Tri sestre Čehova kot sodobna opera

Ali je drama Petra Ivanoviča Čehova efektna dramska snov za sodobno opero? Vprašanje se zdi bolj povezano s sočasno ustvarjalnostjo ruskih skladateljev kot s kakšnim sodobnikom. A je očitno drama Čehova kot operni libreto morala čakati na svojo priložnost skoraj sto let. Opero tri sestre je namreč napisal sodobni madžarski skladatelj Peter Eötvös. Sedaj jo je prvič uprizorila dunajska Državna opera pod skladateljevim dirigentskin vodstvom,  medtem ko je bila svetovna praizvedba že 13. marca leta 1998 v Lyonu. Rokopis opere si je pridobil svetovno znani zbiralec Sacher (Stiftung) v Baslu, ki je mimogrede rečeno lastnik mnogih Globokarjevih rokopisov. Opero so po Lyonu izvedli še v Düsseldorfu, Zürichu, Berlinu, Hamburgu, Amsterdamu, Budimpešti in na Dunajskih slavnostnih tednih v Theatru an der Wien leta 2002.

Ilseyar Khayrullova (Olga), Margarita Gritskova (Maša),
Aida Garifullina (Irina), vse fotografije Wiener Staatsoper / Michael Pöhn

Ali so Tri sestre dobra operna snov za sodobno ali moderni opero danes? Deloma, bolj ne kot ja. Tri sestre kot drama Čehova iz leta 1901 so bile aktulne za Rusijo s pogledom na Napoleonov čas, niti tedaj ne s pogledom na zgodovinske poglede naprej, vsaj petnajst, dvajset let, zato jih ruski skladatelji niso prepoznali kot nekaj nepogrešjivega v glasbenem svetu. Mislim pa, da jih kot take, torej nepogrešljive, ne moremo imeti niti mi danes.

Ilseyar Khayrullova (Olga), Aida Garifullina (Irina), Margarita Gritskova (Mascha)

Problem sodobne in aktualne operne snovi je morda velik, vendar ni malo novih oper s sodobno snovjo, ki aktualizirajo aktualno problematiko našega časa in potemtakem delajo opero moderno v idejnem, ideološkem, civilizacijskem, kulturnem, političnem, sociološkem, družabnem mislu.

Clemens Unterreiner kot Veršinin

Tri sestre Čehova tega ne morejo ne po svoji tekstovni plati ne po tematski, to je snovni, vsebinski problematiki. Tri sestre načeloma zro naprej in drugam, to je v Moskvo, a zgolj kot abstraktni, čeprav konkretni zgodoviski pojem ali lokacijo. Moskva je bolj fikcija kot realnost, bolj samoprevara ali samotolažba za izgubljanje življenja, ki teče “mimo”.

Margarita Gritskova kot Maša

V operi Tri sestre se načeloma ne more zgoditi nič drugačnega in drugega, kar najdemo že v drami Čehova. In tam se ta snov lahko kar neha. Problem take opere, kot se je je lotil Eötvös, je v tem, da je zastarela po snovi, ne glede na moderen glasbeni izraz. Če bi rekel, da gre za nekakšen anahronizem, za občinstvo, ki ni napolnilo dunajske opere čisto do konca, verjetno ne bi bil daleč od resnice. Vse te problematike se avtorja libreta oziroma adaptacije teksta Čehova Claus H. Henneberg in sam skladatelj nista zavedala.

Marcus Pelz  kot Anfisa in Ilseyar Khayrullova kot Olga

Skladatelj ni opazil, da je ruska duša v drami Čehova še delovala, bila aktualna in je podeželje s svojimi mladenkami, ki so malo mesto s svojim znanjem močno presegle, z lahkoto usmerjala k “višjim” ciljem, ne abstraktnim, ampak konkretnim. Tak cilj Moskva danes v sodobni operi ne more več biti.

Ilseyar Khayrullova (Olga), Margarita Gritskova (Maša), Aida Garifullina (Irina)

Eötvös se tega ni zavedal, ker se je lotil svojega opernega projekta misleč, da Rusijo bolje razume kot Rusi sami. In ker ne razume, je ustvaril profile opernih likov, ki ostajajo parcialni, kot zloženka za otroško igrico; brez psihofizičnih identitet, čeprav se je ekipa trudila, da bi vsem, vsaj glavnim junakom, pa tudi stranskim, dala nek karakter, ki pa se na koncu združi zgolj v nek skupen ali celovit vtis “izgubljenega življenja” ob sanjskih pričakovanjih, nepravih ljubezenskih stikih, bolj prizorčkih kot nečem elementarnejšem, kaj šele razvojnem in usodnem, kot to na primer doživljamo v operah Jevgenij Onjegin ali Pikova dama Petra Iljiča Čajkovskega ali kasneje Sergeja Prokofjeva in Dmitrija Šostakoviča…

Dan Paul Dumitrescu (Kuligin), Clemens Unterreiner (Veršinin)

Nazaj k Rusiji namesti naprej v Rusijo bi lahko rekli za način snovnega opernega razmišlanja madžarskega skladatelja, ki ostaja nekako “razdvojen” med zgodovino drame Čehova in krajšo zgodovino glasbene avantgarde…

Viktor Ševčenko (Soljoni), Boaz Daniel (Tuzenbah)

Medtem je ta avantgarda napredovala in se ne vrača več k prvemu ekspresionizmu dunajske šole z Albanon Bergom, ker je njegov Wozzeck bistveno boljša opera kot Tri sestre našega skladatelja. Wozzeck je pomenil zgodovinski prelom, Tri sestre ne. Čehov ni bil grotesken človek, kot ga vidi Eötvös. In s tem močno pogreši. Čehov niti ni bil dekadent  iz dela tedaj aktualne evropske dramatike, zlasti angleške, francoske in nemške, deloma italijanske, a šele po Pirandellu; pri futuristih, a spet drugačnih zasnov in osnov. Morda je Eötvös bolj skušal zajeti neke drobce ali izseke, ki se razvijajo v celoto tako, da ostajajo tri sestre ravno tako skupaj, kot so svojo “zgodbo” začele na znamenitih ruskih gugalnicah. Ostajajo ženske otroci, brez dejanske strasti in prebujene ljubezni, čeprav je nekaj prizorov, v katerih se zdi, da bolj ljubijo moški, ki pa jim ljubezen treh sester ni vračana. Moški je ali vojak ali baron ali zdravnik ali uslužbenec, skratka ni nekaj kot cilj “ljubezenskega” sanjarjena treh sester. One si želijo Moskvo. To je končni eros, v bistvu infantilen, nezrel, čeprav naj bi imela Moskva ne le eno, ampak dve univerzi, kot uči Čehov: staro in novo. No, novo je zgradil nekdo že po Treh sestrah in je znamenita kot Univerza Lomonosov še danes.

Margarita Gritskova (Maša) in Aida Garifullina (Irina)

Ko posežeš v zgodovino, si moraš biti na jasnen, ali si ji “raven” ali ne, ali ji “pariraš” ali ne. Če pogledamo opere Čajkovskega, Prokofjeva, Šostakoviča, manj Stravinskega…, njihove opere vzdržijo tako čas kot prostor, tako zgodovino kot avtentično glasbo. Eötvös misli, da je naredil korak naprej v “rusizaciji” glasbenega jezika, a so to naredili namesto njega nekateri sodobni ruski skladatelji, ki pa se za razliko od njega niso lotili Čehova. Eötvös razmišja bolj glasbeno nemško kot rusko, zato manjka ruski esprit, kaj šele ruska duša, ki je v drami Čehova občutimo kot željo, hepenenje, vizijo, sanjanje sveta z nekim ciljem in potovanjem do njega, do katerega imajo tri sestre pravico.

Eric Jurenas kot Nataša

Režiser Yuval Sharon je ob pomoči scenografke in kostumografke Esther Bialas ustvaril bolj kot ne kaotičen svet, sestavljen iz prizorčkov, ki se pomikajo kot visoke omare po odru, praviloma od leve proti desni, kamor vstopajo junaki, kot da bi se izgubljali v labirintu sveta in se kasnje spet pojavljajo, kot da bi se medtem našli, nekateri pa izginejo, ker so tragično umrli…

Gabriel Bermúdez kot Andrej Sergejevič Prozorov

Tri sestre so kot drama Čehova v štirih dejanjih tu spremenjene v opero v treh sekvencah s kratkim prologom: Irina, Andrej, Maša. Manjka Olga, ki je pri Čehovu močna že v prvem dejanju, manjka Nataša, tu v zelo dvomljivi drži, ki spominja na prostitutko za skrivno zadovoljevanje spolnih potreb oficirjev. Andrej je tu izrazit revček, verjetno ve, kaj počne njegova Nataša…

Eötvös je za svoj operni orkester uporabil pomanjšano zasedbo, v kateri pa so zastopani vsi inštrumenti (godala s po enim glasbenikom) in z večjim diapazonom (bas klarinet, kontrabas klarinet, altovska flavta, sopran saksofon, bas pozavna), vključno s številnimi tolkali, elektronskim klavirjem,  harmoniko. Na koncu, v zadnji sceni postavi na oder, in še to dvignjeno v visok položaj nad odrom še podoben orkester, ki pa nima več prave funkcije, ker je drama medtem že “odigrala” svoj konec in ta orkester celo zvočno ne opravi nikakršne apoteoze, vstajenja, razrešitve…, ampak je bolj scensko vizualnega pomen, kar meče čudno luč na skladatelja, če angažira toliko glasbenikov “v prazno”.

Glasba je atonalna, plastena v zvočne sekvence, s pevskimi linijami, ki ne izhajajo iz psihologije in naravne drže osebnosti, ampak izstopajo po svojih “ekstremizmih”. In ker se zdi, kot da so vsi solisti taki, čeprav v variantah, je vzdušje vedno bolj monotono in hkrati groteskno, hkrati pa je vse relativizirano, tudi v trenutkih, ko bi se zdelo, da mora nastopiti kak dramski preobrat.

Pevci so bili sami po sebi odlični, karakterni, profilirani, vživeti v svoj trenutek, kot sopranistka Aida Garifullina kot sestra Irina, mezzosopranistka Margarita Gritskova kot sestra Maša, altistka Ilseyar Khayrullova kot sestra Olga, kontratenorist Eric Jurenas kot Nataša (Natalja Ivanovna), baritonist Boaz Daniel  kot baron, poročnik Tuzenbach, baritonist Clemens Unterreiner kot podpolkovnik, komandant baterije Veršinin, lirski baritonist Gabriel Bermudez kot Andrej Sergejevič Prozorov, basist Dan Paul Dumitrescu kot gimnazijski učitelj, Mašin mož Kuligin, tenorist Norbert Ernst kot vojaški zdravnik, basist Viktor Ševčenko kot štabni kapetan Soljoni, Marcus Pelz kot služabnica Anfisa. Njihovi nastopi v ruskem izvirniku, ne glede na odličnost naštudiranega, zapuščajo esprit Čehova na škodo novega avtonomnega opernega sodobnega sveta, ki ga tu do konca ni. Anton Pavlovič Čehov je bolj prečrtan kot podčrtan.

Občinstvo je nastopajoče vseeno nagradilo s toplimi aplavzi in celo ovacijami.

Marijan Zlobec