. 20–3), Spominu Ivana Cankarja (risba s kredo, repr. DS 1920, prit. 1). Risala je zaglavja in vinjete za DS (1918–1920), M (1925), KMD (1931, mesece), številne ovitke za M (1924– 1926), KMD (1925–1931, 1945, 1947–1950) in MK (1923–1938). Ilustrirala je mdr. knjigo J. Lesar, Apostoli Gospodovi I–II (1924–1925). Paramentika – predlog, vzorcev, osnutkov za umetno vezenje, za liturgična oblačila (izdelovale šolske sestre v Mariboru), zastave, cerkvene bandera, obdelava kovin (okras zvonov v Trnovem, na liturgičnem posodju), emajlirani okraski na tabernakljih, monštrancah je zlasti po letu 1923 zelo veliko. Z možem je delala ornat škofa Jegliča; izveden je v narodnih barvah in prepreden z zlatimi nitmi (na mednarodni razstavi leta 1938 v Berlinu je prejela diplomo in plaketo).
Dela Vurnikove so raztresena, zato težko dostopna. Številne njene skice, študije, grafike, akvarele, risbe in olja je leta 1970 daroval Narodni galeriji mož Ivan Vurnik. Vsekakor bo razstava, ki jo pripravlja dr. Andrej Smrekar, zelo zahtevna.
Marijan Zlobec