Slovenska likovna umetnost se na Dunaju uveljavlja bolj kot se to zdi v sami Sloveniji. Spomnimo na veliko pregledno razstavo, ki jo je zasnoval, pripravil in v celoti izbral avtorje in njihova dela Aleksander Bassin, potem je bila vrsta razstav posamaznih avtorjev in avtoric, precej kolektivnih razstav s slovensko udeležbo, sedaj odmevna instalacija Eve Petrič v cerkvi svetega Štefana, vrhunec pa je te dni doživelo odprtje retrospetivne razstave koroškega Slovenca Valentina Omana ob njegovi lanski osemdesetletnici. Razstava, tako kot pred meseci oziroma lani Bassinova, je v uglednem dunajskem razstavišču Hiši umetnikov (Künslerhaus).
Valentin Oman na fotografiji za plakat dunajske retrospektive, foto Ferdinand Neumüller
Zakaj je Valetin Oman velik? Odgovor na to je lahko zelo lahek; ker je imanenco likovnih snovi in materialov s svojo umtniško izrazno močjo pretvoril v transcendenco, ne da bi se zgledoval po kom drugem, razen po svojem notranjem čutenju sveta in duhovnem bistvu.
Valentin Oman – In situ, foto Valentin Oman
Oman hkrati presega svoje izvorne korenine in je vanje usodno ujet; je človek, ki je preveč trpel, tako v osebnem kot kolektivnem bivanju, občutil krivice slovensko avstrijskega sobivanja v deželi, ki ji je desetletja krojila usodo vsakršna avstrijakantska pritlehna politika, še posebej ona v strahu pred vsem slovenskim, čeprav izvornim, to je sobivajočim, ne priseljenim ali naseljenim od drugod. Koroški Slovenec je avtohtoni prebivalec neštetetih koroških vasi, vasic in mest, pa če je to komu tam ali na Dunaju všeč ali ni.
Zid z dvojezičnimi napisi vasi na Koroškem, foto Marijan Zlobec
Oman spada med mnoge že svetovno znane slovenske umetnike, ki na neki način delijo isto ali podobno usodo, a imajo čudežno moč, da iz vseh stisk izhajajo kot umetniški zmagovalci na poti proti večnosti. Oman to ve, se zaveda, se druži (z njimi) in poglablja (vezi), se vzpenja v samozavestni drži skozi desetletja proti absolutni spoznavnosti. Kje se to konča, on sam še ne ve, a nakaže in celo poudarja; v večnosti. Seveda je večnost tuzemsko spoznanje in hkrati obstoj.
Odprtja razstave sta se poleg umetnika (drugi z desne) udeležila tudi avstrijski predsednik dr. Heinz Fischer (četrti z desne) in slovenski veleposlanik dr. Andrej Rahten (tretji z leve), foto Ferdinand Neumüller
Omanu se pozna, da bi po pričakovanju, nameri ali spodbujanju staršev moral postati duhovnik, in na neki način to celo je. Bolj kot človeško bivanje na zemlji ga zanima, kaj pa je potem in kje je to nadzemeljsko poslednje bivaje človekove duše?
Omanove figure v Hiši umetnikov, foto Marijan Zlobec
Oman ni ilustrator, ko ustvarja cerkvene evangelijske motive, nima človeka s preproznavnim obrazom in telesom, nima podobe, nima zgodovinske identitete, ker je njegova tematika bolj simbolna tudi ko slika Križev pot, za katerega bi smeli pričakovati določeno razlagalno vsebino posameznih postaj.
Omanova dela na Dunaju, foto Marijan Zlobec
Pri dunajski retrospektivi si je nujno ogledati še oba polurna dokumentarna filma v osrednji dvorani, ki jo sicer zapolnjuje Križev pot. Filma približata tako manj znani umetniški ustvarjalni potek, rojstvo tehnike in stila, fizični odnos do odkrivanja samu njemu lastnih in znanih skrivnosti (tako kot nekoč barvna jedkanica njegovega ljubljanskega profesorja na grafični specialki Rika Debenjaka), kot nas vsaj na hitro popeljeta od postaje do postaje njegove monumentalne postavitve, oblikovanja in zasnovanja konkretnih večinoma sakralnih ali javnih (šola, univerza) arhitektur s poudarkom na poslovilnih vežicah, kar je še posebej Omanova vsebinska preokupacija.
Plakat za dunajsko retrospektivo
Oman kot da bi se hotel posloviti od pravkar umrlih ljudi na kar najbolj slovesen način, v vzvišenem prostoru, z izbranimi ljudmi, govori, morda solistično, komorno ter vokalno glasbo ali celo koncertom, kot da bi bil v njegovih očeh vsakdo vreden takega zemeljskega slovesa.
Del retrospektive, foto Marijan Zlobec
Oman kot Dunajčan ve, kako so se v svetem Štefanu v zelo ozkem krogu poslavljali od Mozarta, predno so ga peljali na pokopališče, od koder se je izgubila sled za njim vse do danes. Ve, kako s pokopavali avstijske cesarje in cesarice…Ve pa tudi, kako naj bo pokopan ali pospremljen na zadnjo pot pred vstajenjem koroški Slovenec.
Mala plastika Valentina Omana na retrospektivi, foto Marijan Zlobec
V Omanovih očeh je koroški Slovenec cesar, čeprav nima te funkcije, a je po življenju cesarju enak. Slovenec ni cesar, ampak je car. Oman v tem smislu še ni rekel zadnje besede in bi bilo njegov vek potrebno še “izkoristiti”, za nas kajpada najraje v Sloveniji. Kdor ga bo prvi povabil, mu ne bo nikoli žal.
Postaje Križevega pota kot velike slike Valentina Omana na razstavi, foto Marijan Zlobec
Na Omanovo razstavo vabijo na Dunaju celo ponoči, foto Marijan Zlobec
Oman je uporniški duh, politik, kritik, polemik, avantgardist v rušenju konvencij, predsodkov, provincializma, oviranja, onemogočanja, nesprejemanja soljudi in še bolj njihove drugačnosti…
Alpe – Adria Univerza v Celovcu, prevajalska kabina z dvojezičnimi napisi koroških krajev, 2002, foto Valentin Oman
Slovenska gimnazija v Celovcu, foto Ferdinand Neumüller
Avla slovenske gimnazije v Celovcu, foto Ferdinand Neumüller
Oman je imel srečo, da je vstopil v mednarodni likovni prostor kot specifični ustvarjalni subjekt posebne entitete s sposobnostjo absorbcije v šestdesetih in sedemdesetih letih avantgardnih rojevajočih se stilov, od mladih nagrajencev ljubljanskih grafičnih bienalov, kot npr. Robert Rauschenberg, do slikarstva Antonia Tapiesa, Zorana Mušiča, Gerharda Richterja, morda Arnulfa Rainerja in manj Corneliusa Koliga ali Hermanna Nitscha, ki bi se jima Oman bolj izognil kot ne, Wolsa (Alfred Otto Wolfgang Schulze), Jeana Fautriera …Oman se je formiral že pred pol stoletja, čeprav njegova dunajska retrospektiva tega ne pokaže.
Cerkev v Plešivcu, 1986/87, foto Ernst Prokop
Oman je apostolska pojava, če že ne kar kristusovska, česar likovna kritika kajpada noče omenjati, kaj šele poudarjati. V njem je veliko več duhovnega kot na primer v razvpitem dunajskem stolnem duhovniku Toniju Fabru, ki polni bolj rumeni tisk kot kakšno dunajsko Družino.
Valentin Oman – Dalmacija, 2012, mešana tehnika na platnu
Bolje, da ni postal duhovnik, ker lahko uči, ne da bi bil posvečen, nas vzgaja, ne da bi bil akademijski profesor, nam je za zgled, ne da bi pisal “zlata pravila življenja”, se poglablja v evropsko duhovno, kulturno in politično zgodovino, ne da bi bil univerzitetni predavatelj. Je kot Michelangelo, ki je obvladal vse svoje papeže, in Leonardo, ki je videl stoletja naprej.
Sikstinska kapela v Rimu
Kam gleda in kaj vidi Valentin Oman? Vidi grozo, vidi propadajoči svet, vidi uničevanje narave, a hkati novo rojstvo iz zemlje in trohnobe. Oman ve, da ni nujno, da bo človek večno obstajal, morda ga bo konec celo zelo kmalu, čez nekaj stoletij?
Križanje Cimabuea iz let med 1280 in 1283 v Assisiju
Omanov praznični obred poslavljanja, moč potovanja iz domnevno znanega sveta, to je bivajočega zemeljskega, v onostranstvo je že skoraj njegova obsesija. Ko gledaš njegovo cerkev v Plešivcu, lahko pomisliš tako na Sikstinsko kapelo v Rimu kot na zgornjo baziliko svetega Frančiška Asiškega v Assisiju s freskami Cimabuea, kajpada pa še na slavno Giottovo Cappello degli Scrovegni v Padovi.
Giottova Cappella degli Scrovegni v Padovi.
Bazilika svetega Frančiška Asiškega v Assisiju
Samostanska cerkev v Plešivcu z Omanovimi freskami, foto Erns Prokop
Marijan Zlobec