Medtem ko so v slovenskem Narodnem domu v Trstu odprli veliko dokumentarno razstavo v počastitev lanske stopetdesete obletnice rojstva slavnega slovenskega arhitekta Maksa Fabianija, se v Ljubljani na Roški cesti ob nekdanji domobranski kasarni, sedaj Restavratorskem centru RS, pripravljajo na odkritje njegovega spominskega parka in spomenika.
Postavitev Fabianijevega spomenika v parku na Roški cesti v Ljubljani, foto Marijan Zlobec
Fabiani med Dunajem in Trstom
Maks Fabiani je v zadnjih letih dodobra vzvaloval zanimanje za svoje ustvarjanje tako v Avstriji kot Italiji, Sloveniji, na Hrvaškem in na Češkem ter Poljskem. Maks Fabiani je izrazit srednjeevropski arhitekt velike erudicije, organizacijske briljance, profesor, ustanovitelj dunajske Moderne galerije (danes znane kot Belvedere), arhitekt številnih palač, kulturnih domov, urbanist, organizator velikih razstav (avstrijske v Londonu) in univerzitetni profesor ter član znamenite Dunajske Secesije.
Narodni dom v Trstu, foto knjižnica.it
Razstava v Narodnem domu v Trstu
V šestnajstih letih – od avgusta leta 1904 do 13. julija 1920, ko so tržaški Narodni dom požgali fašisti – se je v stavbi, ki jo je projektiral Maks Fabiani zvrstilo več kot 600 gledaliških predstav, plesov, komornih, solističnih in simfoničnih koncertov, predavanj, celo opernih in operetnih predstav … Vpogled v bogato in raznoliko življenje ustanove, ki ni pomembna le za tamkajšnjo slovensko skupnost, temveč za celoten Trst, zamejstvo in matično domovino (Trst je tedaj beležil 57 tisoč Slovencev, Ljubljana pa jih je istočasno imela le 25 tisoč), zdaj ponuja stalna razstava v atriju Narodnega doma. Pripravil jo je Slovenski klub.
Požgani Narodni dom, foto www.slomedia.it
V veličastnem poslopju na tedanjem Vojaškem trgu so imeli svoje prostore še Tržaška posojilnica in hranilnica, redakcija in tiskarna dnevnika Edinost, Slavljanska čitalnica, delovali sta dve kavarni, hotel Balkan, ki je veljal za enega najmodernejših svojega časa. Manj je znano, da je sicer v požaru uničene vitraže nad vhodom nad balkončkom na pročelju na Fabianijevo povabilo napravil slavni dunajski arhitekt, slikar in oblikovalec Koloman Moser in so znani, tako da bi jih lahko s potrebno voljo hitro lahko obnovili in vstalini na prvotno mesto.
Narodni dom na stari razglednici, foto danieledemarco.com
Narodni dom se je v spomin ljudi vtisnil predvsem po dogodku 13. julija 1920. To je bil že tedaj nepomljiv in neprimerljiv fašistični dogodek, za katerega se je želela beograjska kraljeva vlada maščevati nič manj kot z vojaškim napadom na Italijo. Požig Narodnega doma je imel evropski medijski odmev in nasprotovanja celo po vsej Italiji, saj je bil tedaj fašizem šele v povojih, žal pa je bil ravno Trst drugo največje fašistično mesto v Italiji, takoj za Milanom.
Fašist Francesco Giunta, foto Wikipedija
Požar so podtaknili fašistični skrajneži in nacionalisti, in to tako brutalno, da so onemogočili gasilcem, da bi požar gasili, kaj šele pogasili, čeprav so bili hitro na prizorišču požara. Fašisti so uničili pomemben del kulturne dediščine tržaških Slovencev , nihče pa ni vedel, niti slutil, da se je s tem začelo četrt stoletja fašističnega zatiranja in preganjanja Slovencev.
Šef fašistov Mussolini in Francesco Giunta zapuščata neko palačo, foto senato.archivioluce.it
Vodja požigalcev, zagrizeni in zapriseženi fašist Francesco Giunta je kasneje od Mussolinija za svoj tržaški podvig prejel posebno visoko državno odlikovanje.
Kdo je bil Francesco Giunta ?
Francesco Giunta, classe 1887 e scomparso all’inizio degli anni Settanta, è un personaggio politico ormai quasi dimenticato, ma fu un protagonista nella storia di questa nazione. Basti dire che la sua attività politica iniziò con la Grande Guerra e si concluse nella Repubblica Sociale Italiana. Come lui stesso ebbe a dire, «sono stato fascista e uno squadrista convinto. Non lo rinnego. Io ho creduto di servire il mio Paese e l’ho fatto con il massimo disinteresse». Tra le altre cose, fu squadrista antemarcia, segretario nazionale del Partito nazionale fascista, Governatore della Dalmazia, Sottosegretario alla presidenza del Consiglio del Regno d’Italia, Consigliere nazionale della Camera dei Fasci e delle Corporazioni, parlamentare per quattro legislature. Sorprendentemente, non fu assassinato dopo il 1945 come molti altri dirigenti e combattenti fascisti, anche se la Jugoslavia titina ne chiese l’estradizione. Giunta era nato a San Piero a Sieve, in provincia di Firenze, ma legò la sua vita a Trieste. Il padre Antonino, di origine siciliana, era un medico condotto, e la madre si chiamava Teresa Visani Scozzi. Laureato in Giurisprudenza, divenne avvocato, ma soprattutto acceso interventista: partì volontario e combatté nella 15-18 con il grado di capitano di fanteria. Subito dopo la guerra sposò la marchesa Zenaide del Gallo di Roccagiovine, discendente di Napoleone. Divenne segretario dell’Associazione Combattenti di Firenze, molto vicina a Benito Mussolini e alle posizioni del Popolo d’Italia e poi fu legionario fiumano. Nel 1920 si iscrisse al partito di Mussolini e fu mandato a Trieste come segretario del Fascio. La sua adesione al fascismo risale però all’anno precedente, quando Giunta parecipò alle manifestazioni di piazza contro il carovita. A luglio 1920 Giunta tenne un comizio in piazza dell’Unità, comizio che fu attaccato da slavi armati che accoltellarono un cuoco che a quanto pare non prendeva parte alla manifestazione. Appena si sparse la notizia della morte del cuoco, che aveva 17 anni, tre squadre di camicie nere si diressero verso il Narodni Dom, sede delle associazioni slovene e croate della città, e lo incendiarono. Ma prima dal terzo piano dell’edificio furono gettate contro i fascisti due bombe a mano che uccisero un ufficiale, Luigi Casciana. Successivamente fondò nella città giuliana un sindacato fascista autonomo nonché il giornale Il Popolo di Trieste, che sostenne l’impresa dannunziana di Fiume.
Fašist Giunta v akciji, foto Secolo d’Italia
Fu proprio a Trieste che Francesco Giunta incarnò quelli che sarebbero sempre stati i suoi tratti politici: coraggioso fascista e squadrista, ma anche seguace del Mussolini di governo con un occhio attento alla realpolitik; per questo fu sempre apprezzato anche dalle frangie più estremiste del fascismo. Alle elezioni del 1921 divenne uno dei primi deputati fascisti, e nel 1922 guidò i fascisti giuliani nella Marcia su Roma. Rimase sempre amico sincero di Mussolini, che seguì anche nella Rsi. Nel febbraio 1943 era stato nominato Governatore della Dalmazia, dove lo sorprese il 25 luglio 1943. Nella Rsi diresse l’ufficio stampa. Catturato dagli alleati, fu rinchiuso nel campo di concentramento di Coltano, mentre i titini lo accusarono falsamente di essere un criminale di guerra. Rilasciato a novembre 1945, subì due processi dai quali fu totalmente assolto. Nel dopoguerra ricoprì varie cariche tra le quali quelle di Presidente della Consulta Araldica, Presidente di Roma Film e Presidente dei Cantieri Riuniti dell’Adriatico. Ricevette numerosi titoli e onorificenze dal Papa, dal Re e da Capi di Stato stranieri, tra i quali Nobile dell’Ordine Piano, Conte di Fiume, Cavaliere di Malta. Ci ha lasciato due libri di memorie: Essenza dello squadrismo, del 1932, e Un po’ di fascismo, del 1935. (iz italijanskih, pristranskih virov o Giunti, objavljenih v Secolo d’Italia).
Kdo je na fašiste vrgel dve bombi ?
Po tej verziji, naj bi bili za požig Narodnega doma krivi dve ročni bombi, ki naj bi ju nekdo vrgel na fašiste iz tretjega nadstropja Narodnega doma in z njima ubil Luigija Casciana. Ne sprašujejo pa se, kaj so tam počeli fašisti in s kakšnimi nameni so prišli tja?!
Še prej pa naj bi “oboroženi Slovani” napadli zborovanje (verjetno fašistično ?) na Velikem trgu in do smrti zabodli sicer manifestacije neudeležujočega se sedemnajstletnega kuharja, kar naj bi bil vzrok in povod za premaknitev fašističnih hord proti slovenskemu Narodnemu domu. Po še današnji logiki Republike Italije so bili v resnici “največji fašisti” v Trstu Slovenci.
Koncert prijateljstva 13. julija 2010 v Trstu
Riccardo Muti na tiskovni konferenci v Trstu, vse fotografije Marijan Zlobec
Prelomnega pomena za mednarodno afirmacijo Narodnega doma je bil Koncert prijateljstva 13. julija 2010 pod vodstvom dirigenta Riccarda Mutija na Velikem trgu ob udeležbi deset tisoč ljudi.
Slovenski predsednik dr. Danilo Türk na Velikem trgu v Trstu 13. julija 2010
Koncert prijateljstva na Velikem trgu s tremi predsedniki: dr. Danilo Türk, Giorgio Napolitano in dr. Ivo Josipović
Venec treh predsednikov ob steni slovenskega Narodnega doma s spominsko vzidano ploščo
Trije predsedniki Italije, Hrvaške in Slovenije so obiskali Narodni dom
Dr. Ivo Josipović, dr. Danilo Türk in Giorgio Napolitano, ki zapisuje svoje vtise v spominsko knjigo v avli Narodnega doma v Trstu
Množica na Velikem trgu v Trstu 13. julija 2010
Koncert prijateljstva na Velikem trgu v Trstu je bil slučajno ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu, ne da bi organizator za to poprej vedel, potem pa je spremenil program državniškega srečanja in predvsem dodal pomembno vsebino skupnega obiska treh predsednikov slovenskega Narodnega doma.
Riccardo Muti dirigira združenim članom orkestra in zbora z glasbeniki iz treh držav
Kdaj Narodni dom v celotno slovensko last in upravljanje ?
Danes slovenska skupnost zahteva vrnitev Narodnega doma v popolno in absolutno lastništvo in upravljanje, na kar čaka zaman že desetletja. Italija pa se še naprej vede, kot da tega ne ve. Podobno “ne ve”, od kod so ukradli številne slike, ki jih prav tako nočejo vrniti na svoja mesta v Kopru, Izoli, Piranu, Portorožu in Bernardinu. Raje naj gnijejo nekje v tržaških depojih!
Marijan Zlobec