Puccinijeva slavna opera La bohème je na odru dunajske Državne opere v isti scensko – režijski postavitvi in opremi slavnega Franca Zeffirellija uprizarjana že kakih trideset let. Videl sem jo že nekajkrat, vsakič z novimi pevci. Tokratna predstava je bila nič manj kot že 419. po vrsti, kar pomeni, da si je vse dosedanje predstave skupaj ogledalo okrog milijon ljubiteljev opere.
Angel Blue kot Mimi, vse fotografije Wiener Staatsoper/Michael Pöhn
Ali je taka usmeritev vodstva Državne opere, da ne gradi na novih in inovativnih predstavah ter pogledih na različne možnosti interpretacij iste opere pravilna ali ni, se da razpravljati. Direktor bo vedno lahko rekel, da dokler neka predstava “vleče”, zamenjave niso potrebne.
Alessio Arduini kot Marcel in Valentina Nafornita kot Musetta
Dobro, to je stališče, ki se morda obnese zgolj v opernih hišah z ogromnim repertoarjem petdeset in več različnih oper v eni sezoni. Podobno stare predstave ponavlja milanska Scala, občasno kako predstavo celo Salzburške slavnostne igre. Bistveno je, da predstava ne “zastari” po izvedbeni plati in da je obnovljena režija korektna.
Alfred Šramek kot Alcindoro in Valentina Nafornita kot Musetta
Razlika se potem pozna le po interpretaciji posameznih solistov, pa tudi dirigenta in igre orkestra. Kaj lahko naredi še novega sam Zeffirelli? Ali pa slikovit kostumograf Marcel Escoffier? Nič več.
Jean – François Borras kot Rudolf in Angel Blue kot Mimi
Živita od tantjem. Zeffirellijev pogled na opero, tako kot na film, je tradicionalističen, razlagalno in interpretacijsko korekten. Aktualen je bil bolj na začetku sedemdeset let, še predno so se pojavili nekateri režiserji inovatorji na posameznih festivalih ali v operah. Ujel in zajadral ter potem še dolgo jadral je svoj trenutek večnosti. Mnogi so mu do danes hvaležni, drugi ga še tolerirajo, tretji se iz njegovih režij učijo osnovne obrti, četrti bi ga zavračali, če ne bi vedeli, da ima že svojo zgodovinsko mesto in vlogo.
Jean – François Borras kot Rudolf
V čem je Franco Zeffirelli dober? Da ne dela napak in svojeglavih posegov v operno snov in njeno interpretacijo, da spoštuje skladatelje, jih zna brati, analizirati in postaviti svojo vizijo, ki se ne oddaljuje od avtorja, ampak ga skuša nadgraditi in čim bolj natanko razumeti.
Jean – François Borras kot Rudolf in Angel Blue kot Mimi
V bistvu je to klasičen pristop, ki je v operah vladal do obdobja, ko so premnogi režiserji postali “prepametni”, samovoljni, do skladateljev nespoštljivi, so si izmišljali novo vsebino, dodajali osebe in povsem druge in drugačne scene, kraje dogajanja…
Včasih se je to obneslo, še večkrat ne. Lahko je moderna postavitev prepričljiva, a mora biti inteligentna in še vedno ostati skladatelju zvesta. Najmočnejša predstava je tista, ki dojame skladatelja v njegovi veličini. Žal pa je taka tudi najbolj zahtevna, ker terja režiserjevo “podreditev”, se pravi branje natančno tistega, kar je v partituri napisano. Kaj je v operi lepšega, kot če pevec poje natanko tisto, kar hkrati počne oziroma počne tisto, o čemer poje ter je hkrati tam, kjer mora biti.
La bohème ni opera, s katero bi se verjetno dalo kaj dosti eksperimentirati. S svojimi štirimi dejanji je perfektno zgrajena, prvo in zadnje dejanje se scensko ponovita, vmesni sta najprej zelo atraktivni bohemski Pariz, potem pa še prizor ob pariški mitnici. Tu ne more biti ne samovolje ne napak, ker je Puccini povedal vse.
Franco Zeffirelli leta 1978, foto Wikipedija
Zeffirelli je na Dunaju v drugem dejanju dogajanje preveč stisnil; ni pustil dihati ne uvodnemu prizoru s Parpignolom in otroškim sprevodom, ne s Parižani v ozadju, ko se že zdi, kot da smo v kakšnem velemestu s stolpnicami, ne pa v zabaviščni četrti. Boljša bi bila večja poglobitev in širina, ki pa je dunajska opera nima (je precej ožji oder od Gallusove dvorane CD, kar pomeni, da bi mi zmogli scensko boljšo La bohème). Tretje dejanje je spet kontrastno zimsko s snegom ali v snegu in mrazu; kot dvojni razplet dveh diametralnih ljubezenskih usod. Zeffirelli je tu korekten.
Kaj prinaša nova generacija opernih pevcev? Nov esprit, novo svežino, žal pa se širi izbor med pevce, ki niso najbolj italijanski ali pariški, tako po fizisu kot po elementarnosti in specifiki vokalne prezence, ki je na primer pri črnskih pevkah in pevcih manj mediteranska.
Črnska sopranistka Angel Blue je z vlogo Mimi in tem nastopom debitirala na odru Državne opere, sicer pa je bila finalistka svetovnega pevskega tekmovanja Operalia Placida Dominga in nagrajenka za interpretacijo zarzuele. Njen glas še potrebuje bolj prefinjeno fraziranje z močnejšimi emotivnimi nastavki in izpeljavami, ko bo postal njen vstop v emotivni svet odrskega ljubezenskega sobivanja, tu z Rudolfom, karakterno bolj profiliran. Podobno bi se dalo reči za tenorista Jeana – Françaisa Borrasa kot Rudolfa, ker je v fraziranju v počasnem Puccinijevem tempu premalo intenziven in vseh vokalnih lokov ne izpelje z dražečo napetostjo, poleg tega ima kratke višine ali pa jih sploh ne poje, kot v duetu z Mimi na koncu prvega dejanja. Močnejši je bil baritonist Alessio Arduini kot Marcel, ker je v čutenju svoje odrske prezence, vključno z artikulacijo jezika, bolj avtentičen. Ameriški temnopolti basist Ryan Speedo Green, prav tako dunajski debitant v vlogi Collina kot Barras v svoji vlogi Rudolfa, ostaja partnersko in kolektivno bohèmsko odtujen, ob tem, da je bil Clemens Unterreiner v vlogi Schaunarda nekoliko boljši. Odlična pa je bila očitno zelo nadarjena in perspektivna sopranistka Valentina Nafornita kot Musetta, ki je sicer zelo atraktivna vloga za vsakršne dobre igralke z glasom in stasom.
Veteran baritonist Alfred Šramek je bil odličen tako kot uvodni Benoit kot zatem Alcindor…
Predstavo je dirigirala Simone Young, ženska z veliko kariero, tudi v Državni operi. Njen temperament in hkrati odločnost sta močna aduta za vodenje predstave, z močnimi poudarki na začetkih dejanj in natančnim potekom vseh segmentov, pri čemer bi bilo ob boljši pripravljenosti vseh solistov z več skupnimi vajami doseženih še več glasovnih dramatičnih poudarkov, čeprav ima ta opera bolj kot ne značilne duete. Odličen je bil velik zbor s še dodanimi ekstra pevci ter s številnimi otroki iz operne šole, a kot rečeno, s preveč stisnjeno, pregosto postavitvijo, pa ne zato, ker je prišel Parpignol s svojimi igračami na vozičku, ki ga je vlekel osel.
Za Dunajske filharmonike Puccini ni težak, niti ni nekaj rutinskega. Bistveno je, ali orkester ujame pravi trenutek in vzdušje ter ga vzdržuje od začetka do konca z intenzivnim muziciranjem. Reje bi imel še bolj naravno bohèmsko vzdušje. V smisli nazaj v Pariz izpred sto dvajsetih let.
Marijan Zlobec