Slovo od Janeza Zadnikarja

Pred  dobro uro smo se na ljubljanskih Plečnikovih Žalah poslovili od našega dragega  novinarskega kolege z Dela Janeza Zadnikarja.

Janez Zadnikar na Plečnikovih Žalah, vse fotografije Marijan Zlobec

Moj WordPress mi omogoča, da dodam še nekaj misli in fotografij, pri čemer včasih, namreč da se bo novinarska tehnologija tako razvila, nismo mogli niti razmišljati, govoriti, niti nismo sanjali. Praktično si s pogreba, in že objaviš. Hitreje kot radio in televizija.

Prišlo je precej manj ljudi kot sem pričakoval.

In upal, da bo spomin nanj močnejši in predvsem iskrenejši.

Kot je bil včasih, ko so ljudje za pokojnikom množično  jokali.

Mitja Meršol in Željko Kozinc

Ljubljanski pogrebi so danes bolj komorni, odmaknjeni, med delovnim časom, oddaljeni po mislih, besedah in dejanjih ljudi, ki so pokojnika dobro poznali.

Nagovor Petra Kolška

Družina Janeza Zadnikarja s sinovoma Miho in Juretom ter njuno mamo

Predvsem pa bi si nekdo, ki je kot novinar deloval vse življenje, to zaslužil in bi prišlo veliko več stanovskih kolegov, da bi obudili  spomin na soljudi v javnem novinarskem poklicu, ki očitno postaja vse bolj človeško prazen, eksistenčno negotov, podcenjevan, omalovaževan, marsikdaj osovražen in ravno na Delu v zadnjih mesecih na najhujši preizkušnji.

 

Željko Kozinc in Jože Stabej

Z Janezovega Dela ni bilo nikogar iz sedanje garniture, če štejem Petra Kolška, Mitjo Meršola, Željka Kozinca, Jelko Šutej Adamič in sebe že za “prejšnje” Delove ljudi, Jožeta Stabeja pa z  nekdanje Janezove Jane in zatem Književnih listov.

Ni bilo nikogar z Dela, da bi občuten, natančen in spoštljiv nagovor  Petra Kolška, upokojenega novinarja in urednika, med drugim Kulturne redakcije in Književnih listov Dela, pospremil s fotografijo za objavo njegovega nekrolog v Delu. Licemerje ne pozna meja; zadošča, če pogledate reportaže z raznih vaških pogrebov v Slovenskih novicah. Ali pa: vsak škandalček je veliko več vreden kot kulturno bogato in plodno novinarjevo življenje.

Profesionalizma ni, še manj sočutja in spomina, kaj šele hvaležnosti, saj nisem opazil nikogar izmed 274 intervjuvancev med slovenskimi umetniki, ki jih je Janez Zadnikar skozi vrsto let predstavil za Teleks, niti onih petdeset portretirancev za Sobotno prilogo Dela. Dobro, nekateri so že umrli.

Ni bilo pevcev v živo, ki bi Janezu kaj zapeli, razen dveh posnetkov njegovega Okteta Gallus. Nastali so mnogi novi okteti in pevski zbori, ki Janeza Zadnikarja niso niti poznali.

Ko se umakneš, greš v pokoj in nisi več javno aktiven, hitro pozabijo nate. Če ne bi bilo še župnika in njegovega Jezusovega vstajenja, bi bili pogrebi še bolj prazni. No, Janezov je bil vseeno zelo spodoben in nam toplega spomina nanj ne more odvzeti nihče.

Marijan Zlobec